Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja Koliko stikov med tednom …

Koliko stikov med tednom …

Živjo,

mogoče bolj vprašanje za tiste, ki imate bolj male otročke (moja bo imela v kratkem 2 leti).

Koliko stikov ima oči z otrokom? Moja hčerka je z očijem (od katerega sva se odselili) vsak drugi vikend v soboto in nedeljo ter med tednom en popoldan + nočitev ter še en popoldan. Tako smo se (žal) zmenili na CSD. No, na sodišču bom predlagala drugače – vikendi enako, med tednom pa eno popoldne po vrtcu ter prenočitev in nato v vrtec.

Naj takoj dodam, da nimam nič proti očiju (pa čeprav se do mene obnaša skrajno nelkorektno in nepošteno) ali proti temu, da bi bila hčerka kvaliten čas z njim. Skrbi me bolj to, ker se mi zdi, da slabo prenaša nenehne selitve … pač ko pride nazaj k meni, izraža jezo, protest, ponoči se zbuja in me kliče …

Midva sva se zmenila 3x na teden ampak sin spi doma. Ko bo malo večji bo pa tudi prespal tam.
Ga pa pride iskat kakšen teden 4x kakšen 2x kakor ima on čas. Nekako sproti rešujeva. Njemu to odgovarja meni pa to, da spi doma in ima zato nek normalen ritem.

Čez čas bomo pa vidli kako bo.

Fajn, da upošteva, da je zdaj še premajhen in da rabi ustaljenost. Hčerkin oče ni imel nikoli razumevanja za to – še ko sem jo dojila, jo je “spakiral” in šel čez vikend k svojim staršem, ne glede na njene potrebe in počutje. Zdaj pa sploh ni vprašanje, ali naj prespi pri njem, saj je že milijonkrat.

Včasih razmišljam – slabo je, če se eden od staršev po razvezi ne zmeni za otroka, saj otrok trpi, ampak druga skrajnost je pa spet slaba …

Zelo se potrudi, ker imaš le še eno priložnost.

Težko bodo skrčilis tike (naš sistem je obupen, kar se tiče tega… nekateri očkoti, ki jim prej ni bilo do otroka, so sedaj tako dušebrižniški, da ne zdržijo niti sekunde brez otroka in “trpijo” in jokajo. In to ne glede na otrokove potrebe , občutke in stiske.
Predlagam, da združite en popodne s prenočitvijo na petek. Petek je delovni dan , torej eno popoldne in prespanje sklopis skupaj z vikendom. Ostane še eno popoldne med vikendom.

Če je hči v stiski pojdi z njo na svetovalni center na gotski čimprej in pridobi njihovo mnenje.

Mogoče ti bo pomagala izkušnja punce z nickom polžek. Preberi predvsem njen drugi odgovor.

http://med.over.net/forum5/read.php?197,5130467,5160284#msg-5160284

Sodeč po tem kar si napisala v sosednji temi, je lahko reakcija hčere tudi posledica tega, ker čuti tvojo stisko, ko gre k očetu.

Resno me zanima, zakaj misliš, da je za otroka OK 1 vikend na 14 dni in en dan v tednu, in ne en da več?

Ko sem se ločeval, je imela ex podobne popadke, da otrok (taktat 5,5 let) potrebuje neko stalnost in mora zato prežioveti večino časa pri njej, stalnost v odnosih pa ne šteje ali kaj?

V končni fazi pa se lahko dogovorita tudi, da bo en režim veljal do hčerinega 5 leta, kasneje pa drugačen, če misliš, da zaradi njene majčkenosti ne prenese takšne količine očeta 🙂)

Meni se zdi tako določanje stikov (kot berem je to kar stalna praksa) zgrešeno.
Da očeta vidi vsakih 14 dni je za tako majhnega otroka dolga doba. Istočasno pa imajo tako majhni otroci še pogosto težave pri spanju posebej, če od prej niso bili navajeni, da jih oče daje spat. Če je bilo v zakonu drugače potem seveda tudi potem teh težav ni.

