koliko vam pomenijo obleke?
Ali obleka res naredi človeka? S tem se ukvarjam zadnje dni, ker mi je sestra rekla, da bi pa že lahko počasi zlezla iz svojih črnih Championovih hlač in črnih Playlife majic. Resnično, od kar sem bila noseča (zaradi astme sem bila na rizični nosečnosti), se oblačim po enem in istem kopitu. Ampak to ni bilo vedno tako….
Nekaj let nazaj sem se namreč znašla v službi, kjer sem hočeš nočeš morala veliko dati na obleke. Imela sem srečo, da je moja zdaj pokojna mami delala v modi, in tako sem bila lepo založena z kostimi, oblekami in čevlji vrhunskih znamk. Nikoli mi pa ni bilo v tisti službi jasno, kako se punce oblečejo s svojo plačo, tako kot so bile oblečene. Nedopustni kiksi so bili:
– če si imel v dveh tednih dvakrat isto zadevo, četudi bluzo,
– če nisi imel vsak teden nekaj novega,
– če nisi sledil trendom,
– če nisi imel na sebi nekaj dizajnerskega,
– če so te obsodili, da nimaš okusa,
– itd.
In pri vsem tem sem se resnično ukvarjala z delom. Če ne bi imela moje mami, ne vem kako bi bilo. Nikoli nisem bila kakšna Barbika, ki bi uživala v novih oblekicah itd.
Z zamenjavo službe je prišlo pri meni drugo obdobje. Cela omara super pupel kostimov in čevljev, jaz pa sem hodila v službo v enih in istih hlačah in menjavala sem ene tri bluze in majice navrh. Še čevlje sem nosila ene in iste. Potem sem zanosila in tako se oblačim sedaj že dve leti. Nekaj dni nazaj mi pa moja sestra prijavi, da bo pa počasi čas, da malo začnem dati spet na obleke.
Koliko vam pomenijo obleke, oblačenje, moda…? Po revijah sodeč ženske v tem zelo uživajo, po obiskih trgovin tudi, ampak na tem forumu pa pričakujem nekako podobno nezanimanje, kot je pri meni. :))) Se motim?
Tukaj se pa res moram javit (prvi)!
Sem (po besedah kolegic) tipicen moski – ne maram nakupovanja. Sicer sem rad lepo oblecen – prednost ima dobro pocutje in ce se da sportna oprava – ampak v trgovino me pa tezko spravij(o). Ce ze grem, potem je to eno mucno, mucno popoldne, ki ga zavestno zrtvujem za to, da stojim v garderobi v samih (oprostite) gatah in svicam, ko mi zena in prodajalke(ci) nosijo hlace, srajice,… To se zgodi enkrat letno ali ob zelo posebnih dneh (gotovo pada dez ali pa sneg), ko mi je celo super hoditi npr. Emporiumu. Sicer se pa najbolje pocutim v trenerki in majici, bos (v stanovanju). Edino kar me veseli nakupovat (pa tudi redko) so obuvala, se posebaj letna.
Kar se tice tvojega vprasanja – sem moski ampak tvoja ugotovitev je prava.
Lepo popoldanski sprehod(ek) vsem!
Po nosečnosti in rojstvu hčerke sem potrebovala skoraj dve leti in izdatno dozo najedanja bolj IN prijateljic, da sem se z oblekcami spet malo k sebi spravila in ravno prejšnji mesec zaključila najnujnejše z nakupom dveh ful dragih hlač, da bo za čez zimo… No zdaj sem pa spet noseča. Hlače in vse ostalo lahko kar pospravim in potegnem iz omare razvlečene trenerke, ko bojo pa nove cotke spet aktualne za nosit, bojo pa itak že AUT. Ah, ja…
Jaz nisem šla niti skozi fazo redne službe, v kateri bi se morala preoblačit. Pretežno sem v kavbojkah ali črnih hlačah, zgoraj kakšna majica (heck, še na fotki v Podjetniku sem v navadnem t-shirtu na slona), fino se počutim v moževih flanelastih karirastih srajcah (on srajc ne mara, tako da mu ne delam škode). Namažem se enkrat na sto let in nimam pojma o zadnjih trendih ličenja, dokler me sestra ne okara, pa me drži ene dva tedna, grem pa načeloma enkrat na mesec k frizerju, ker sem čisto preveč siva :(. Kaj še? Ja, raje si kupim majico iz flisa, kot da bi se zezala in pomerjala stvari, ki mi zaradi mojih 80 kg itak niso prav. Torbice največkrat ne nosim in imam denarnico in ključe v žepih – naša mati je že obupala in pravi, da ne bom nikoli gospa. Huh.
