spoštovani!
ker ne vem več kako dalje, se na vas obračam iz materinskega obupa, ker več ne znam sama reševati probleme z hčerko.
stara sam 45 let, ločena in znova poročena, z krasnim možem ki ima tudi 1 sina. Iz prvega zakona imam dva otroka (sin 25 let, diplomiral, v službi, ima punco, samostojen) in hčerko staro
22 let, študentka 3 letnika. vse moje težave zadnje leto izhajajo iz odnosa z hčerko. enostavno ne
najdemo skupnega jezika, in posledica temu so njeni izbruhi jeze in zavračanja pogovora. naj opišem samo letošnje njene počitnice (prišla na začetku junija). Odšla je k očetu, čemu nisem nasprotovala. Ob priliki sem jo uprašala gdaj bo kaj prišla k meni (živimo v stanovanjski hiši, ima
svojo sobo urejeno po njeni želji, tako kot tudi sin), lepo je sprejeta od stani sedanjega moža in z
njim se rada pogovarja o kakih življenskih temah, in tudi zelo se razume z njegovim sinom starim
17 let. rekla je da bo 1 mesec pri očetu, potem da bo 1 mesec pri meni, za naprej se pa dogovorimo. zdelo se mi je u redu in nisem nič komplicirala. v mesecu juliju smo ji po vezi in poznanstvih omogočili prakso v večjem, priznanem podjetju kamor si je tudi sama zelo želela.
pogovarjali smo se o tem in se zmenili da ji pa oče uredi prevoz do podjetja, če ne bo šlo, se pa lahko vozi v mojim avtom. se je strinjala. oče je kupil avto, vozila se je od njega na prakso, k meni hodila na kosila, k njemu spat. u redu. potem smo se pogovarjali o dopustu. ker nima fanta, in neke ženske družbe prijateljic na tem koncu, sem ji predlagala da gre na morje z nami (mož, njegov sin, ona in jaz). takrat je ponorela, jokala, da ne bo šla, potem se premislila, in šla za, kako je rekla samo 8 dni- naj bi bili na morju 14 dni. izgovarjala se da nima družbe, potem je mož rekel
naj si povabi eno svojo kolegico, da ni noben problem. pristala je, ampak te dni dokler smo bili sami (brez kolegice) je imela izbruh jeze, odklanjala hrano, ni se pogovarjala z nikomer. tri dni je
trajala panika okrog nje. probala sem se pogovarjati z njo, ni šlo, prvič, drugič, potem se je tudi meni “stemnilo” in sem odločila da jo pošljemo z avtobusom nazaj, in da tudi kolegica ne bo prišla.
Ko je začutila da mislim resno, se je opravičila, rekla da želi da pride kolegica da bodo šle malo po svoje. povlekla sem se nazaj in končno privolila v to. Imele so se ok, ona je bila čisto druga-normalna. po končanem dopustu je rekla da želi delali pri meni v pisarni (sem samostojna in delam
poslovne knjige). ok, sem rekla, in smo začele. rekla je da je plačilo za takšno delo 4 eur na uro, da se je pozanimala. ok, sem rekla, naj bo. trajalo je 14 dni, z večjimi ali manjšimi kregi, ker na momente nisem mogla dovoliti da ona več ve o delu od mene (delam to 17 let). en da je bilo treba
kupiti pulover v sosedovi trgovini, en dan na frizuro-vse z mojo denarnico. ok, naj bo, ne bom se
kregala. potem je nečakinja prosila če gre z njo 2 dni na morje, da ne gre sama. zmenile smo se,
prišla jo je iskat, pojele pred odhodom kosilo, dala sem ji nekaj denarja, in sve ok. prišle čez 2 dni
nazaj, spet jih pričakala z kosilom in do tukaj v redu. po kosilu, pri kavi, se je spomnila da jo moram takoj peljati k očetu. rekla sem ok, po kavi gremo. ratala je nervozna, odšla v sobo. ko je
nečakinja šla sem jo šla iskat, da se naj poslovi. takrat je spet počilo. kričala mi je da kaj se spet derem, da sem nemogoča, da nje nihče ne upošteva, da nama ni mar. u redu, sem rekla, te takoj
peljem. v avtu je imela spet izbruh jeze, dvignila mi je pritisk in sem ji povedala, kar ji gre.
že dolgo časa imam namreč občutek, da ne spoštuje mene, ampak ima rada moj ali naš denar. t
na morju smo se skregale zaradi tega. pravi da ni res.od njenega prihoda k meni nič, enostavno je
to pozabila. vprašala sem jo gdaj pride, pa je rekla da bo, da bo še malo pri očetu, tam imam avto
pa se z njim vozim. tudi jaz imam avto in nikoli ni bil problem za njene vožnje. po tem zadnjem njenem izbruhu sem začela premišljevati. rekla je nekaj časa nazaj da z očetom nima nobenega odnosa, da se ne pogovarjajo o življenju (on je čustveno zelo hladna osebnost in mu je dosti da se
ona fizično prikaže k njemu-takoj po ločitvi je bilo strahotnih pritiskov tudi od njegove mame in sestre na otroke (če boš šel k mami, so moja vrata za tebe zaprta, oče je govoril če prestopiš prah
mamin te se odrečem), sin je po nekem času zmogel, tudi ona, ampak se to, imam zmeraj občutak, vleče kot nit od ločitve za njima. ona zdaj vstraja pri očetu, pravi da ima tam mir, (tudi pri nas ji nič nočemo, ne rabi nič konretnega delati). veliko smo se z sedanjim možem trudila da jim
omogočimo varen kotiček, da imajo občutek varnosti, šolali smo oba in tudi njo bomo do konca
študija, ampak na momente se mi zdi in to me zelo boli, da je naš trud zaman, ona vse povozi z svojim
zdaj slabim zdaj malo manj slabim razpoloženjem. teško mi je to kar se noče pogovarjati o stanju pri očetu, ne vem kako ji naj pomagam, če se ne pogovarja. pomika meje pri denarju, če prav ve
da ji bomo vse omogočili, osnovno ima sigurno in od tega še mnogo več. zdaj sva se pogovarjala
da bi ji kupila avto, in nič je omejevala da ne sme z njim očetu, kar vstrajno počne on od ločitve
naprej. meni to zelo boli, ker ugotavljam da oče želi škodovati meni, in pri tem ves ta čas ne izbira
sredstev, in mu ni stalo do otrokovega počutja. nikoli je ni sam pripeljal k meni, jaz pa njo vsakič na njeno željo (vsa 4 leta) k njemu, in tudi zmeraj prišla iskat. ne vem kaj sem narobe naredila, ne
želim ponavljati napak, ampak tako enostavno več ne zmorem. rekla sem ji ko je prišla spet v službo (na mojo željo po pogovoru o zadnjem izbruhu se je opravičila), da ne želim da več dela pri
meni v pisarni, plačala ji njene oddelane ure in je šla. obrazložila sem ji tudi zakaj je tako… samo
denarnica ji več ne želim biti, ona pa ne spoštuje nič mojega truda okrog nje, in imam občutek da
ji je sve kar se trudimo, ali damo, ali uredimo za njo njej samoumevno, in ji je samoumevno da oče
ne naredi nič tega, ne plačuje šolanja, ne omogoča morja, ne omogoča pijačke z prijateljicami.
ne morem razumeti da tega ne vidi, noče slišati, noče se pogovarjati. kaj so ji naredili? kaj so ji dali pojest ali spit da tako gleda na stvari? kaj bi morala jaz narediti da bi bilo bolje? kje delam napako? kako se naj pogovarjam z njo? rada jo imam in je moja deklica, ampak stisne se k meni samo kadar ona želi…želela bi samo da ima čim manj traum od ločitve in ji probala pomagal da
zaživi svoje življenje, brez sovraštva med nama. mi bo uspelo? pomagajte mi!
opravičujem se za dolgo pisanje, ampak mi je malo lažje ko sam vse skupaj napisala…hvala vnaprej!

