Koleno MR izvid

Pozdravljeni!

Prosim za razlago izvida….

MR desnega kolena v standardnih ravninah in sekvencah:Križna ligamenta, kolateralna ligamenta, tetiva kvadricepsa in ligament pogačice so ohranjenekontinuitete. Brez izliva intraartikularno.Pogačica leži na anatomskem mestu. Manjše neravnine patelarnega hrustanca medialne fasete. Manjša fokalna lezija hrustanca trohlearnega žleba femurja premera približno 5 mm, tretjestopnje.Minimalno tekočine intraartikularno. Edema kostnine ni. Poplitealno v mejah normale.Varikozne vene v podkožju medialno.Meniskusa sta primerne oblike in strukture, brez rupture. Minimalno tanjši hrustanec sprednjega roba medialnega platoja tibije. Drobne posameznesubhondralne ciste kostnine.Manjši edem podkožnega maščevja lateralno ob glavici fibule.

Ali je potrebno kakšno zdravljenje?Hvala…

Pozdravljeni!

Kakšne grobe patologije MR izvid ni prikazal. Vidne so zmerne poškodbe hrustančnih površin. Simtomatsko se težave v povezavi s tem lahko tretira z znotrajsklepnimi injekcijami (trombocitna plazma (PRP) ter hialuronska kislina (HA)).

Dodatno je videti edem na zadnji zunanji strani kolena – posledica udarca? Glede tega sam ne bi terapevtsko ukrepal. Predvsem bi počakal.

Z lepimi pozdravi,

Klemen Aleš Pilih

Pozdravljeni,

prosil bi za mnenje levevega kolena, spodaj je MRI izvid.

Hvala in lep pozdrav,

Andrej

Klinični podatki: Distorzija.
MR levega kolena:
Majhen izliv. Tanka medialna patelarna plika.
ACL presadek ima normalen potek in signal.
Do 6 mm široka osteoliza v tibialnem tunelu posteriorno, ob njej signal zmernega edema okolne kostnine. Brez sprememb v femoralnem tunelu. Brez znakov izrazitejše fokalne ali difuzne artrofibroze. PCL je ohranjen.
Po resekciji zmerno stanjšan medialni meniskus s široko vertikalno rupturo na prehodu korpusa v zadnji rog, ki prekinja zgornjo in spodnjo artikularno ploskev. Lateralni meniskus je ohranjen.
Kolateralna ligamentarna kompleksa sta ohranjena.
Tetiva kvadricepsa in ligament patele sta v redu.
Široka fisura hrustanca patele centralno sega do kosti.
Ostali skelet ima normalen signal.

Mnenje:
Široka fisura hrustanca patele centralno stopnje 4.
Ruptura medialnega meniskusa.
Manjša osteoliza v tibialnem tunelu posteriorno z blagim edemom okolne kostnine.

Izr. prof. dr. Mitja Rupreht, dr. med. spec. radiolog

Pozdravljeni!

Kot navedeno v zaključku izvida je vidna trojna patologija. Terapevtsko bi se obnašal, glede na razvoj težav.

1. V kolikor bi se pojavile pomembne bolečine pod pogačico, sploh pri hoji po klancu ali po stopnica, se pahko pogovarjamo o kirurški naslovitvi tega problema – poseg na hrustancu.

2. V kolikor bi bolečine vztrajale na notranjem delu kolena, sploh ob globoki pokrčitvi ali rotacijskih gibih bi se pogovarjali o artroskopski oskrbi rupture notranjega meniskusa.

3. Osteoliza kanalov je možen zaplet po rekonstukciji ACL, sploh po fiksaciji z gumbi, ampak tudi pri ostalih tehnikah fiksacije. Dokler presadek drži, za Vas ni pomembna, saj se z njo ne ukvarjamo. Če pride do rupture presadka in potrebe po rerekonstrukciji pa lahko predstavlja tehnični izziv. V tej situaciji včasih narekuje potrebo po dvostopenski oskrbi – v prvi fazi se odstrani poškodovan presadek in se kostne kanale zapolni z nadomestkom kosti. V drugi fazi se nato opravi rerekonstrukciji vezi.