Težave nastopijo, ko je treba na oder. Običajno imam eno ali dve koncertni opravi, ki ju potem malo kombiniram, za letos moram pa sestrico, ki je že visoko noseča, za kakšno stvarco nafehtat, da mi jo posodi, prvič ker ni denarja za drage cunje, ker smo v zadnji fazi prenavljanja bajte in hočejo vsi majstri od naju dnar, drugič zato, ker še nisem shujšala, kolikor sem hotela in pa še moj ljubi me je zadnjič malo oblil z mrzlim tušem, ker sem rekla, da bi si kupila kaj novega, pa je vprašal, če se je predlanski opravi kaj zgodilo (ki je bla ornk draga, da ne bo pomote). Ko sem rekla da sicer ne, ampak tisto sem imela že za 5 koncertov, je pa samo debelo pogledal, a če zato pa ni več dobro. Bem, ja, kaj čmo. Še dobro, da ne dela v kakšni “kravat službi”, bi ga že zdavnaj na cesto fliknili.
Ej Zofi, vidim, da imava podobne situacije. Tudi jaz sem, dokler sem bila samska damica, vsak teden kupila kakšno cotko (kako je fino zapravljat svoje prve plače) in šarmirala po firmi, pa moja sestra je profesionalka in mi je šivala stvari. Sicer nisem hodila v kakšnih miničih in to, ker sem bolj konkretnih dimenzij v vse smeri), kljub temu pa v stilu. Potem pa je prišel prvi mulček in sem padla prav v depresijo, ko sem prišla iz porodnišnice in se nisem imela kaj obleči. Sem hodila okrog v enih hlačah, ki so bile mojemu dragemu malo pretesne in v T shirtih (še dobro, da je bilo poletje), pa v športnih čevljih. Čisto out od prejšnjega sloga oz. čisto brez sloga. Sem se počutila full slabo. Potem sem se po enih 6 mesecih vzela malo v roke in shujšala na zavidljivo težo, ki je nisem imela že od začetka srednje šole in šla nazaj v službo. Seveda sem morala nabaviti nekaj novih cot, kljub temu pa kot ena “zrela mamica” pri tridesetih nisem pretiravala tako kot pri 25-ih. In sem te cotke lepo kolobarila eno leto, dokler nisem lani spet zanosila. Pa sem ponosila svoje nosečniške obleke od ta prvič in sem jih bila full sita, tako, da so letele v kontejner takoj, ko sem rodila. No zdaj sem pa tudi jaz pristala na dvojih kavbojkah ter eni trenerki (trenerke bolj kot ne sovražim, ker se v njih tako lepo razrediš, pa nikjer tega ne čutiš, ker se trenerka razteza skupaj s teboj) in enih treh razvlečenih majicah. Za tiste cotke izpred enega leta pa nisem še v ta pravem telesu. Eko! Saj za doma tako ali tako ne bi oblačila kostimov pa čevljev s peto, pa tudi na sprehod s ta malim ne bi šla taka. Priznam pa, da mi gre moja trenutna garderoba kar na živce in kar malo čakam, da grem nazaj v službo in se spet začnem oblačiti “v stilu”, ha, ha, ha. Saj ne rečem, če me dragi kam pelje, se oblečem kaj bolj konkretnega, ampak to ni vsak dan, tako kot če hodiš v službo. Zdaj sicer jamram, ampak potem bom pa komaj čakala, da bo vikend in se bom stlačila v kavbojke, saj vem. Zdaj to rešujem tako, da se oblečem spodaj kakšno bolj seksi perilo pa nohte si nalakiram, pa je takoj boljše.
Pozdravljena!
Sama nisem pristaš trendovskih cotic in sem zaprisezena klasiki (vcasih tudi prevec)… Tako v moji omari anjdes vecinoma kose oblacil, ki gredo med seboj zelo fajn kombinirati… Dokupujem pa tudi taksne stvari, ki jih nekako cas in “IN” ne povozi. V bistvu nisem bila nikoli zrtev mode.
