Spoštovani gospod Izidor Gašperlin, prosila bi vas za nasvet glede svoje težave.

Namreč že nekaj časa pri sebi opažam, da se mi ponavlja nek vzorec, ki me moti, vendar ne vem, kako naj svojo težavo odpravim. Nahajamo se v času praznikov, ko naj bi se veselili druženja z ljudmi, obiskov, toplih stiskov rok… Meni pa je vse to tako odveč in bi najraje videla, da bi prazniki čim prej minili, da se ni treba družiti z drugimi itd. Dejansko čas najraje preživljam sama ali s svojim partnerjem, tudi njemu to najbolj ustreza. Ko se odpraviva kam, v sebi že iščem razloge, zakaj ne iti, in če je mogoče, se obiskom najraje izognem, čeprav v sebi vem, da to ni prav. V času, ko naj bi se odpravila, me prevevajo občutki tesnobe, celo strahu…
Sama bi rekla, da je to močno povezano z mojim otroštvom, ko so bili prazniki vse prej kot nekaj prijetnega, enako je veljalo tudi za razna druženja. Če je do njih prišlo, smo bili otroci največkrat tiho ali pa je bilo vse to povezano z očetovo pijanostjo. Skratka če pomislim, kako sem te stvari doživljala v otroštvu, me prevzamejo sami negativni občutki, najraje sploh ne mislim na “družinske” praznike in razne druge dneve, ko naj bi si izkazovali toplino in naklonjenost. In tako se še danes počutim izgubljeno, ne vem pa, kako naj se rešim tega zoprnega občutka, da bi mi postalo druženje z drugimi v veselje in ne dolžnost, ki jo je pač treba opraviti.
Poudarila bi še to, da sem v preteklosti zaradi očetovega pijančevanja večkrat čutila sram. Mama je bila v tej situaciji fatalistka. Preganja me precejšen občutek manjvrednosti, kljub temu da se zavedam, da sem v življenju dosegla marsikaj. Kako naj si pomagam?

Najbolj varno se počutim ob svojem partnerju, a priznam, da se tudi njemu ne upam prepustiti, kot bi si to oba zaslužila. Strah me je.

Najlepša hvala za vašo pomoč.

Gremnaprej

Velikokrat me presenetijo vprašanja, iz katerih je razvidno, da je posamezniku v bistvu že vse jasno. Tudi vaše je tako. Praktično vse ključne stvari ste izpostavili in jih med sabo povezali. Odraščanje v družini, kjer sta namesto ljubezni in topline prevladovala čustveni hlad in alkohol vas je izoblikovalo v osebo, ki jo je strah odnosov in se v njih ne znajde najbolje. Občutki tesnobe, predvsem pa manjvrednosti in sramu vam enostavno preprečujejo, da bi se v odnosih počutili enakovredno, zaželjeno in sprejeto. Zaradi slabih zgodnjih izkušenj za vas odnosi niso nekaj svobodnega, sproščujočega in lepega, ampak vse nasprotno. Logična obramba, ki jo naredi vsak otrok, je, da si začne dopovedovati, da mu do odnosov sploh ni. To je včasih edini način, da otrok najde vsaj malo miru in si prihrani bolečino. Tudi vam se je očitno zgodilo podobno, kar pa ne pomeni, da je z vami kaj narobe. Potrebujete samo ugotoviti, da ste medtem že odrasli in da se vam v odnosih ni treba več samo prilagajati. Imate vso možnost, da si jih ustvarite bolj po svojih željah. Kot vsega v življenju se je tudi odnosov oziroma socialnih stikov na splošno treba naučiti. Starši vas tega niso, zato se boste morali sami. S partnerjem ob sebi bo šlo to še malo lažje, samo zapreti se ne smeta med štiri stene. Z vama ni čisto nič narobe – samo drugačna sta. Toda – saj je vsak od nas drugačen! In zato se za vsakega najde prostor v družbi. Ne bosta se ujela z vsakim in vedno, so pa ljudje, ki imajo podobno zgodovino in se boste že v čem ujeli. Pomembno je, da ne odnehata in se o tem pogovarjata. Tudi o praznikih, o tem zakaj so vama odveč. Pa saj vama niso, samo taki, kot so vama jih predstavili drugi, so vama tuji. Zato si naredita svoje, take kot si jih res želita samo vidva. Če cel svet nori, so še vedno vajini prazniki lahko povsem mirni in enostavni. Ampak če bodo vajini, potem vama bo v redu.

Ne hodite torej po mamini »fatalistični« poti. Verjetno nikoli ne boste center in pobudnik družabnosti, ampak saj tega tudi potrebovali ne boste. Želite in potrebujete manj in to lahko dosežete. Počasi, dan za dnem. Samo ne dopovedujte si več, da vam ni do odnosov. Po drugi strani pa se tudi silite ne vanje. Ampak ko boste začutili željo, premagajte strah in pojdite med ljudi. Če bosta s partnerjem sama, v vajinem odnosu zna postati preveč zaduišljivo, ker bo na njem preveč teže. Če pa bodo občutiki sramu in tesnobe vedno znova zmagovali nad vajino voljo in vaju blokirali – potem pa si le poiščita pomoč pri terapevtu.

Lepo vas pozdravljam