Pozdravljeni…

Ko sem začel pisati svojo zgodbo sem ugotovil, da če hočem napisati vse pomembne stvari bo to že skoraj roman. Tukaj je zelo skrajšana verzija. Stara sva 26 let. Skupaj sva 6 let , skupaj živiva 3 leta. Pred kratkim mi pove da ni več sigurna da sem pravi in da jo je minila zaljubljenost. Lahko si predstavljate šok, ki sem ga doživel. Jaz sem bil v zvezi srečen, odkar živiva skupaj sva se zelo redko kregala, veliko sva hodila okoli…vse je delovalo ok. Ko sva šla vsak v svojo službo je bilo časa za naju malo manj in malo sva se začela oddaljevati, a še vseeno je večina stvari štimala. Sedaj pa ona pravi, da rabi trenutno več časa zase in da je edina rešitev v tem da se bo odselila. Del problema je verjetno v tem, da ona skoraj nima prijateljev in ves prosti čas preživi z menoj. Ker problemu nisem več kos, sem predlagal svetovanje, vendar odločno odklanja, da bi šla govorit svoje probleme drugim. Prvo seveda človek pomisli, da ima drugega, vendar sem dokaj prepričan da temu ni tako.
Enkrat sva že šla narazen – zadeva je bila podobna – in po parih mesecih sva spet prišla skupaj in se imela še lepše kot prej. Med tem časom sem zelo trpel, obiskoval sem psihologinjo in jemal zdravila – v bistvu pa sem vegetiral. Imam na srečo kar nekaj prijateljev, ki mi stojijo ob strani, a bolečina se le še veča…Jaz se zelo navežem na določene ljudi in bi me izguba osebe s katero sem preživel tako dolgo obdobje zlomila. Še ni dolgo nazaj ko sva se pogovarjala o poroki in otrocih, sedaj ji je pa vsak objem odveč. Čakam da se odseli (čeprav sva “še vedno” par) in upam na boljše čase. Še marsikaj bi lahko napisal…mogoče drugič…

hvala za vsako spodbudno ali sočutno besedo in za vsak nasvet oz. izkušnjo

Pa napiši, mogoče ti bo lažje, mi bomo pa lažje svetovali.

primož

Pa saj ne morem verjet, kakor da bi poslušala svojega tipa s katerim sva šla narazen po 6 letih. Pri nama je tudi on ugotovil, da se za nekaj časa mora odselit. Ni mi bilo lahko, priznam. Ampak sedaj po vsem – hvala mu. V tem času sem ogromno naredila na sebi, se veliko naučila in predvsem spoznala prave prijatelje.
Vem, da ti na začetku kriza, ampak bo minilo.
Pa vse najlepše ti želim.

ajla

Nic se ne zgodi brez razloga. Verjemi mi, da ima tehten razlog. Pa tudi ni stara 10 let ali manj, da ne bi znala točno povedati kaj je?

Poglej…verjetno ne bo lahko slišat kar bom napisala in če napišem, da to delam z dobrim namenom,bom vso stvar najbrš še poslabšala.A dejstvo je,da se dekle z vsemi temi vprašanji ukvarja sigurno zato,ker čuti da se delček,ki se imenuje mladost ali bolje, najstništvo, počasi poslavlja.
Slednje je namreč obdobje v katerem je prostor in čas za vse neumnosti,traparije,brezciljna potovanja…in še bi lahko naštevala.In verjamem, da razmišlja, da za vse to lovi zadnji vlak.
Res…punce smo tudi takšne, pa naj bo to slabo ali dobro.Potem je tu še najvažnejša stvar- preden se podamo v nekaj trajnega, potrebujemo neko zagotovilo, da to delimo z najboljšo osebo na tem planetu.
Ne,nočem reči da Te bo prevarala.Lahko,da samo testira (s tem ko se umika iz stanovanja) kolikšna je njena ljubezen do Tebe,kaj bo pogrešala bolj…Tebe ali svobodo,ki se ji ponuja.