Zaenkrat torej nič strašnega. Ukrepi pa glede na razvoj režav.

Lp,

K A Pilih

Pozdravljeni,

hvala za ažuren odgovor. Težave se mi trenutno dogajajo, ko sem dlje časa na nogah (več ur), ali pa grem na pohod (cca 4km, breg gor in dol). Pred tem mi koleno deluje čisto BP (prve 3km, ali pa 1h stanja), potem pa kot da bi se utrudilo in se mi ligamenti in mišice razpustijo in deluje koleno zelo nestabilno, zna preskakovati (“hrustati”) in dobim občutek, kot da ga zamika, ter občutek, kot da meniskus malo preskakuje.

Sem drugače zelo športen tip, pležem na teden min 3x in delam kakšne neplezalne treninge. Zraven pa dopolnjujem teden s kratkimi pohodi in s kolesarjenjem (včasih malo več, včasih nič). Težak sem trenutno cca 87kg in visok 185cm ter star 40 let. Posledično mislim, da imam dovolj razvite kvadracepse in zadnjo ložo.

Za pogačico si sploh nisem mogel misliti, da je z njo sploh kaj narobe, ampak sedaj po MRI se mi delno sestavlja slika. Saj včasih pri nekih tehnikah plezanja, kjer tiščiš nogo frontalno v steno (flag-anje) sem dobil takšno akutno bolečino pod pogačico. Potem sem moral doma recimo počivati ali pa spati z vzglavnikom pod peto, da je ta bolečina pod pogačico prenehala. Prav tako sem imel cca pred 8 leti zelo hud udarec v pogačico, ko sem s vso silo udaril v skalo. Na pogačici je bila kar nekaj časa zelo velika buška.

Imam pa že od nekaj težave z gibljivostjo, saj recimo ne morem brez bolečine sedeti na petah, torej klečati in imeti pete pod zadnjico, zaradi predkratkih (zategnjenih) kvadracepsov. Ko naslovim težavo in začnem z raznimi stretch vajami, mi pa po nekaj dnevih postane koleno ohlapno in nestabilno, boleče za meniskus (ne najdem očitno prave meje raztegovanja) ter posledično preneham z raztegi. Sedaj po MRI izvidu se bom poskusil še malo bolj fokusirat na ravnovesje mišic in njihovo raztegljivost.

Težave s koleni mi postanejo tudi povečane, ko dobim hitro nekaj dodatne teže, recimo lani jeseni sem imel cca 82kg. Prav tako ti nezgodnji stegnjeni doskoki iz višine (padec iz plezalne stene) mi ne koristijo kaj dosti… potem zna biti koleno 2 tedna boleče, ampak pride k sebi…

Jaz imam tudi občutek, da bi lahko zadeve menedžiral, s pomočjo vsakodnevnih par vaj za moč in nekaj vaj za razteg ter, da zmanjšam težo nazaj na 82kg.

Hvala zaenkrat, Andrej

Sam na zgodbe, kot je Vaša, sicer pričenjam gledati nekoliko drugače. Naj postavim v kontekts.

Sam se bil kot najstnik izredno športen. To pomeni tekom počitnic preko dneva samo šport. V srednji šoli je to konkretno pomenilo vstati s trebušnimi, iti na dopoldanski fitnes, nato teči, po kosilu raztezanje, hribovski tek in nato večerni fitnes in trebušne. V tistem obdobju res samo šport. V osnovni šoli sem tekmovalno plaval, nato igral košarko in na koncu tekel (atletika), s čimer sem se tekmovalno ukvarjal nekje do poškodbe pri 22. letu. Še dalje do konca faksa je šport ostajal pomemben sestavni del življenja. Vedel sem, da sam šport ne bo moja eksistenca, ampak sem predvideval, da bo življenjski stil. Dnevno sem v tej fazi na atletskem štadionu preživel 3-4 ure. Tekom vsega tega časa pa sem poslušal svojega očeta, ki se od 90. let prejšnjega stoletja kot poškodbeni kirurg veliko ukvarja s športniki. Tudi on je bil v mladosti precej športen, je pa skozi svojo kariero preoblikoval svoj odnos do športa in me začel svariti pred pretiravanjem. Videl je namreč, kaj pretiravanje naredi prenekateremu posamezniku.

