Z možem sva poročena 6 let, imava tri malčke (najmlajši je star 3 mesece), svojo hišo (on jo je podedoval) in oba službo. Vse lepo in prav. Skoraj. Mož ima v sebi nekaj nerazrešenih zadev, je mamin sinko, večkrat nastrojen proti vsem svetu, tudi mojem očetu. Mami mi je umrla pred 7 leti, zato sem hvaležna očetu, da namesto mene včasih hodi po malčka v vrtec, nam prinese kaj toplega za pojest ali nas povabi na nedeljsko kosilo. Ampak vedno pridemo sami, brez moža. Ker ga tudi on ne mara, govori, da je lenuh, pa kako je lahko vsak dan v bifeju, pa nič se ne ukvarja z otroci.. Jaz ga zagovarjam, ker je še vedno moj mož. Očetu ne povem za stvari, ki se včasih dogajajo doma, ker potem bi ga pa najbrž res prijavil na socialno, kar je že parkrat zagrozil. Seveda tega ne povem svojem možu.
Podobno pa njega zagovarja tašča – ko grem v soboto npr. z njimi na sprehod do njihove hiše in omenim, da smo skoz sami, ker je menda spet v bifeju – na kar z nasmehom odgovori: “Pa če je moški!” No, potem je pa vse v redu 🙂 Med vikendom ga vedno pokliče na kosilo – samo njega, če hočemo tudi mi, bi mogla pa to posebej prosit vsaj en dan prej. Ne bom začela s tem, kako njegove mamice nimam rada tako, kot si on želi.. To ni bistvo.

Gre za to, da sem za večino stvari SAMA. Še posebej je to naporno, ker mož dela samo v popoldanski izmeni, zato smo z otroci med tednom vedno sami. Na moje prošnje za malo pomoči čez vikend, pa dostikrat dobim: ‘Znajdi se’ ali pa kar ‘Je.. se vsi skupi’. Jaz razumem, da mu je v službi naporno, da je utrujen, ampak še vedno mislim, da bi si lahko vsaj v nedeljo vzel malo časa in AKTIVNO preživel s svojimi 3 fantki, ki ga imajo tako radi. Aktivno poudarjam zato, ker on zmore zgolj dat 3- in 6-letnika za računalnik, malega ima zraven v ležalniku, on pa gleda TV. Pa tako ga prosita ta velika dva, da bi se igral z njima, da se mi trga srce, ko jima kaj zabrusi nazaj. Saj jih stisne in polupčka, pa včasih se tudi malo poigra z njima, ampak občutno premalo. Da ne omenjam tega, da ga zunaj hiše pa sploh ne vidita (se popravljam, danes smo skupaj nosili drva notri – prekrasno, vsaj nekaj), Drugače pa v 6 letih (!) še z nobenim ni šel na sprehod. Vedno hodim z njimi sama – na sprehode do čarobnega gozdička, na obiske, na sneg, na morje!, v Kekčevo deželo, v Zoo, sama jih tudi vozim v šolo in vrtec. Veliko pojemo, se pogovarjamo, igramo, beremo, norimo.. Sem (kljub vsemu) zelo pozitivna, vesela in močna oseba, upam, da se bo del mene zasidral v teh malih glavicah. Ne vem, kako naj prepričam moža, da ga otroci potrebujejo! Jaz pa tudi.

Ko se uspeva kaj pogovorit (ker ponavadi mi ne pusti dokončat stvari), bo rekel, da nas vse obožuje, pa da včasih reče stvari, ki jih ne misli – da to bi pa že mogla vedet! – zato se tudi ne spomni, da mi reče ‘budala’ ali ‘ti si pa res zmešana’ in ‘vse, kar primeš v roke, je zanič’.. Pred otroci – to me pa zaboli. Zato imam tudi z vzgojo občasno težave, sploh s ta srednjim, ki zna ponovit njegove besede meni v obraz – z isto jezo v očeh. Opozarjam ga, da otroci gledajo njega, da mora pazit kaj in kako govori, on pa trdi, da otroke vzgajam jaz in da sem jaz za vse kriva. Vidim, da se kregat nima smisla in se umaknem. Po njegovem sem ena tečna žena, on je pa čist povprečen slovenski moški in da sem lahko srečna, ker je mnogim ženskam težje kot meni.
On sledi očetovskem vzorcu, ki ga je podedoval – oče odsoten, mama pa za vse sama. Pri nas pa je oče bil z nami celo več kot mama, nas učil plavat in smučat – in srce me boli, ker opažam, da moji otroci tega ne bodo nikoli izkusili. Morje mu je brezvezno, sneg tudi, sploh mu je vse, kamor bi jaz šla brezvezno in škoda denarja za to. Čeprav vse plačam jaz. Na razgovor v svetovalnico ni pripravljen it, ker je nekaj narobe z menoj, ne z njim. Kaj lahko še naredim?