Vem,da s Tvoje strani še zdaleč ni tako enostavno.Z mano bi se iskreno povedano dogajalo enako.Pravzaprav, verjetno z vsakim,ki bi bil nekako primoran ostati,čakati…
Zato…morala bi Ti reči,da vsaj za nekaj časa prekini stik z njo (ko se odseli),da v miru pospravi v svoji glavi in se (spet!) odloči za Vajin odnos(glede na to, da se je enkrat to že zgodilo,verjamem,da lahko ponovno bolj pogreša Tvojo ljubezen,kot zgoraj opisano), a vem da se boš za kaj takega težko odločil.
Rekla bom to kar je pred mano že napisala Ayla- vse se res dogaja z razlogom, pa čeprav verjamem, da ga sedaj ne vidiš, niti raznišljati o njem.

Lepo Te pozdravljam,

Kaja 76

P.S.Če Ti bo težko pa piši.Veš…pogovori z neznanci ne delajo čudežev, a včasih res pomagajo.

Hvala za spodbude.

Kaja – s tem da se bo odselila sem se že dejansko sprijaznil…kot prvo zato ker tudi jaz zelo trpim ob njej, ker jo imam zelo rad, ona pa je na trenutke zelo hladna…kot drugo pa me je nekako prepričala, da je to trenutno najbolje; njene besede so bile bolje narediti korak nazaj, da lahko narediš potem dva naprej…kot tretje pa gredo stvari dokler živiva še skupaj bolj na slabše kot na bolše

– veliiiiko težje pa se bom sprijaznil s tem, da bi jo izgubil za vedno

Kot pravim – jaz ji verjamem, da se to ne dogaja zaradi druge osebe, ampak da jo je zaljubljenost minila in da bo na tak način spoznala kaj ji pomenim. Trenutno bi rada bila “sama sebi gospodar” pravi. (Jaz priznam da sem v določenih pogledih bolj dominanten kot ona, saj sem se navajen pogajati oz. sklepati kompromise, ona pa včasih ne zna uveljaviti svoje volje)

Moja zgodba je zapisana v prejšnjih sporočilih;in nekako se moram strinjati s Kajo 76; praktično je najbolje da sedaj pustiš času čas; če te zares ima resnično rada se vrne…

Pozdravljen!

Glede na to,
da ti je rekla da bi se odselila ima tehten razlog zato.
Upam da ji ni nekdo padel v uč in rabi samo čas da ga spozna, tebe ima pa za vsak slučaj. Upam da ni tako, vendar vem iz lastnih izkušenj,
zakaj sem enkrat to naredila …

Očitno ni to to.
Upam da jo ne omejuješ preveč in da zaradi tega želi malo pobegniti.

Če sta že 1x nehala,
je verjetno to znak da to ni to.

Raje sedaj, kot kasneje.

Veliko sreče!!!!

berem prvi post in odgovore nanj. ja v bistvu se strinjam s kajo, vendar menim, da če človeku dopustiš, da odide in pride ko se mu zazdi, se navadi odhajat in prihajat in to za odnos ni dobro, za tistega, ki čaka še slabše.

poročena sem štiri leta in pol, prej sva hodila skupaj šest let… ljubim ga nadvse, pa mi na vsake toliko v misli pride tako kakšen šarmanten možakar kot misel na svobodo, ki bi jo imela, če ne bi bila v zvezi…, a se vedno znova odločam za to kar sem gradila/gradim z možem. ja včasih je težko in včasih se moram prisilit in se vsak dan znova odločiti, da je on tisti, ki ga želim.

kaj hočem povedat, da vedno pride nekaj kar lahko zmoti zvezo… in da se moraš vprašati, če si pripravljen vedno znova čakati, vedno znova sprejemati odhode in …, no ni bilo spodbudno, je pa moje mnenje.

