kolega na drogah: lahko pomagam?

Alo!
Danes sem prvic brskala po teh straneh. Res dobro, da obstajajo. Tema sicer ni nova, je pa moja situacija bolj specificna od ze odprtih.
Problem: kolega/znanec je na travi, ekstaziju in na kokainu.
Podatki: star = 25 let, tik pred diplomo, doma denarja ne manjka, starsi so bolj ali manj nemocni
9. 3. 2002 me je povabil na pijaco (prej sva se poznala samo na videz). Naslednjih 14 dni sva se dobivala in pogovarjala vsak dan. Povedal je, da je bil na heroinu, da se je zdravil v komuni. Potem to, da se vedno kdaj pa kdaj skadi kak joint. Opazila sem, da jih tudi po 5. Da si robo kupuje sam, da oskrbuje tudi druge. Vcasih gre tudi na kak parti … v bistvu skoraj vsak vikend. Tam brez ekstazijev ne gre …
Potem je odrezal. Vcasih sem ga še poklicala, da sem slisala, ce je OK. V zacetku junija sva se zadnjic dobila: zdaj je na kokainu.
Z marsikom sem se o tem ze pogovarjala:
– kolegice pravijo, naj pustim in grem po svoje
– mami pravi, da je odlocitev v njegovih rokah
Mene pa skrbi, da ni kaj narobe. Mogoce bi morala kaj narediti, pa kar stojim. Ali naj res vse pustim, ker posegati v to ni moja pristojnost?
Vnaprej hvala za kakrsno koli pomoc.
Indy

Srečanja z ljudmi, ki so se na tak ali drugačen način zapletli z drogo, vsaj v zadnjih nekaj letih niso več posebna redkost. Po drugi strani pa je res tudi to, da se tako srečanje v življenju posameznika zgodi enkrat prvič oziroma ga enkrat v življenju prvič zares nagovori. Zgleda, da se je vas to srečanje kar dotaknilo in ob tem ne morete ostati ravnodušni. Sprašujete se, kako se odzvati v taki situaciji?

Kot pišete, se s kolegom v zadnjem mesecu ne srečujeta več. To pomeni, da v njegovo življenje ne morete prinesti kakšne posebne spremembe, a ne? Si pa verjetno to zelo želite. Največ, kar lahko storite ob nekem bežnem srečanju z njim, je to, da mu poveste naslov, kam se lahko obrne, ko bo enkrat zaradi droge zares v stiski. Ena od možnosti je, da mu poveste našo telefonsko številko (080 1221 – info telefon o drogah in odvisnosti, hkrati pa je to tudi telefonska številka, na kateri lahko zve vse o programu Skupnosti srečanje in o možnosti vključitve v komuno za odvisnike). Omenili ste, da je vaš znanec že bil v komuni. Ne vem, kakšna je njegova izkušnja komune, ne vem, koliko časa je vztrajal v njem, s kakšnim razlogom je šel v komuno in s kakšnim razlogom jo je zapustil. Gotovo pa je, da bo njegov odziv na kakršnokoli ponujeno pomoč odvisen tudi od te izkušnje.

Ko se srečujemo z ljudmi, ki zlorabljajo drogo, je povsem verjetno, da stisko zaradi droge vidimo mi, oni pa ne. Vsaj na začetku odvisnega življenja odvisniki zaradi droge nimajo problemov (na začetku je droga zanje užitek). Zato jim je precej nesmiselno ponujati pomoč. Prepričani so, da pomoči ne rabijo (saj niti ne vedo, za kaj naj bi jo potrebovali!). Lahko jim govorimo o posledicah, kam jih bo tak način življenja pripeljal, vendar ne pričakujmo, da bodo zaradi tega prekinili zlorabljati drogo – ker je preprosto ne bodo. Šele potem, ko se odvisnik sreča s pomanjkanjem denarja za drogo, z vso bedo načinov nelegalnega pridobivanja sredstev, grožnjo pripora, resnejših zdravstvenih težav, smrtjo kolega zaradi zlorabe droge itd., se začne sam zanimati za pomoč.