Zato se je meni zdelo boljše, da očeta vidi praktično vsak drugi dan vendar spat pride vsakič domov. In moram rečt da to lepo deluje. Stik imata kostantno in ritem se ni spreminjal.
Je pa to seveda izvedljivo kadar starši živijo blizu. Če bi živel daleč bi bilo verjetno nekako prisiljeni v redkejše obiske pa po dalj časa.

Se pa strinjam, da smo mama (oziroma skrbniki) tisti, ki moramo otroka spodbujat v to smer. otrok naš strah, zadržke ipd čuti in so potem hitro težave.

Hčerka nič ne čuti moje stiske, ker jo poskušam ne pokazati. Ona izraža protest, ko pride nazaj k meni. Pogovarjala sem se s soc. pedagoginjo, ki ima več kot 20-letne izkušnje z delom z otroki (otroci ločenih staršev, zlorabljeni,…) in mi je rekla, da otrok pokaže neko reakcijo potem, ko pride nazaj v varno okolje. Včasih pa otrok (kar je najslabše) ne kaže nobene stiske, ampak to še ne pomeni, da je ne doživlja, in zelo verjetno jo pokaže šele čez leta.

Zakaj sem proti temu, da bi bila dva dneva med tednom? Zato, ker bi to praktično pomenilo, da je dva dni tukaj, dva dni tam (to je že praktično “deljeno skrbništvo”), kar pa je za tako malega otroka najslabše, seliti ga kot mačka mlade vsak drugi dan v drugi dom. Naj dodam, da sva to (na očijevo “zahtevo”) začela izvajati že pri otrokovem letu in pol, oziroma še prej, saj je hčerko jemal čez vikende k svojim staršem že okoli njenega prvega leta (takrat sem jo tudi še dojila). Nočem biti krivična do očetov kar na splošno, ampak za očeta svoje hčerke lahko trdim, da ima zelo malo posluha za to, kaj je za tako malega otroka fajn in kaj ne.

Ja, seveda je dosedanja praksa glede stikov taka, ampak to je bilo na “zahtevo” bivšega partnerja. Jaz mu ves ta čas nisem mogla dopovedati, da to ni fajn za hčerko. Hkrati pa mu vedno dajem vedeti, da naj malo “potrpi”, da bo z leti hčerka vedno več pri njem. Še posebej takšni stiki niso bili fajn za hčerko, ker je od lani jeseni doživela ogromno sprememb – septembra je šla prvič v vrtec, oktobra sem šla jaz v službo (med porodniško sem jo izgubila), čez 2 meseca sva se izselili iz njenega prvega doma, kmalu potem je bivši začel “uvajati” novo partnerko,… Tudi zaradi vseh teh sprememb bi morali biti stiki takšni, da bi bila hčerka primarno pri meni, tako pa …

Še to, oči se je vse te mesece s hčerko videval na dnevni bazi, saj sem mu jo vozila pred vrtcem (ta je ob njegovem bloku), tako da se glede stikov, vsaj po mojem, ne bi smel pritoževati.

Tak klišejski odgovor da:
1.) otrok čutio stisko, ker jo čutiš ti
2.) otrok potrebuije očeta na dnevni bazi
je popolnoma zgrešen.

Ali nekateri očetje ne razumejo, da obstajajo otroci ki (z razlogom) izražajo stisko. IN DA TA STISAKA ni >VEDNO povezana z “zlobnimi” mami.

Otrok potrebuje red in stalnoco v svojem življenju. To vsi priznavajo.In takšno”deljeno” skrbništvo otroku odvazme to PRAVICO.

Na sodišču bodo pomagala mnenja strokovnjakov.

Pri mnogih očetih ne gre za to, da si otroci želijo več stikov, ampak to zahtevajo očetje. Ne glede na to, kaj je dobro za otroka in ne glede na to, če si otrok tega sploh želi ali potrebuje…

Hvala za tale link. Prav hecno, tudi midva sva hodila na CSD Bežigrad in se srečala z omenjeno psihologinjo, ki pa je mene osebno razočarala. Bila je navzoča, ko sva se dogovarjala za stike.”Požegnala” je stike, ki za takrat leto in pol starega otroka niso dobri (to je vsak drugi vikend ter med tednom eno popoldne + nočitev + odhod v vrtec ter še eno popoldne v tednu). Praktično hčerka med tednom (in to vsak teden, četudi je njegov vikend) ni z mano po 2 dneva. Pri mojem bivšem sploh ni debate, da hčerka ne bi prespala pri njem. On nikakor ne bi pristal (tako kot v primeru Polžek), da bi bil s hčerko samo popoldne. Ona mora obvezno tudi prespati pri njem.