Pozdravljeni, MOJA PIKICA!

Iz vašega pisma veje nemoč matere. Pa ni potrebno, da se počutite tako nemočni in obupani, saj vaši odrasli hčerki dajete veliko, verjamem pa tudi, da kot mati lahko začutite tudi njeno stisko. Koliko in katere stvari hčerka dobi pri vas in kaj pri očetu ona točno ve, ji je pa ob tem lahko zelo težko in si želi prav to, da bi jo nekdo začutil v njeni bolečini. Tisto, kar si hčerka najbolj želi od vas (in vam morda kot mami – ki naj bi znala brati med vrsticami – skuša pokazati preko jeze in nehvaležnosti) je, da je v njej polno stiske, bolečine in občutja (zlasti čustvene) osamljenosti, neslišanosti, nesprejetosti, pa tudi jeze, prezira, besa, žalosti… Želi si, da kot mati morda še na drugačen način pristopite do nje, s sočutjem, sprejemanjem, vrednotenjem in ubesedenjem njenih težkih čutenj, s katerimi kljub odraslosti (še) ne zna ravnati. Pomembne so materialne stvari, ki jih ji omogočate, pomembni so stiki z vami preko kosil, hiše, morja, denarja za obleke in frizuro…, vendar bolj kot vse to hčerka hrepeni po razumevanju in začutenju nje same. Da začutite njeno stisko v tem kako ji je živeti v negotovosti na poti odraslosti, v občutju pogrešanja topline in zavarovanosti, kako ji je biti nekaj časa z očetom, kjer doživlja ne vemo kaj in spet nekaj časa z vami, kjer spet doživlja ne vemo kaj, ob študiju verjetno doživlja spet ne vemo kakšne situacije, pa v odnosih s prijatelji, prijateljicami, fanti se spet počuti ne vemo kako… Verjetno se kot oseba doživlja močno nevredno, nesprejeto, morda nesposobno, nemočno, osamljeno, zavrženo, morda krivo, morda nelepo… Ugibanj je še polno in pomembno je, da bi vi kot mama od nje skušali dobiti odgovore na vprašanja takšne vrste… Pomembno bo, da vztrajate v ljubečih pogovorih z njo in skušate odkriti kako ji je (pri tem pa se vam ni potrebno počutiti krivo in nemočno kot mama, saj imate materinstvo v naravi), pač pa vam lahko pomaga spominjanje in odkrivanje kaj ste vi ( morda v njenih letih) pogrešali dobiti in slišati od svoje mame oz. od svojih staršev – in točno to želi ona od vas.