Dokler se odvisnik ne sreča z resnično stisko, ki jo je povzročila droga, lahko v njegovem življenju dosežejo pomembne spremembe predvsem tiste osebe, ki so temu posamezniku zelo blizu. V večini primerov imajo največjo moč starši ali njihovi partnerji (če seveda partnerji sami ne zlorabljajo droge). Zdi se mi smiselno, da v tej fazi iščejo podporo predvsem starši oziroma partner. Postaviti odvisniku jasne meje, ki mu bodo onemogočile nadaljnjo zlorabo droge, je težka naloga, zato je vsaka podpora (tudi s strani strokovnjakov s tega področja) zelo dobrodošla. Če starši odvisnika ne morejo motivirati, da bi začel reševati svoj problem odvisnosti, pogosto obupajo in sami zase ne poiščejo pomoči. Vendar se mi zdi smiselno starše (oziroma partnerje) vedno znova spodbujati, da poiščejo pomoč ne glede na to, ali se njihov odvisnik s tem strinja ali ne in ne glede na to, ali bo njihov odvisnik na začetku sodeloval ali ne. Če poznate starše vašega znanca, jih lahko k temu spodbudite.

Še na en vidik problema, ki ga opisujete, bi vas želela spomniti – to je vidik vas. Kako se vi sami počutite ob znancu, ko ne veste, kako bi mu pomagali in ko je pravzaprav zelo majhna možnost, da bi vašo pomoč sprejel? Kako, da želite pomagati prav njemu? Prav zdaj? Kaj odnos z njim pomeni za vas in vaše življenje? Kaj želite vi zase pridobiti ob tem, ko se trudite pomagati njemu? Ta vidik pogosto prezremo, pa vendar: ravno tukaj se skriva ključ učinkovite pomoči drugemu.

Še enkrat hvala za odgovor. Poskusila vam bom približno odgovoriti na vaše pismo in prosim, če mi lahko pomagate naprej…
Prvič sem se srečala z nekom, ki ima z drogo resne težave. Seveda so sošolci v srednji šoli tudi skadili kak joint, ampak to je bilo bolj za probo. Prav on se me je tako dotaknil, ker me je sam poklical v svoje življenje in mi zaupal vse to. Potem pa odšel. Jaz pa nimam pojma, kaj naj zdaj s tem počnem. Težko stojim križem rok in gledam, kako se uničuje. Še posebej zato, ker imam občutek, da me preizkuša.
Drži, da jaz verjetno nisem tista, ki bi lahko spremenila njegovo življenje, ali ga v kar koli prepričala. Prihajam iz čisto drugačnega okolja in družbe.Njegovih staršev ne poznam. Iz njegovih besed pa sem razbrala, da so se pri njih doma kar nekako sprijaznili s stanjem in da imajo sami s sabo dovolj problemov. Na zdravljenju je že bil – njegova izkušnja tam naj bi bila pozitivna. Sklepam, da mu ni uspelo ostati čist, ker ga obdajajo ljudje, ki so vsi na drogah. Njegova družba je takšna. Punca mu je večkrat postavila ultimat, zato ji je začel lagat, jo zasovražil in končno tudi pustil. Velikokrat je rekel, da noče drog v svojem življenju in da bo nehal … jaz pa se bojim, da ga bo prehitel čas. Že tako njegov zdravnik pravi, da ima telo 70-letnika.
Denar, kot sem že omenila, doma ni problem. Imel je že hišno preiskavo, denarne kazni, bil je v priporu,… seznanjem je tudi s posledicami droge … Zase pravi, da nima prijateljev, samo kolege, da mu nobeden od njih ne pomeni veliko. Njegovo družbo sem imela možnost spoznati in tam ni nikogar, ki ga spodbujal k abstinenci, ker so vsi na istem.
Kako se jaz počutim, ker mu ne morem pomagati? Skrajno slabo. Pa ne v smislu, da sem užaljena, ker ne dovoli prav meni priti blizu. Zakaj ravno njemu? Ker vidim, da je nemočen, čeprav sam tega ne opazi (bila sem z njim, ko ni imel kje kupit robe). Misli, da bo lahko sam. In zelo verjamem, da je zmožen drugačne poti skozi življenje. Poleg tega bi verjetno zaradi njega v družbi tudi kdo drug pustil drogo. Zakaj prav zdaj? Ker bo potem že prepozno. Odnos z njim za moje življenje? Hm. Težko vprašanje. V moje življenje je padel in ravno tako izginil. To mi ne da miru. Rada bi pomagala, pa ne vem, ali naj, ali sploh smem, kako? Hudo mi je, ker je fant izjemno sposoben, brihten. Vendar mi je jasno, kakšen korak bi moral narediti, če bi hotel ostati čist: pustiti bi moral čisto vse, kar je počel do danes in ljudi, ki so zdaj sestavni del njegovega življenja. To pa je težko, ker mu površinsko gledano ni nič hudega.
Kaj hočem ob tem, ko mu želim pomagati pridobiti zase? Nič. Nobenih skritih motivov nimam. Rada bi mu samo dala vedet, da sem tukaj, če kaj rabi in da sem iz rok pripravljena spustit vse in mu it pomagat. A pa je to dovolj? Resno dvomim, da bo prosil za pomoč – ponavadi se zapre in joka sam.
Imate morda še kakšen nasvet zame? Dostikrat se žrem zaradi tega. Kar ne morem enostavno pozabit, in se delat, da ni nič.
Hvala od Indy