Spoštovana gospa,

vzemite si čas in temeljito razmislite o vaši prihodnosti oz. kako želite živeti v prihodnje, kajti dejstvo je, da vaš mož ne prevzema odgovornosti za svoje očetovske obveznosti (tega vi ne morete nadomestiti, ker ste mama in tega ne morete niti narediti) oz. svoje otroke zelo jasno zavrača in odriva od sebe (on pravi, da “otroke vzgajam jaz in da sem jaz za vse kriva”, “vse mu je brezveze, morje, sneg…”). V manjši meri nastopa tudi kot mož oz. vaš partner in vajin odnos precej zanemarja (vsak trenutek vam da vedeti, da je bife pomembnejši od vas). Pogrešate ga vi, predvsem vam manjka njegove bližine, občutka varnosti, zelo, zelo pa ga pogrešajo otroci, ki so se že začeli jeziti na vas. Tako vas drugi sin prebuja in vam želi odpreti oči oz. vas spodbuditi, da končno nekaj naredite, ker je stanje nevzdržno. Otroci čutijo, da ste obremenjeni, da ste žalostni, razočarani, predvsem pa zelo osamljeni. Otroci čutijo vaše breme, vašo čustveno težo, ki jo vsak dan nosite s seboj, kar je do njih krivično. Otroci zelo občutijo breme vajinega nerazčiščenega odnosa, da se ne razumeta. Samo nemočno lahko opazujejo, kako vas mož, njihov oče, kadar želi, poniža, “popljuva”, vas osramoti, ne spoštuje, je ciničen in vam daje vedeti, da ste zanj nepomembni in odveč. Zaznavajo tudi vaš strah, nemoč in obupanost nad totalno zagrenjenim odnosom z možem, vse naredite zanj, v vsem mu ustrežete, “prosite”, da vam pomaga pri vzgoji TUDI NJEGOVIH otrok in hišnih opravilih in se s tem do konca ponižate in prav nič ne spoštujete. Kako hitro vas človek lahko poniža, se vam posmehuje in vas “potolče” ali nadere, to se da zelo dobro začutiti iz vašega pisma. S tem se boste verjetno strinjali in ne vem, kje ste to že doživljali. Rekla bi, da je bil vaš oče kar avtoriteta in ste ga verjetno morali ubogati (jezo pa potlačiti in biti tiho), prav tako pa tudi vaša mama, ki se verjetno ni znala nič kaj postaviti zase in za svoja načela.

Bolj kot ne se sprašujem, kaj je tisto, kar vas zadržuje ob njem? V čem vidite smisel vajinega odnosa, vajine skupne prihodnosti? Kaj je tisto, kar vaju še združuje ali povezuje poleg otrok? Vprašanja postavljam vam v razmislek, ne kot sugestijo.

Dokler ne boste prišli do svoje globoko potlačene jeze in besa, se stanje pri vas ne bo spremenilo, kajti dotlej se bo vaš mož do vas še naprej nespošljivo vedel, saj ne razume, da karkoli dela narobe (kmalu se bodo podobno začeli do vas obnašati tudi vaši sinovi). Potreben bo torej šok, pa kakršenkoli že (da odhajate, da se boste ločili, da naj se odseli,…). To pomeni, da boste po velikem razmisleku, morda s strokovno pomočjo, potegnili črto in si zastavili cilje ter začeli slediti svojim željam, temu, kar čutite in kakor si res želite živeti, da boste sprejeli neke odločitve in na njih vztrajali. Verjemite mi, da vaši otroci želijo samo eno: da bi se končno začeli jeziti, da ne bi več dovolili tako nizkotnih stavkov s strani vašega moža, da bi bolj začeli gledati nase, na svoje občutke in želje (ne le avtomatsko stregli vsem naokrog in razumeli ljudi v nedogled, na koncu pa tako ali tako ne naredite zadosti in nič ni v redu). Moža boste morali soočiti s svojimi odločitvami, z resnico, kajti takšnega životarjenja si ne zasluži nihče od vas. Potrebno bo tvegati, saj se le tako ugotovi dejansko resnico, koliko ste zanj vredni, koliko mu pomenite. Morda se bo ustrašil in se odločil, da odnos na novo zastavita in začneta znova, morda mu bo vseeno za vas in otroke. Verjetno nič novega, ker je resnica ta, da ste že itak celo življenje sami, da se za vse sami odločate, imate le navidezen občutek varnosti, ker ste poročeni, ker je mož občasno doma. To vam prinaša začasne občutke gotovosti, znotraj sebe pa ste v resnici zelo negotovi in prestrašeni, a se trudite biti močni.