Tudi o odnosu z očetom se želi pogovarjati z vami (čeprav sigurno ne način kot bi ga želeli vi kot bivša žena, ki je jezna nanj – tu sta vidve v popolnoma dveh različnih vlogah in bi jih bilo potrebno zelo razmejiti). Otrok si od svoje mame ne želi slišati nobene slabe ali poniževalne ali kakršnekoli žaljive besede čez očeta, pač pa spoštljivo razumevanje otrokovih čustev ob tem, kar morda oče ne počne najbolje. Niti ne želi od mame občutka, da ji mora biti hvaležen za njeno skrb, žrtvovanje itd…, pač pa otrok želi ( od obeh staršev) pristno skrb, zanimanje in brezpogojno sprejetost. Skratka, gre za čustveno razumevanje, občutenje in vrednotenje hčerinih občutij in doživljanja njenega življenja.
Hčerka si od vas želi samo to, da jo sprejmete v čustveni ranljivosti in nemoči, ker si sama ne zna pomagati iz tega. Moja pikica, tu ste vi kot mama nenadomestljivi in tu ji edino vi lahko pomagate iz stisk, ki so v njej, obenem pa tudi lahko še dodatno razvijete svoje materinske sposobnosti in premagate svoje čustvene stiske iz mladostniškega obdobja. Za vas bo to morda na začetku malo bolj naporna naloga, toda vi to zmorete, saj imate radi svojo hčerko in ji že zdaj veliko pomagate.

Želim vam veliko vztrajnosti, poguma in sočutja, da najdete pot do hčerke, ki se najbolj boji, da izgubi vašo sprejetost in razumevanje.
Lepo pozdravljeni.

“Smrkla” je razvajena! In dokler bosta z njenim očetom tekmovala kdo ji bo bolj ugajal ne bo nič bolje…. Takoj ko ji kaj ne paše pri enemu gre k drugemu in medtem prvi premišljuje kaj je naredil narobe in kako naj to odpravi (mogoče bi ji dal denar, kupil avto, morda nekoč pozidal hišo). Js ne vem kaj se sekiraš toliko za njo ko tak ne zna cenit. Jaz sem stara 25, moja sestra 21. Jaz sem imela pri 19 letih že svoj avto kupljen s svojim denarjem, ki sem ga sama tankala in plačevala vse stroške. Vse moje hobije, oblačila, kavice, frizerje in podobno dem plačevala s svojim denarjem, ki sem si ga sama zaslužila. Starša sta mi ko sem študirala plačevala bone, stroške stanovanja in to je bilo to. Moja sestra pri svojih 21. letih tudi sama plačuje vse razen študenta, stroške bonov in prevoza v kraj študija. Jaz sem sedaj stara 25 let s prisluženim denarjem sem si sedaj kupila nov avto, sem zaposlena, imam končan faks in s fantom stanujeva zase v stanovanju, ki sva ga v celoti adaptirala. Kaj bo pa tvoja hči imela, ko bo dopolnila 25 let? Če boš tako nadaljevala čisto nič in bo končala kot fant moje sestre, ki pri 31- letih še vedno nima službe in mu vse mamica plačuje in kupuje. Kupila mu je avto, plačuje mu vse stroške stanovanja, kupuje mu stvari, mu pere, lika , kuha itd. Lepo te prosim dajta se z možem malo zamislit in naredita nekaj, da bo iz tega razvajenega dekleta, kateremu vse prinesete k riti še v življenju kaj ratalo. Morda vaju bo grdo gledala in večkrat šla k očetu, ampak nekoč vama bo morda hvaležna. Jaz sem svojim staršem, kljub temu da jim marsikaj očitam (kar ni povezano z omenjenim) , hvaležna da so me imeli malo na “krajši” špagi. Pa veliko sreče.

Moja pikica, ko sem prebrala do konca tvoje pisanje, sem morala še enkrat na začetku preveriti, koliko je stara tvoja hčerka. Obnaša se kot nezrela 14-letnica. Ti in tvoj mož pa še vedno kar tekmujeta, kdo ji bo nudil več materialnega. Mislim, da je hčerka prizadeta in vso svojo prizadetost miri z raznimi denarnimi nadomestki in da se vsi vrtijo okrog nje. Mislim, da se morata vidve enkrat “ornk” pogovoriti in da ji ti poveš vse, kar si misliš, da narobe dela ona in pričakuj, da ti bo ona tudi marsikaj povedala. V teh letih, kar si ločena od njenega očeta je pa tudi že preteklo nekaj časa, da bi pa že lahko sprejela, da vidva z nekdanjim možem nista več skupaj. Upam, da bosta v prihodnje situacijo uredili, mislim pa tudi, da bi se vidva z nekdanjim možem lahko dogovorila, kako bosta ukrepala pri njenih “izpadih”.