Peace,

Toplo bi Ti priporočala,da si prebereš post KAKO NAPREJ.Ne zaradi drugega, a lahko najdeš kakšen koristen nasvet, smernico kaj narediti, kako reagirati in kako ne.

Dejstvo je, da sta začela graditi premlada-res premlada.Ne razumi me narobe,nisem zagovornik brezglavega obnašanja za katerega nam po najstniškem prepričanju nekako ni treba sprejeti posledic…daleč od tega.A zagovarjam misel,da vsak človek mora nekaj preživeti.Na tak ali drugačen- predvsem pa svoj način.Samo tako si nekoč lahko reče,predvsem pa ČUTI…zdaj je dovolj,rad bi nekaj drugega mirnega, stalnega.Norenje poznam,zanima me nepoznano…
Zdi se mi,da Tvoje dekle razmišlja tako,le da je vrstni red obrnjen.Mogoče se počuti po malem ujeto v nekaj kar pozna od nekdaj,medtem ko ji vse tiste nepoznane stvari preprečujejo,da bi v tem uživala.

Verjemi…veliko punc razmišlja tako,tudi jaz sem bila med njimi.
A to ne pomeni,da Te dekle nima rado.Verjamem, da ima…le prepričana ni da si Ti tisto.Vem,da to ni lahko poslušati in da boli,a to je resnica.
Najtežje kar moraš dati je čas.

Ampak veš…ni nujno,da slednji prinese nekaj slabega. V najtežjih trenutkih me je opogumljal stavek,da se človek včasih mora od nekoga posloviti,da lahko nekoga spet pozdravi.A prepričana sem,da se srečala bosta…z njo ali drugo.

Želim Ti vse dobro.

Kaja 76

Jaz pa mislim da sta skupaj le še umetno. Bolje pustiti naj gre, kot zapraviti čas. In konec koncev boš preživel. Brez tablet.

Zanima me kako se je končala tvoja zgodba…sta zdaj skupaj…oz si našla koga drugega..si sedaj srečna?

Kaja…

se že vnaprej opravičujem za bolj strupen ton, ampak vseeno…

Absolutno najlepši stavek, kar ga lahko slišiš s strani ženske je:
“Ti si idealni moški zame, ampak čez par let. Trenutno bi rada doživela še kaj/koga drugega”.
Potem si po možnosti predstavlja še, da boš ves vesel, ko bo z drugim(i), tebe pa imela za prijateljsko rame, nekje v bližini… in kot rezervo, h kateri se bo enkrat vrnila.

Ljudje se neprestano učimo… tako na svojih, kot tudi tujih izkušnjah. Konec koncev verjamem, da se ni pametno kopat v h2so4, brez da bi to moral poskusit tudi sam.
Isto je pri emocionalnih izkušnjah. Marsikaj lahko vidiš, slišiš, predebatiraš… vsak ima bolj izkušene prijatelje, kolege, prijateljice, whatever. Ni treba, da vsako oslarijo izkusiš na svoji koži, pa čeprav so očitno prav ženske izjemno nagnjene k temu, zlasti, ko gre za razmerja.

Če ženska ni zmožna ceniti tega, kar ima, potem naj gre. In naj se ne vrača.
Ker da bi moral moški prenašat fazo “goneče psice” zato, da ona spozna, kaj je pravzaprav imela, je rahlo mimo… in pod njegovo častjo.

In če ženska ni pripravljena na zunanjo pomoč… svetovanje, človeka v vlogi moderatorja, medija, potem ji očitno ni dovolj do razmerja in/ali partnerja. Kakšne so njene siceršnje komunikacijske sposobnosti pa težko cenim. Ampak iz izkušenj bi ocenil, da verjetno škripajo.