Najraje bi vam svetovala, da si poiščete živ odnos, dobrega družinskega terapevta, ob katerem bi svojo preteklost predelali in prišli do jeze, ki jo avtomatsko zanikate ter se naučili postaviti zase, poskrbeti za to, da boste vi v redu s seboj, kajti šele takrat boste lahko tudi dobra mati, žena, prijateljica. Terapije potekajo tudi individualno in če vaš mož ni pripravljen sodelovalti, ga nima smisla siliti. Lahko nekaj naredite samo zase in na sebi, vaš odnos pa se potem občuti povsod in vpliva na druge. Najprej morate priti do lastnih občutkov, do tega, kar si vi želite, da boste svoje želje lahko tudi uveljavljali. Tako ne boste več dopuščali večnega kritiziranja in poniževanja, ampak boste zmogli to ustaviti in tudi jasno in glasno kaj povedati nazaj (možu ali očetu ali tašči). Moža ne morete prisiliti, da bo opravljal očetovske naloge, s svojo odločnostjo in prepričanostjo vase ga lahko počasi na miren način pripeljete do tega, da mu vzbudite čut za njegovo odgovornost.

Še veliko lepih trenutkov skupaj vam želim!

kot je napisala terapevtka, moraš mu dati šok. Edino tako boš vedela kaj naprej, če se bo zbudil in spremenil sebe potem prav, sicer pa nimaš druge izbire, kot zapustiti ga. Fino je to, da ti oče stoji ob strani, pojdi živet k njemu, za začetek. To kar sedaj preživljaš nima prihodnosti brez odločilnih rezov. Pogumno naprej 🙂

Lucka3,

res ste sami za vse. Nimate treh, kar štiri otroke imate. Ker mož še sploh ni odrasel, pa mislim da bo moral dat še veliko skoz, preden bi se začel vsaj za spoznanje bolj odgovorno obnašat. V vsej svoji veličini je kompletni mamin sinko. S takšnimi kalibri je pa težko shajat, zelo težko…. ker poznajo samo sebe, sebe, sebe… in nikogar drugega.

Kako naprej? Tako, da se vendar enkrat ozavestite, kakšen odnos bi vas izpolnjeval. In da spregledate, kako tak oče slabo vpliva na otroke. Zgledi vlečejo, ne besede.
Se imate možnost z otroci kam odseliti? (Ker ne verjamem, da bi hotel zapustiti podedovano hišo). Brez njega se vam bo odprl svet, le verjemite. Že zdaj se vam pričakovanja niso uresničila in kasneje bi se še težje. Tako da zastonj čakate na njegov prispevek v skupnost. Če nič ne daje, le jemlje in jemlje, hja, potem pa ne vem, kaj imate od takšnega zakona. Je pa nekaj – ko imamo enkrat vsega poln kufer, potem je pravi čas za ukrepanje! Ne prej in ne pozneje, samo takrat, ko zadeva znotraj nas dozori. Mislim, da bo pri vas kar kmalu zrela.

Gospa, lepo ste napisali pismo, zelo lepo. Pokažite mu ga!
Če ga pa to pismo ne bo ganilo, potem pa vas prov nič ni vreden! (ga k* gleda)

Povejte mu, da se naj spremeni, če ne bodo njegovi sinovi
ISTI, ker se od njega učijo.
Očitno sam ne pozna pregovora “jabolko ne pade daleč od drevesa”.

Lepo, da ste sebe dali otrokom, mož pa očitno sebe ni dal niti v zakon niti otrokom. Žalostno.
Jaz bi mu pokazala pismo in uprizorila “šok” o katerem govori gospa svetovalka.
SREČNO

A kje si se zakvačkala, ljuba dušica? Prvo pri tem, da imaš tri otročiče s človekom, ki ni vreden ne tebe ne njih! Drugo, da si bolj ali manj slepa, če toliko let to prenašaš, zadnje pa, da te čaka grenkoba do smrti, če bodo otroci povzeli obnašanje slabega očeta in se začeli še sami do tebe obnašati kot se on.