Pri meni se je bistveno spremenilo z nastopom službe. Bilo je precej naporno. Športa v tako redni obliki nisem več zmogel. Dodatno sem se poročil, prišla je družina in danes se je šport zmanjšal na košarko 1-2x tedensko, občasen tek/pohod s sinom, občasno kolesarjenje, v poletnem času apneo/podvodni ribolov. Vendar pri svojih 38 letih, 85 kg in 185 cm precej jasno čutim bolečine še kakšen dan po košarki v obeh kolenih in gležnjih, tako da se mi žena kar smeji, ko tako šepam. Pred pol leta sem zaradi nestabilnosti gležnja imel op. poseg, ki je sicer zadano dosegel – gleženj je sedaj stabilen, ampak nekoliko boleč, tako da se za tek težko zmotiviram, občasno se pojavijo že kakšne bolečine v križu … Hočem reči, na telesu pričenjam čutiti grehe preteklih let. Hkrati, se sprašujem, kaj me je skozi leta gnalo v vse te napore. So bili to res zdravi motivi ali je bilo pogosto dokazovanje, ceno katerega nosim zdaj s seboj.

Danes se je razvila t.i. “fit subkultura”. “Cool” je bit fit. Spomnim se mladosti, ko je v kraju bivanja moje babice, kjer je bilo kmečko okolje, pričel eden od vaščanov teči maratone. Kako so bili zaprepadeni. Moja babi je večkrat rekla: “Če ima preveč energije, naj pa meni pride pomagat, jaz imam vedno delo.”. Pred kratkim me je kontaktiral sorodnik, ki je sicer bil vedno sorazmerno fit, vendar se je pred nekaj leti odločil za trail teke. Pridno je treniral ob zelo zahtevni (praktično dvojni) službi in družini z dvema hčerkama. Stalno sem se čudil, kako zmore. Vmes so bili takšni in drugačni (manjši) problemi: tekaško koleno, zvini gležnjev … Zadnji nekaj mesecev so ga bolela kolena. Opravil je MR. Relativno obsežna horizontalna ruptura posteriornih rogov obeh meniskusov degenerativnega tipa, hondralne lezije 3. stopnje (od 4) vseh kolenskih kompartmentov. Star je cca. 35. Ali je to dobra popotnica za življenje? Za aktivni čas s svojimi vnuki?

Hočem reči, vse v zmernosti. Za vse nas, za katere šport ni preživetje, mora biti predvsem vir dobrega počutja. Kadar to ni, je potrebno razmisliti, kako naprej. Mislim, da je povsem normalno, da ljudje v našem starostnem obdobju pričenjajo spreminjati gibalne navade, čeprav so med nami tudi 70 letni triatlonci (v moji bolnišnici je deloval kirurg, ki je postavil svetovni rekord v svoji starostni kategoriji v IronMan-u).

Skratka, z dobrimi občutki naprej, kajti telo, če ni prekomerno obremenjevano, samo zazdravi večino težav in tukaj je medicina izrazito inferiorna večini procesov, ki se v nas odvijajo sami od sebe.

Z lepimi pozdravi in srečno,

Klemen Aleš Pilih

Pozdravljeni,

hvala, da ste si vzeli čas in povedali svojo zgodbo, kjer se vidi, da razumete kaj si človek želi in kaj je realna slika. Nekateri to ugotovimo na težji način, nekateri imajo ob sebi nekoga, ki je to že šel skozi.

Sam se tega dejstva počasi tudi že zavedam, nekatere stvari sem že prilagodil in nekatere stvari očitno še bom moral. Drugače sem zaposlen (8 ur za računalnikom) in delam še druge honorarne stvari popoldan, ter zraven tega usklajujem mojo željo po gibanju. Nikoli nisem bil zelo tekmovalen tip in me je dejansko gnala vedno ta sila po gibanju. Ampak verjetno bi si lagal, če bi govoril, da tekmujem samo zase in ne za druge in je vedno očitno neka želja po dokazovanju, ki je drugače ne čutim.

Hvala še enkrat in hvala za vse nasvete.