KO EDEN LJUBI BOLJ…
Spoštovani!
Moje sanje so bile imeti družino .Že moj prvi partner je bil vse prej kot princ na belem konju. No prvič pač preživiš vse to razočaranje…Pa drugič…? Tudi si mlad , poln pričakovanj…preživiš in upaš na pravega – moškega. No v tretje gre rado. Moja veza je rasla iz prijateljstva. No ko so pri tretjem partnerju resnično preskočile iskrice sem verjela, da to je pa pravo. V vezi sta se nama rodili dve punčki. Zaradi njegovih velikih poslovnih obveznosti smo bile do sedaj bolj ali manj same. Sčasoma smo se navadile in moram priznati, da ne morem razumeti zakaj kot oče in partner nima potrebe po druženju z nami. Ko je doma , pa imam občutek, da smo mu odveč. Nikoli me ne pokliče, da bi vparašal kaj počnem-o, kako smo, da nas pogreša… Problem je ,da je velik deloholik in ko to ni ima okoli sebe prijatelje, ki so vedno na raspolago in ga žurajo….Domov hodi pozno in vedno pravi, da naj ne skrbim, da je s prijatelji. Materialno imamo kot povprečna družina, tako ,da bi lahko delal manj in bil več z nami. Veliko smo same in kar je najhuje sem zaradi prejšnih vez še vedno bolj ljubosumna. Moram povedat, da enostavno pričakujem pozornost a je ni… Verjamem, da je pri naju problem v komunikaciji. Nikoli ne govoriva, če pa že, pa se skregava. On je glavni in on vse ve. Prav vsako stvar ima dodelano. Zanima me drage ženske, kako se rešit tega lubosumja, kako ga prepričat, da mora včasih tudi poslušat in predvsem slišat kaj ti partner govori. Če sva skupaj pri njegovih starših imam včasih občutek, da komaj čaka, da z otroci gremo on pa pride kasneje. Kaj je narobe z mano , kako naj si razložim te občutke, ki me obdajajo. Počutim se tako samo, osamljeno, strah me je let, ko bodo otroci zrasli. Kaj bo potem? Ni romantike in rutina in vsak dan isto…jaz grem, adijo. Res sem žalostna. Kaj menite?
Spoštovana Ribica 34,
najraje bi popravila vaš naslov iz »Ko eden ljubi bolj« v »Ko eden bolj hrepeni«, saj ste romantične ljubezni, ki ste si jo želeli, verjetno doživeli bolj malo oziroma za kratek čas. In kako ne bi bili žalostni, ko pa doživljate, da mož nenehno in v veliki meri uporablja dva najpogostejša izhoda iz odnosa z vami: delo in zabavo s prijatelji (ali je ob tem moteč tudi alkohol, ne vem), vi pa se poleg tega še bolj bojite tudi tretjega izhoda, afer. Beg iz odnosa je po svoje tudi skrivanje za »jaz imam zmeraj prav« in gluhost za partnerkine besede. To je v velikanskem neskladju z vašimi pričakovanji, do katerih ste imeli vso pravico.
Pravite, da je problem v vajini komunikaciji, toda če sem vas prav razumela, ga tudi njegova otroka ne zanimata preveč. To pa je čisto nekaj drugega – opisali ste moškega, ki beži ne le iz odnosa s partnerko, ampak iz družine nasploh. Da ga boste uspešno prepričali, naj vas posluša, dvomim, saj se vrtita v začaranem krogu. On beži, vi za njim, ko spet pride, sledijo vaši očitki, on pa vam vsevedno pove, kako je prav, in spet odide.
Gre za dva posameznika, ki sta prišla iz svojih primarnih družin vsak s svojo veliko, težko prtljago. Rešitev vidim v tem, da ga povabite na partnersko terapijo, in če bo sprejel, pomeni, da tudi njemu ni lahko. Če ne bo, pa mu je bolje tako, kot je, kakor da bi se ukvarjal z vajinim odnosom in prevzel odgovornost zanj. V tem primeru se boste morali za svoje sanje začeti boriti sami. Toda ne z možem in proti njemu, ker to niti nima smisla in bi se v tem le razvrednotili. Res je oče vaših otrok, toda vi imate še vedno pravico do svojih sanj. Ker pa niste več dekle, ampak odrasla ženska, ste tudi sami odgovorni, da si jih začnete uresničevati. Čimprej poiščite pomoč in namesto da bi čakali, kdaj se bo partner spremenil v princa na belem konju, začnite delati na sebi. Da se!
Želim vam dobrih odločitev,
Draga ribica – sva na istem – skoraj. Lahko pogledaš kako so ženske pisale meni in ti bo mogoče kaj jasno.
Razumem te, svetovat pa ne, ker bi potem že uredila sama svoje zadeve, ki so res iste. Mislim (če razmišljam po sebi) se bosta morala oba malce spremenit. Če se le da, se pogovorita. Upam, da bo tvoj bolj pripravljen sodelovat in te razumet.
Ne verjamem, da se bo kar naenkrat pričel pogovarjati! Tudi moj se ni. Se ni, ko sem težila in tudi sedaj se ne, ko že zdavnaj ne težim več, ampak živim svoje življenje. Zelo sem se spremenila in sedaj živim bolje. Prej me je našel vso nesrečno in objokano, ko je prišel domov, sedaj joka ne poznam več in ga normalno sprejmem, vprašam, kaj bo jedel, mu vse postrežem. IN RAVNO TAKO NE GOVORI IN GRE!!! Naj pojasnim, da govori, toda le o delu, o politiki, o tehničnih stvareh okrog hiše. Toda to zame ni partnerska veza, to ni NIČ! Nikoli nič osebnega. Spolnosti pa že itak davno ni, toda ne po moji krivdi. Jaz sem ga iz mojega čustvenega sveta odpisala in tako živim bolje. Nima pa nič proti in najbrž sploh ne ve in ga ne zanima, da je odpisan.
Vse, kar sem napisala ni noben nasvet za boljše partnerstvo. Toda ni pa res, da če se ti spremeniš, da se partner tudi. Tak je, kot je, ker niti ne čuti potrebe po spremembi. Napisala sem ti to le zato, da če se ne misliš ločevati, da najdeš zase najboljši izhod in poskrbiš, da boš dobre volje, brez da se šlepaš za njim. Ni vredno!
Tebi Ivica: Ja, sem se spremenila v toliko, da me njegova odhajanja, njegovo nezanimanje zame ne boli več. Mislim, da je to velik napredek, ker je prej moje razpoloženje bilo odvisno večinoma od najinega odnosa – torej sem bila vedno slabe volje, ker sem želela partnerski odnos, tega pa ni bilo. Živel je svoje življenje, jaz pa tega dolgo nisem dojela. Sedaj sem se odločila, da se zaradi njega ne bom več sekirala. Na dopust grem sama, prej pa smo hodili skupaj in sem bila tam ravno tako sama. To je bil zaenkrat edini izhod iz večne obupanosti. Ne pravim pa, da je najboljši. Toda ne boli več!