Dragi T,
Sploh ni težko poslušati,ker vem da imaš prav.Ni pomebno kdo izreče stavek, ki si ga izpostavil- moški ali ženska…
Mogoče si narobe razumel sestavek,ki sem ga napisala…ne vem.A dejstvo je, da sem hotela peacu samo povedat kaj se ženskam zna plesti po glavi ob podobnih priložnostih, hotela sem povedat zakaj mislim da je do tega prišlo,to je vse.Mogoče sem na svoj način poiskušala ponudit neko tolažbo,kajti velikokrat se poizkušam postaviti v kožo tistega ki mu ni lahko.Kako mi je uspelo ne vem…vem pa,da tudi Ti pišeš iz istega razloga.

Oglašam pa se Ti zato ker se strinjam s Tabo- nihče nima pravice zahtevati,da čakaš nanj.A stvar vsakega posameznika je, koliko si slednjega ŽELI razumeti takrat ko mu je hudo.To pa tudi veš, kajne?

Kaja 76

Življanje je težko. Življenjske izkušnje nam ne prizanašajo. Naši bližnji nas presenečajo.
Poglej, skupaj sta tri leta, skupaj sta v dobrem in slabem oz. po mojem mnenju sta bila skupaj samo v dobrem.
Kajti v treh letih je težko “spoznati človeka v nulo”. Polizala sta med. In sedaj je ona ugotovila, da ji to ne zadošča več…
Verjemi, bolje je tako kot da se držita eden drugega kot pijanec plota. Vsaka izkušnja je dragocena. Iz takšnih preizkušenj si nabiraj le pozitivne stvari!!! Ne pomiluj samega sebe v dani situaciji, ampak poskusi odnesti največ. Živiš svoje življenje, pa če si z njo ali ne ! To pomeni, da se poskusi tudi iz negativnih dogodkov čimeč naučiti, poslušaj sam sebe in premisli, kaj te še veseli. Izkoristi čas, ko si sam, da sebe čim bolje spoznaš in ugotoviš, kaj te poleg tvoje deklice še veseli. Ne bodi odvisen od svojega odnosa do nje, mogoče jo je ravno to dušilo in je morala iti, da začuti spet svetlobo….

Veliko sreče in najdi sam sebe !!!

Hmmm, res težko bi ti takole povedala, kako se je vse skupaj dogajalo, ker je kar dolga zgodba. Takrat ko sva se razšla, ti ne morem povedat, kako mi je bilo. Sesul se mi je svet, verjetno tako kot tebi sedaj. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem sploh stopila med ljudi, šla s prijatelji na kavo. Sedaj vidim, da imam ob sebi prave prijatelje, ki so mi takrat stali ob strani in mi pomagali, pa čeprav so včasih velo noč samo sedeli ob meni in me poslušali. Veš, vsak se enkrat pobere. To pride počasi. Spoznala sem, da ni samo on na svetu in po nekem času sem se tudi sama začela dobivat s fantom, ki mi je bil všeč. Takrat pa poglej ga, bivši me pokliče, mi vse obljublja, samo če lahko pride nazaj. To je pa poanta tega. Tudi moj bivši je rekel, da gre samo za nekaj časa. Kaj je za njega pomenil ta čas ne vem, na drugi strani pa je pri meni želel pusti priprta vrata. Povem ti samo to, da se je nekako “zgubil”. Hočem ti povedat to, da ti po nekem času tudi samozavest zraste do te mere, ko si več ne dopustiš, da se ti vsakkdo približa. Še najman pa tisti, ki te je prizadel. No, sedaj je ravno tri leta odkar je odšel. Med tem časom sem imela nekaj kratkih vez, nisem bila še zrela, da bi koga res imela rada. Vidiš, da je preteklo ogromno časa, ga sem ga zares prebolela. Sedaj me ne gane več, ko slišim za njegovo ime, pa niti najman si ne želim, da bi bila spet kdaj skupaj. Saj sva se v tem času oba preveč spremenila in to ni več to. Lahko pa ti povem, da sem tokrat zares zaljubljena v osebo, ki me spremlja skozi celotno mojo preobrazbo. Psss, mislim, da bo kmalu celo poroka. Upam, da sem ti pomagala s tem mojim izpovedovanjem.