Se pa strinjam, da bi bilo čez vikend bolje za hčerko, da bi npr prespala pri njem še v noči na ponedeljek in bi jo on peljal v vrtec. Ampak to njenemu očiju spet ne bi bilo dovolj, saj hoče vikend od petka do ponedeljka. Tudi ko je npr. bolna, nonstop govori, da je lahko bolna tudi pri njem. Pa mu rečem, da jo lahko kadarkoli pride obiskat, pa mi reče, da on ni stric, ki bo hodil na obiske. No, pa si pomagaj.

Izredno težko se je dogovoriti za karkoli… ni čudno,da sva prišla do sodišča ..

Pri majhnih otrocih so želje slika želeja enega od staršev.

Seveda se strinjam, da je za otroka matr hodit k staršu, ki se za trajanja veze ni ukvarjal z njim, potem pa doživi razsvetljenje.

Jaz na minimalni dogovor ne bi nikoli pristal, ker moj otrok k meni ne bo hodil samo na obisk.

Ja, to bo! Mnenja strkovnjakov. Japajade.

[/quote]

Oče, a se kdaj vprašaš, za čigave želje in potrebe v bistvu gre? Otrokove ali morda tvoje? Sicer ne poznam tvoje celotne situacije, zato ne zameri, če sem krivična ..

Kot razumem, je tvoj otrok že malce starejši. Ampak moja hčerka še nima 2 leti, pa jo že od njenega 1. leta (pa še prej), oči vozi stran od mame? A se ti to res zdi fajn za tako malega otroka? Naj ti kar odgovorim – ne, ni dobro zanj, ker mu primanjkuje občutka varnosti, posledično pa tak otrok ne bo dovolj samozavesten! In res ni prav, da se tega ne upošteva! To me prav boli. Ne vem, kako sem lahko tako popuščala vsem .. ne vem, če si bom lahko to odpustila.

Si rekel ti! Sem malo cinična, ampak tudi naš očka je tako govoril, kaj pa je pokazala praksa je pa nekaj čisto drugega.
Hči je tam točno toliko kot si je on sam določil v sporazumu (in sem nanj pristala,da bo mir in bova končno sproducirala to zadevo). Se zgodi da jo kdaj ne more imet, reče da se bova dogovorila za nadomestni dan, ki ga pa nikoli ni.Nikoli ne reče sam od sebe za dodatni dan, vikend,…
Ne rečem, da je nima, ampak zgolj toliko in nič več.In tega se dokaj dosledno drži,včasih se vprašam a so ti stiki sami sebi namen, oziroma da on izpade odgovoren, saj vendar hodi po otroka ko je dogovorjeno.
PA da ne bo spet plaza očitkov,da nam nikoli ni prav,… Meni je tako čisto prav, tamala ne izraža nikakršnih zahtev/prošenj po več druženja z očetom,…

Dejstvo je tudi, da v času ko ni živel z svojo partnerko jo je kdaj imel več in je tudi izgubljene dneve nadomeščal, zdaj pa je to kar nekam zbledelo.
Eh,…v glavnem da se ima moja dama lepo, takrat ko je znjim in takrat ko je z mano, vse ostalo me ne briga. Malo sem samo cinična postala pri tej izjavi okoli obiskov.🙂

Oče, a se kdaj vprašaš, za čigave želje in potrebe v bistvu gre? Otrokove ali morda tvoje? Sicer ne poznam tvoje celotne situacije, zato ne zameri, če sem krivična ..