Obcasno skocim cez mejo (H&M) in si nakupim kaksne trendovske majcke, srajce, oblekce… za njih ne odstejem mnogo, tako, da mi kasneje ni zal ce jih imam na sebi samo 1 sezono. Za drage blagovne znamke se mi pa zdi malo prevec denarja glede na nosljivost trendovskih oblacil…
Je pa res, da sem zelooo mahnjena na cevlje – moja velika sibka tocka in ko vidim taksne, ki so mi v trenutku zelo vsec se jim stezka odrecem…
Kar se tice ksotimov za v sluzbo imam super siviljo (tudi zelo poceni), ki mi naredi kostime taksne,da se tezko ločijo od konfekcije, da o vecernih občasnih toaletah, ki mi jih naredi sploh ne govorim. Zenska je carica in me je ze marsikdaj resila…
Sedaj pa sem trenutno noseča in tako pač bolj prakticiram trenirke in pletenine…
lp
Nika
Hm… Jaz nakupujem rada. Ravno danes sem si kupila nekaj nove garderobe in verjetno kar kakšno uro preživela v trgovini, da sem našla primerne hlače, pas ter jakno. Na modo ne dam kaj preveč, oblačim se tako kot mi paše. Ne maram športnih, širokih in prevelikih oblačil, v njih se preprosto ne počutim dobro. Tudi kakšni kostimi in podobne cunje mi ne ustrezajo. No, rada nosim bolj oprijete zadeve, včasih tudi bolj trendovske, ja.
Obleke:
Klasika je zakon!
Tako lahko nosim (he, he, he …. spet) kostime, ki sem jih nosila že pred 10. leti. Ker je klasični model, sploh ne kaže svojih let.
Nikoli in nikdar nisem bila pristaš imenskih znamk in visokih cen. Kupujem tisto, kar se mi zdi cenovno in kvalitetno ugodno (best value money can buy).
Nasploh se nagibam h klasiki. Seveda si včasih privoščim kakšno majico ali puloverček, ki je malo bolj IN ter z njimi popestrim klasična dolga krila ali hlače. Vendar nikoli nič dragega. Čeprav se v moji omari najde tudi kakšna Escada, Nina Ricci ipd. Vendar je to samo dediščina moževe sestrične. Toda te stvari so v omari – nekako se ne bi počutila dobro, če bi oblekla za v službo.
Perilo:
Letos poleti sem se “vrgla v stroške” in si kupila dva modrčka!
Spodnje hlače in spodnje majice kupujem pri Neckermann-u ali Quelle-ju, kjer so cene in kvaliteta solidni.
Čevlji:
Ob letošnjem prvem snegu sem se kar zgrozila, ko sem pogledala v omaro. N I Č! Sicer eni zimski čevlji z narezanim podplatom (ki jih – roko na srce) ne morem nositi zraven krila), črni salonarji ponošeni do konca – peta je bila že tolikokrat popravljena, da se je nagibala k notranjosti čevlja :)) (beli in rdeči salonarji, ter črni semiš z biserčki niso ravno primerni za takšno vreme), škornji čez kolena so OUT in za povrh stari (reci in piši) 15 let.
Opa, dragi moj: Nataša gre v šoping po čevlje! Ker je bila ura že pol 7-h zvečer, smo se odpeljali kar v Planiko (tovarniška trgovina v KR) in sem “zapravljala” – kupila sem si dvoje gležnarje, škornje in salonarje. HA – niti Avstrija mi ne more zagotoviti takšnih cen. Za vse skupaj sem plačala 20K (20.000,00 SIT).
In sem obuta! Do nadalnjega!
Frizer:
Pri nas je tako, da moj mož zapravi veliko več za frizerja (hodi vsak mesec), kot jaz, ki grem k frizerju vsaki dve leti ali še več.
Kozmetika:
Če seštejem celoletne stroške za kozmetiko (dekorativno) potem bi to bilo kakšnih 20 – 30 k
____________________
HM, ko sem vse skupaj ponovno prebrala, sem se začela kar malo smiliti sama sebi in se hkrati spraševati: LE KAM GRE VES DENAR?????
Lep večer vsem skupaj,
Nataša
Oh, oblačila. Imam obdobja, ko me obleke sploh ne zanimajo (takrat sem hvaležna svojemu poklicu ker sem lahko stalno v delovni obleki). Ampak – ko to obdobje mine in me zagrabi “nasprotna skrajnost”, je hudo. Huda strast so zlasti čevlji, ki se jim (občasno) ne morem upreti. Pa obleke, jej, jej,… Včasih ugotavljam, da se po hudih naporih, zelo stresnem obdobju strašansko priležejo nova oblačila. Nisem sicer trendovski tip, bolj športni, zato so tudi oblačila taka. Spremljam kataloge športnih kolekcij Weekenda, Max-Mare linije S, Sport Maxa, pa Mexy, Priori, Marella, iz katerih izberem tudi največ oblačil, saj nosim zelo majhne številke.
Priznam, da sem zadnjič po skoraj treh tednih stalnih vaj, dežurstev in popoldanskih ambulant šla zdravit frustracije v Emporium.