Po nekaj dneh se spet oglašam. Hvala najprej za vsa mnenja, pa naj bodo takšna ali drugačna. Strinjam se z marsičem, je pa zadeva takšna, da pri ljubezni ponavadi čustva premagajo razum in skoraj nemogoče je sebe prepričati da nekoga ne ljubiš več ali pa da ga ne pogrešaš ko ga ni.

Kot sem že napisal sem skoraj prepričan da razlog odselitve ni v tem da bi se rada še “zdivjala” in ne vem kaj še vse….
Moj občutek je takšen, da bi rada nekaj časa živela brez stalnega prilagajanja in po drugi strani ugotovila, če je to kar ima z menoj dovolj za stalno vezo. Seveda to še vseeno ne opraviči njenega obnašanja…in vprašanje je ali se lahko to konča pozitivno za oba (skupaj).

Meni seveda daje največ upanja to, da se je nekaj zelo podobnega že zgodilo (takrat še nisva živela skupaj) – potem ko sva spet prišla skupaj pa je bilo boljše kot prej. Človek se namreč šele v takšnih trenutkih zave kaj ima in kaj lahko izgube in ne jemlje več zveze kot samoumevne.

Pri nama pa se je ravno to spet zgodilo…nobeden se ni kaj posebej trudil za zvezo in dnevi so bili podobni drug drugemu…to ne pomeni da se nisva imala lepo….to pomeni samo to, da se na začetku veze veliko bolj trudiš kot kasneje ko te bremenijo še druge stvari in si ne vzameš dovolj časa za zvezo.

Vprašanje, ki me še zanima je ali je po 6 letih v večini zvez še navzoča tista ljubezen ali gre v stalnih zvezah bolj za navezanost in razumevanje, podpiranje, spoštovanje…. Sam se mnenja da je čar dolge zveze ravno v tem da imaš nekoga, ki te tudi brez besed razume, ki te v vsem podpira, ki ti daje toplino in ob katerem si lahko takšen kot si z + in – lastnostmi, seveda pa je vedno treba sklepati kompromise.

Upam da nisem preveč zatežil…to so pač moje trenutne misli…verjetno izgleda kot da sam sebi odgovarjam…gre pač za to da me zanima vaše nadaljne mnenje…

So dnevi, ko se počutim še kar vredu, pridejo pa dnevi ko me njen hlad ubija in ko ne morem razumeti kako je lahko prišlo do tega…in to v obdobju veze ko nisem čutil da bi bilo kaj grozno narobe…

pozdrav vsem, ki si vzamejo čas in napišejo svoje mnenje…hvala

Peace!
Povedala ti bom svojo zgodbo… zelo podobno tvoji, pa vendar drugačno – se ti bo zdelo, ker ni tvoja…

Tudi sama sem 6 let hodila s fantom. (začela sva že v gimnazijskih letih). Potem so se začela razhajanja v mnenjih (danes razmišljam, da je vzrok bilo zrelo razmišljanje – kogarkoli). In ker sem vedno trdila (in še trdim), da je močen nekdo, ki se zna in upa spopasti s težavami in jih ob pomoči sočloveka tudi reši, ne pa tisti, ki odide (slednje je najlažje storiti), bi rekla, da punca ni dovolj zrela za Zvezo, pisano z veliko začetnico.

No, to sem takrat ugotovila tudi sama. Pa mi je bilo presneto težko končati nekaj, za kar sem živela. a sem – navkljub vsemu, kar je že padlo name, trdna oseba. In sem premagala tisto navezanost na sočloveka. In čeprav je takrat želel, da ostaneva prijatelja in se – kot sva se že nekaj krat- samo malo “odpočijeva in v miru razmisliva”, sem pomislila… nekaj let kasneje bi vse skupaj izgledalo takole:
…sama z otrokoma sedim in čakam, da tisti dnevi, ko bova spet potrebovala trenutke za razmislek, minejo, in med tem upam, da ne bodo naredili škode morebitnim otrokom. In takrat sem spoznala, da je treba narediti konec.
Bilo je boleče.

