Stara sem 24 let in imam fanta starega 28 let. Skupaj sva 4 leta, zame je to prva resna veza. Že v štartu sva imela manjše probleme, ker sva iz popolnoma različnih okolij (on iz podeželja, jaz iz mesta) in posledično sva razmišljala o marsikateri stvari čisto drugače. Danes teh problemov ni več toliko, vendar se mi včasih zdi, da samo na račun tega, ker sem sčasoma prevzela vse več njegovih pogledov na stvari, čeprav mogoče podzavestno in brez občutka, da bi me v to silil. Doma mi pravijo (in to čutim tudi sama), da sem bila pred to vezo drugačen človek, z več ambicijami, velikimi načrti, da je fant moja »bremza«, čeprav ga imajo drugače zelo radi, ker vidijo, da se do mene obnaša izredno ljubeče, potrpežljivo, pozorno. Naj povem, da moj fant živi nekako po načelu »živi za danes in s čim manj napora«, kar sem začela »prakticirati« tudi jaz, vendar čutim, da me takšno življenje ne izpopolnjuje, saj rabim izzive, cilje, ki me ženejo naprej, pri fantu pa ni tako. Nikakor ni len, že 5 let se preživlja popolnoma sam, ima redno službo (tudi jaz), avto, oba pa še živiva doma. Sam ne izrazi nobene želje, da bi šla živeti skupaj, čeprav si jaz tega zelo želim, njegovi odgovori so vedno »saj je še čas, nikamor se ne mudi«.. In tako čakam, na njegovo »zeleno luč«, da bi se karkoli premaknilo. Isto je z ostalimi mojimi željami – npr. izredno rada bi potovala, on sicer tudi, vendar ne še sedaj »saj je še čas«. Zelo nerad se počuti »omejenega« – niti približne ure, kdaj pride k meni na obisk ne pove, ker »bo že prišel, ko bo«. Naj povem, da pride obdobje, ko se mu vse zelo ljubi, greva na različne krajše izlete, hodiva v hribe, ipd., ampak pač takrat ko to on predlaga in ko se njemu »da«. Ko mu to omenim pravi, da samo kompliciram in da z ničemer nisem zadovoljna, da z bivšimi nikoli ni imel nobenih takih problemov in da itak ne vem kaj imam, ker prej še nisem imela resnega fanta in ne morem primerjat. Drugače je zelo komunikativen in prijetna družba (tudi meni), mislim, da nihče »od zunaj« sploh ne ve, da lahko imam z njim takšne probleme, ampak meni se zdi, da me vse skupaj že tako utruja – vedno neko čakanje nanj in apatija na sploh, po drugi strani pa res najbolj ljubeča in pozorna oseba. A imam mogoče res vse samo v glavi in sem prezahtevna?! Hvala že vnaprej za mnenja!

Spoštovani,

s fantom imata različne vrednote, in te razlike se že zdaj kažejo kot moteče. Razne spremembe, kot je recimo skupno življenje, bi te razlike morda začasno zameglile, potem pa bi se neskladje pokazalo še izraziteje. Vrednote so tako temeljen del naše osebnosti, da jih (v nasprotju s prepričanji, mnenji, navadami) ne moremo bistveno spreminjati. Tega se je dobro zavedati, če razmišljate o skupni prihodnosti. Ali bosta drug drugega s celotnim sklopom vrednot sprejela takega, kakršen je, ali pa se bo neskladje poglabljalo in realnost bo vedno bolj oddaljena od (nerealnih) pričakovanj..

Problema pa ne vidim v partnerjevi osebnosti, ampak v vaših predstavah, kakšen naj bi bil, da bi se lahko vi realizirali. Ob njem niste drugačen človek in on ni vaša »bremza«, ampak sami sebe ovirate in zavirate pri uresničevanju svojih ambicij. Če potrebujete izzive, cilje in želje, si jih poiščite, če jih že imate, pa jih začnite uresničevati – če naj bi vas z njimi oskrboval partner, morda sploh niste tako ambiciozni, kot ste mislili doslej (s čimer sicer sploh ni nič narobe). Če je res »najbolj ljubeča in pozorna oseba«, ki se do vas »obnaša izredno ljubeče, potrpežljivo, pozorno«, vas pač ne more ovirati pri vsem, kar ste si zastavili? Potujte! Stari ste dovolj za samostojno potovanje ali potovanje v kaki drugi dobri družbi, ki ni nujno partner. Če je tako ljubeč, kot pravite, bo vesel vašega zadovoljstva ob doseženih ciljih. Ali vas torej ovirajo notranji strahovi in je fantova neambicioznost samo priročen izgovor – v tem primeru je vse v vaših rokah; ali si želite več skupnih dejavnosti – v tem primeru se boste morali poskusiti iskreno pogovoriti z njim, koliko vam to pomeni, in spremeniti pričakovanja ali pa poiskati drugega partnerja; ali pa je zadaj še kaj, česar niste napisali.

Skratka, možnost sprememb se vam ponuja. Želim vam zanimiva potovanja: v svet in/ali vase!

Jaz najdem sebe v tej zgodbi. S to razliko, da sem jaz malo starejša kot ti in imam že svoje stanovanje. Fant je res dober do mene, pozoren, nežen, prijazen, veliko se pogovarjava, pa vendar…Sem mu tudi že omenila, da si želim da bi skupaj živela, pa ni bilo nekega odziva, oz. saj je še čas. Tudi kar se tiče skupnih interesov, šport, kino, … je tako – včasi gre z mano, včasih ne. Na začetku me je to malo motilo, sedaj pa pač pokličem prijateljice in grem z njimi in se mamo prov super 🙂 Tu mu dam sedaj prav, ko pravi, da vsak potrebuje čas zase in tudi za prijatelje.

Kar se pa tiče skupnega življenja – jaz sem se odločila da grem sama “na svoje” v stanovanje in se bom mela odlično 🙂 Sama si lahko uresničim svoje želje.

Najlepša hvala za komentarje in nasvete! Definitivno je popolnoma nesmiselno prelagati odgovornost za svoje življenje in počutje na nekoga drugega in to se zavedam. In res je tako, da če se sam ne znaš osrečiti, te tudi nobena druga oseba ne bo. Verjetno mi je življenje to vezo dalo ravno zaradi te lekcije in če dobro razmislim sem zato prava srečnica! Navsezadnje imam super fanta, ki mi pusti svobodo, ki me ne ovira in ki me bo »naučil« kako se osrečiti sama, kar je nekaj najbolj pomembnega v življenju! Verjetno so veze, kjer sta partnerja priklopljena drug na drugega res bolj omejujoče kot pa tale moja, v njih ni toliko možnosti, da se razvijaš in postajaš boljši, čeprav mogoče na prvi pogled zgleda ravno drugače! 🙂