Nina
Mene napada mama, da bi pa pri 30 in nekaj že lahko dala “nekaj nase”. Halo, saj ne hodim naga. Res pa je, da mi je šel denar od nekdaj lažje od rok za potepanja, kot za obleke. “Ja, a naj se v ful dobrih cunjah okoli hiše sprehajam, ker ne bo denarja za kam drugam”, je bil moj tipični odgovor. In sedaj, ko se ob otrocih tako ali tako redko kam odpokamo in se res ogromno “okoli hiše” sprehajam? Ja, seveda, še kar v starih cunjah.
In ko se odpravim kupit nekaj lepega – navadno pridem domov s polno vrečko športnih pulovarjev in majic (navadno je to kaka Hervis vrečka) in mogoče še kakšno s kavbojkami.
Na srečo mi v službi ni potrebno biti tipi-topi, sicer pa sem bila v zadnjem času itak v službi le z ogromnim trebuhom (en otrok star 2 leti, drug 4 mesece).
Torej Zofa, še smo take, kot ti (le da na žalost še zaloge kostimov, ki bi pa mogoče za kakšno posebno priložnost le še prav prišli, nimamo).
Jaz sem pa mislila, da sem samo JAZ tako zanikrna :)). Oja, rada sem lepo oblečena, ampak trenutno sploh nimam nobenega veselja kupovat “šotorskih kril” in dokler ne dam dol vsaj 10 kil nema shoppinga!
Drugače sem rada “komot” in če se da skombinirat, da je še čedno, sem čez in čez hepi. Znamke mi ne pomenijo nič, kupujem tam, kjer za svoj denar dobim lepo, trpežno in udobno garderobo. Pri nas Evans, zunaj Voegele, C&A, včasih H&M. Čevlji so pa sploh mora po porodu, saj me čisto vse žulji! Tako laufam okrog ali v teniskah ali pa v mokasinih, ki so prestali že nosečnost. Noga se mi je povečala za celo številko – tudi v dolžino!- tako da je vsa obutev od prej out!
Pa še tko je: če tehtam, ali rabim jaz ali tamal, ima tamal vedno prednost, pri moža pa mi2, tko da…nismo glih zgled modnih navdušencev.
Ej, jaz sem se tako smejala, ko so mi sodelavke rekle, da se ti po porodu zveča št. noge. Že tako imam 40. In sem po prvem porodu res imela težave, ker so me vsi čevlji tiščali, jaz pa okoli iskala salonarje 41! Ampak meni se je nekako po eni sezoni noga nazaj popravila na 40. No ja, sedaj sem pa spet v obdobju 41… Še dobro, da sedaj ne rabim šik obutve, superge pa se da dobiti v vseh številkah, pa tudi ene škornje sem si prišparala od zadnjič.
Jaz bi že rada bila lepo oblečena, pa mi je škoda denarja za cotike, takve i onakve. A drugo leto bom morala kaj reskirat, ker bom na dokaj izpostavljenem mestu … Najraje sem v kavbojkah, udobnih cicibanovih čevljih in puliju, poleti pa menjam le zgornjo majico. Šment je le ta, da odkar dojim, nimam kaj obleči, ker sem prej nosila le ozke majčke, ki pa, roko na srce, dajejo vtis, da sem Lola Ferarri, hehe …
Bo treba spomladi v šoping, se vidimo v H&M-u …
LP!
Še ena takšna, ki je zadnje čase bolj v trenerki. Jutri bo 4 mesece od kar sem rodila in včeraj sem po dolgem času zamenjala trenerko za kavbojke (full napredek). Poleti, ko je bilo vroče in sem tako ali tako večinoma bila doma, sem imela na sebi le dolge in široke majice, le za na sprehod sem navlekla ene kratke hlače, ki so mi bile za čuda še prav. Za šoping pa tudi meni ni, če pa si že kaj kupim, ponavadi ostane kar v omari in čaka, da pride pravi čas.
Jaz pa zelo rada gledam vse te modne zadevice in si predstavljam, da bi mi ful dobr pasale, potem pa premislim:
– kako bom v oblekici šibala za ta veliko po trgovini,
– kako jo bom dvigala,
– kako se bom sklanjala k malemu v voziček in pobirala stvari, ki jih meče na tla,
pri tem pa pazila da se ne bom preveč sklonila ali da mi joške ne bodo padle ven iz prenapete bluzice, pa da mi nebi tangice pogledale ven (ker to je pa res za najstnice).
Hvala bogu da sem še na porodniški, ker Leviske in mikica sta zame zakon!
Kaj bo pa ko pridem nazaj v pisarno pa raje ne pomislim.
LP