A sem vztrajala pri tem, da se ne kličeva, ne videvava na pijači oz. popolnoma prekineva stike, ker “naslednjič ne sme več priti.
Zdaj sem že 5 let presrečna v zvezi, ki se ni prekinila niti za 1 sam dan, ker si ne predstavljam, da bi se to sploh lahko zgodilo. In pri tem vem, da so bile prekinitve tiste prve zveze pokazatelj, da ni bila to, kar bi morala biti.
In ponosna sem nase, da sem kljub solzam takrat ostala neomajna.

In še nekaj: v zvezi, ki me danes neskončno osrečuje, je bilo veliko solz. Veliko več, kot jih je bilo takrat, s prvim fantom. A vem, da je prava ta, saj naju vsak spor ali sporček naredi močnejša in naju zbliža.

Torej: zares pogumen in iskren človek je tisti, ki se s težavo sooči in jo (če mu je še kaj do zveze) tisti trenutek poskuša rešiti. Ne pa, da se umakne in celo odkloni predlagano strokovno pomoč!

Želim Ti veliko poguma, moči, sreče in srečanj z mavričnimi ljudmi.
Nataša

Kaja, hvala še za to mnenje.

V odgovor na tvoje zadnje vprašanje… ja, vem, kako je.

Vem pa tudi, kako je, ko človek, ki ti pomeni vse na svetu, trpi… in tega ne zna izraziti drugače, kot skozi nekanalizirano agresijo… na vse okoli sebe… in ko mu skušaš pomagati, si vsakič ranjen sam (emocionalno), da začneš na koncu graditi zidove.
In na koncu se moraš ne glede na vse, kar si pripravljen storiti in potrpeti (in ne glede na vse kar si storil ali potrpel), umakniti, ker mu enostavno ne moreš pomagati. Če ostaneš blizu, pa bo “pokončal” še tebe. Imaš ga sicer neskončno rad, a ne moreš mu ostati blizu… čeprav bi mu neskončno rad pomagal.

In tu se spomnim na stavek iz tvojega prejšnjega posta: “V najtežjih trenutkih me je opogumljal stavek,da se človek včasih mora od nekoga posloviti,da lahko nekoga spet pozdravi”

Upam, da res drži. Sam sem po nekaj letih ravno na tej poti… in se po svoje veselim, po svoje bojim, kam me bo pripeljala. Ampak nimam izbire, moram v to smer… ker po kar nekaj letih odkar sva se morala “posloviti” v vsaki ženski še vedno iščem *njo*.

Rahlo mimo osnovne teme… ampak vseeno. Sem moral spraviti s srca.

Dragi t,

Po moje si predstavljam kaj mi hočeš povedati. Ja, to zna boleti na poseben način.Vem kako je,ko iščeš tiste dobre lastnosti ki jih je imel nekdo,ki si ga imel srčno rad.
A ko Te berem,si ne morem kaj da ne bi opazila poguma in volje,ki jo je sicer ob nastajanju tvojega sestavka zamenjala trenutna šibkost (kar ni nič narobe,vsi to imamo).
Sama sem na nek drug način pravtako ostala sama 2 leti.Tudi mene je spremljal strah,po drugi strani veselje…Ne,ne bom rekla da je bilo lahko.Še danes po vsem tem času se spominjam.
Prevelik si,da bi Te tolažila z nekimi obrabljenimi frazami,prevelik da bi razlagala tisto kar najbrž veš bolje od mene,ker zdaj to čutiš.
A v nekaj sem prepričana.SPLAČA se zdržat.Mogoče nagrada ne pride takoj,a pride zagotovo.
Saj veš…najtežje preizkušnje so namenjene najboljšim učencem.Vem,da razumeš.

Kaja