Kot razumem, je tvoj otrok že malce starejši. Ampak moja hčerka še nima 2 leti, pa jo že od njenega 1. leta (pa še prej), oči vozi stran od mame? A se ti to res zdi fajn za tako malega otroka? Naj ti kar odgovorim – ne, ni dobro zanj, ker mu primanjkuje občutka varnosti, posledično pa tak otrok ne bo dovolj samozavesten! In res ni prav, da se tega ne upošteva! To me prav boli. Ne vem, kako sem lahko tako popuščala vsem .. ne vem, če si bom lahko to odpustila.[/quote][/quote]

Je torej problem samo v tem, ker je tamala stran od mame?

Naj te spomnim, da je Slovenija ena redkih držav, ki ima porodniško dolgo celo leto in s tem starša (ne nujno mater!) ob otroku celo leto. Pa zato v državha, kjer gredo otroci prej v varstvo nimajo v večini nobenih problemov s samozavestjo.

Da ne rečem, da poznam kar nekaj žensk, ki niso nikoli delale v rednem delovnem razmerju s pogodbo o zaposlitvi, temveč samo preko avtorskih in podjemnih pogodb in so zato z delom nadaljevale na ta način tudi po porodu vmes pa štukale na vse možne načine.

Sem pač alergičen na argument, da je varnost doma samo pri materi. Argument matere je meni razumen tam nekje do starosti 15 mesecev ali dokler se otrok doji. Potem pa je varnost stvar stabilnih odnosov in ne betonske kocke v kateri prebiva mati.

Pomemben je OBČUTEK varnosti, ne varnost kot takšna (to se pri meni ne izključuje, da se ne bo katera piknila v to). In tega občutka malemu otroku ne daje betosnka kocka, temveč oseba. Če se je otrok dolgo dojil in če je oče boljkotne letal okoli do ločitve, potem je jasno, da otro dobiva ta občutek ob materi in ne ob očetu.

Občutek, oče, ne beronska kocka!

Oče, naj ti navedem en nazoren primer, ki kaže na to, da je oče lažje pogrešljiv kot mama pri tako zgodnji starosti. Pred časom je šel hčerkin oči za en teden na morje. Ko se bila v službi, jo je celo čuvala moja mama, ki je ni tako navajena kot naju – hčerka je morda v celem tednu enkrat vprašala po očiju. Poudarjam – gre za prva leta otrokovega življenja, pozneje je očetova navzočnost dosti bolj pomembna. Ampak moj bivši ravno tega ne upošteva in ni nikoli upoštval – saj sem napisala, da jo je že okoli prvega leta, ko sem JO ŠE DOJILA, jemal stran za cel vikend. zaradi tega sva trpeli obe! In ta neposluh se nadaljuje še zdaj. In navajen je od prej, da samo pristajam na njegove “zahteve”, ampak tega je dovolj. S temi nenehnimi selitvami ne koristiva hčerki! A jaz tako nejasno pišem, da se me ne razume, kaj hočem povedati?

Pomemben je OBČUTEK varnosti, ne varnost kot takšna (to se pri meni ne izključuje, da se ne bo katera piknila v to). In tega občutka malemu otroku ne daje betosnka kocka, temveč oseba. Če se je otrok dolgo dojil in če je oče boljkotne letal okoli do ločitve, potem je jasno, da otro dobiva ta občutek ob materi in ne ob očetu.

Občutek, oče, ne beronska kocka![/quote]

Bistvo sporočila je, da je oče letal na okoli in ga otrok ob ločitvi ni poznal.

Seveda je važen občutek varnosti, ki pa ga dajejo stabilni odnosi – tudi nenadno ali pretirano zanimanje za otroka s strani enega od staršev je izraz nestabilnosti odnosa.

Sem zdaj zadosti jasen?

Spremembe pri majhnih (pravzaprav pri nobenih) ne smejo biti nenadne v nobeno smer ne nepričakovanega zanimanja kot tudi ne nepričakovane ignorance.

Stike uradno določata šele po tem, ko se je otrok nehal dojiti, torej dojenje samo po sebi danes ni več argument.

Moj sin se je dojil do približno 15 meseca. Od približno 11 meseca dalje je bilo dojenje samo še večerno crkljanje in v tem času ne bi več pristajal, da je za otroka nujno. Pa sva z mojo ex šla narazen precej kasneje. Nekatere pač dojijo tudi do 5 leta otrokove starosti, ma rne.

New Report

Close