Zaznana stiska pri sočloveku prebuja človekovo naravno težnjo pomagati. Za nevsakdanje stiske, ki nas na nek način izzivajo, to velja še toliko bolj. Stvar postane zapletena, ko pogosto ne zmoremo dobro razlikovati, čigavo stisko želimo rešiti. Želimo rešiti stisko človeka, ki smo ga srečali? Ali pa želimo rešiti predvsem svojo stisko, ki se vzbudi v nas ob srečanju z nekom?

V življenju se srečujemo s situacijami, ki nas nagovorijo in s situacijami, kjer gremo preprosto mimo, ne da bi karkoli opazili. Da opazimo prav določene stvari, drugih pa ne, ni nikoli naključje. Vedno je v nas skrito nekaj, kar nas nezavedno naredi pozorne prav na določene situacije. Pišete, da vas je on “sam poklical v svoje življenje, … potem pa odšel”. In vi nimate pojma, kaj naj zdaj s tem počnete. Poklical vas je, vam zaupal – za trenutek ste postali središče pozornosti nekega človeka, za trenutek vas je nekdo opazil, za trenutek ste se začutili potrebni nekomu. Potem pa je odšel. Kaj ste izgubili, ko je odšel? Njega? Trenutek, ko ste bili opaženi in ko ste bili nekomu potrebni? Kaj drugega? Pišete, da imate občutek, da vas preizkuša. V čem vas preizkuša?

Ko vas sprašujem, kaj želite pridobiti zase, ko mu želite pomagati, ne mislim na sebično iskanje koristi zase. Če želimo pomagati drugim, ne da bi ob tem tudi sami želeli kaj prejeti, se bodo drugi ob nas počutili zelo nelagodno. V življenju je pomembno dajati in prejemati. Običajno mislimo, da je dajanje izraz nesebičnosti in prejemanje izraz sebičnosti. Pa ni vedno tako. Dajemo lahko tudi iz sebičnosti: “Jaz imam veliko, jaz sem tisti, ki sem pomemben, jaz hočem biti prvi med radodarnimi itd… Ti pa si ubog, majhen, potreben pomoči…”. Podobno lahko prejemamo tudi iz nesebičnosti: “Sprejel bom tvoj dar, ker želim, da se tudi ti počutiš potrebnega nekomu. Vem, da se lahko tudi od tebe nekaj naučim, zato bom sprejel tvoje misli, ideje, pobude.” Včasih je sprejeti veliko težje kot dati! Ko nekomu pomagam, si LAHKO nekaj želim tudi zase. Če si ne smemo nikoli nič želeti zase, bomo vzpostavljali zelo neenakovredne odnose, v katerih se bodo drugi ob nas počutili vedno manjvredne. Je to naš cilj?

Kako pomagati človeku, ki se v svoji stiski zapre in joka sam? Ko stojimo ob takem človeku, se nam zdi, kakor da stojimo pred trdnjavo. Zunanje obzidje je trdno in ne moremo prodreti vanj, predobro pa vemo, da je znotraj prebivalec, ki je krhek in zelo ranljiv. V bistvu ste že sami napisali, kaj je potrebno v takem primeru storiti: Verjeti v človeka, da je zmožen drugačne poti skozi življenje. Dati mu vedeti, da smo tukaj (pri tem se ni potrebno ves čas brezupno zaletavati v trdnjavo; dovolj je sesti pred obzidje in vztrajno, potrpežljivo ter ljubeče čakati, kdaj bo kdo pokukal ven). Kar bi temu dodala, je samo to, da se naučite živeti v pristnem veselju izven trdnjave – samo tako boste lahko v trenutku, ko bo nekdo pokukal iz svoje trdnjave, priča veselega in dovolj varnega življenja izven nje. V resnici ni najbolj pomembno fizično pomagati nekomu. Pogosto je bolj pomembno to, da se znamo veseliti preprostega življenja in da smo zgled, da se tako življenje splača. Najboljša pomoč je tista pomoč, ki se ne ponuja, ki se ne vsiljuje, ampak sama po sebi kliče, vabi, izziva, priteguje … Pristna ljubezen do sočloveka je vedno tista ljubezen, ki pritegne drugega človeka! Živite tako, da si bodo drugi ob vas zaželeli živeti na podoben način!

New Report

Close