Opomba: poniževalne besede niso dovoljene

Vsem hvala za spodbudne odgovore. Dobro dene tole brati, čeprav se pa zdaj še bolj zavedam, da sem se znašla v zares grozni situaciji in me kar mrazi pri srcu. Seveda sem jezna! Ampak tako nemočna. Samo otroci niso nič krivi in nočem, da bi bili priča kakšnim hudim verbalnim obračunom, zato se jaz rajši prej umaknem.
Ne vem, kam bi šli. K mojem očetu ne bi šla, ker je tudi on na stara leta (70) postal zelo zelo negativen – kot da bi prevzel nase mamino vlogo po njeni smrti – in mi daje ob vsaki priložnosti vedeti, da jih ne oblečem dobro, jim ne kuham dobro, da imamo kot v svinjaku, zelo je jezen, če slučajno grem z njimi na kakšen obisk, ker kdo pa hoče nas gledat (?), pa še takšnega lenuha imam za moža. Sem pa že rajši čisto sama 🙂

Pri nas je bila absolutna avtoriteta mama, ati ji nikoli ni nič rekel, brata pa tudi ne. Sem pa največkrat jaz poslušala njene izbruhe jeze, ko je prišla domov iz službe in kričala, ker nikoli ni bilo dovolj lepo pospravljeno, štirka v gimnaziji tudi ni bila dovolj dobra. Zunaj doma je bila pa najbolj nasmejana in sploh najboljša oseba, v službi so jo oboževali. Tudi njene zadnje besede, ki mi jih je rekla, preden je postala povsem odsotna zaradi morfija, so bile kritike mojega novega plašča. Ko sem kot srednješolka in študentka prebirala literaturo za osebnostno rast sem se našla tudi pod temo najhujšega psihičnega nasilja starša nad otrokom – ko ga krivijo, da ga bo spravil v grob. Vse to vem. Teoretično. Mislim tudi, da sem preko mnogo branja ‘zrasla’ v zrelo, odgovorno, predvsem pa srečnejšo osebo. Z otroci in sodelavci v službi imam čudovite odnose, tam uživam 100%, imam tudi veliko dobrih prijateljev, samo doma hudo škripa.

Ampak kam grem lahko s 3 otroci? Po eni strani nam je tako lepo v hiši, ko se lahko skrivamo, igramo duhce, ustvarjamo in preberemo 10 knjig na dan, kjer hočemo. Groza me je zdaj iskat kakšno enosobno stanovanje v mestu, prvošolčka dat v drugo šolo, ko zdaj tako uživa v naši vaški podružnici 🙁 Pa tudi ne vem, kako bi fanta to razumela. Ne vem, če razumeta, da so stvari tako zelo narobe. V soboto popoldan, ko ga vidita po 6 dneh, sta tako srečna, da sta skoz na njemu, samo ‘ati, ati!’, se po njemu mečeta in potem skupaj gledajo risanke ali v računalnik. Pa kadar gresta lahko zvečer spat z njim, sta v 7ih nebesih. Tako, da zna bit tudi dober ati, ampak škoda da je bolj kot ne samo 1x na teden. Pa dojenčka mi tudi včasih popazi, če ne spi do 12h, da lahko včasih skočim sama v trgovino. Pa ga celega polupčka in škoda mi je vse to zavreči. Jaz še vedno verjamem, da je v njem dober moški in očka, samo ne vem, kaj narediti, da bi se mu odprle oči in bi videl kakšno škodo nam dela.

Šok? To bi bilo edino, če res gremo, samo me je malo strah, kaj bo potem. Enkrat sem mu rekla, da bom šla, pa mi je rekel, da lahko takoj grem, samo otroci bodo pa pri njem ostali (!). In da ta srednjega ne bom nikoli uspela obrnit proti njemu. To niti ne poskušam. Jima rečem, da je ati slabe volje in utrujen, pa gremo nekam drugam. Prav neverjetno je, kako je njemu smešno, ko mu jaz govorim, kaj mi je rekel, on pa da se ne spomni in da sem si sigurno zaslužila, ker sem mu kaj tečnarila. On NE VIDI, da si žena niti otroci v nobenem primeru ne zaslužijo takšnega odnosa. Še danes je rekel, da si želi samo 4 ure miru pred računalnikom, ne pa da smo skoz okrog njega. Pa fanta bi se morala TIHO igrati samo v otroški sobi, ne pa da nosita igrače v dnevno sobo – če pa hočeta biti blizu njega! Pa navajena morata biti glasnih nasilnih risank in igric na računalniku 🙁 Popolnoma nerealen je, sploh ne ve, kaj jima dela.

Mu bom danes tole pokazala, pa da vidimo, kaj bo 🙂