Kje do pomoči psihologa?

Star sem 21 let in sem študent 2. letnika ene izmed Ljubljanskih fakultet. Kljub temu, da navzven izgledam kot normalen fant, imam velike psihične težave.

Za začetek imam težave doma, saj me že dlje časa psihično maltretira oče. Kljub temu, da živimo skupaj, se že 7-8 let ne zmeni zame, me ignorira, in se ne pogovarja z mano, razen seveda ko naredim napako, takrat so ga polna usta. Če sta doma še mama in sestra je stanje v redu, ko pa sva sama, mi začne greniti življenje (v podrobnosti raje ne bi šel). Zato večino časa preživim sam, v svoji sobi.
Drug problem je, da nimam veliko prijateljev. V srednji šoli sem jih imel, a izkazalo se je, da so si ob prehodu na faks vsi, razen mene, našli novo družbo. Imam sicer “najboljšega prijatelja” iz srednje šole, s katerim sva včasih cele dneve preživela skupaj, danes pa je daleč od tega kar mnogi razumejo pod tem pojmom. Pogovarjava se največ 2x na teden, v živo se vidiva 1x na 14 dni, če sploh. Tudi na fakulteti ves čas preživim sam, saj tam ne poznam nikogar. S težavo spoznavam nove ljudi. Običajno nove ljudi spoznaš preko skupnih prijateljev, kar pri meni odpade, poleg tega se slabo znajdem v družbi s tujci. Naslednji problem je, da tudi če se začnem pogovarjati z nekom, zaradi pomanjkanja vsakodnevne komunikacije (dnevno spregovorim morda 50-100 besed, ne pretiravam!) pogovora ne znam zadržati ( o tem, da na faksu zelo težko najdem ljudi, ki bi jih zanimale iste stvari kot mene (večino časa je govora o politiki, katera me ne zanima, temveč večino časa spremljam šport), ne bi pisal).

Ubadam se s pomanjkanjem samozavesti. Na faksu sedim v zadnjih klopeh, saj imam, če sedim spredaj, občutek, da vsi gledajo mene in se iz mene norčujejo. Isti občutek imam, ko hodim po šolskem hodniku. To se kaže tudi v odnosu do deklet. Kljub atletski postavi in splošnem urejenem videzu še nikoli nisem bil na zmenku, nisem se še poljubljal …itd. Poskusil sem – do sedaj sem “ven” povabil 6 deklet in bil – 6x zavrnjen. Tudi to ni dobro delo moji samozavesti in je eden od razlogov za to, da sedaj ne upam niti pristopiti do dekleta, ki mi je všeč – še več, ne upam niti začeti pogovora ali ji pogledati v oči.
Vse to me malo po malo razjeda in počutim se, kot da bom vsak trenutek znorel. Potrebujem pogovor z nekom, ki bi mi bil pripravljen prisluhniti in mi dati koristen nasvet. “Nasvetov” v stilu “Kaj je s teboj narobe? Zakaj ne govoriš z nikomer?” sem sit. Obstajajo kakšne svetovalnice, centri ..?

Najlepša hvala za pomoč

Poglej si to posvet.org

Imajo brezplačno svetovanje. Sama sicer z njimi nimam izkušenj, hodim pa tudi k psihologinji drugam.
Upam, da sem kaj pomagala 😉

Pa malo si oglej še nebojse.si forum, mogoče je tam kdo s podobnimi težavami.

Ti želim vse najboljše.

Pozdravljeni.
Čisto sem na koncu, stara sem 15 let, 9 razred, vem da sem v puberteti in sem se toliko bolj občutljiva. Sem odlična, lani sem ga nekaj posrala v soli no v glavnem. Počutim se, kot totalna 0, imam nekaj prijateljic, prijateljev. Celo leto sem garala kot nevem kaj za to posrano solo, da bi bila sprejeta na zeljeno srednjo. Ampak zdaj kak dan nazaj ko mi je oce rekel da sem debela (170cm, 62kg) pa sem zgubla vso voljo. Vedno sem bila nasmejana, niti mislim da se me njegove besede niso tako dotaknile ampak preprosto mi je postalo vseeno za vse. Rabim se kake 4 ocene, odkrito mi dol visi ce bom sprejeta ali ne, ceprav sem za te ocene do zdaj posteno garala. Pocutim se da nisem vredna nicesar. Jokala bi ves čas in vse poslala k vragu. V bivsega se zaljubljena, pocasi bo 2 leti, *prijateljice* so mi ga zajebale. Letos mi je umrl tudi družinski član, počutim se krivo ker me ni bilo ob njem ko je se zadnjič izdihnil, oboževela sem ga in še zmerom ga. Dovolj mi je vsak cas bom eksplodirala pa sploh nevem zakaj. Pomagajte, vse sem sama pri sebi razcistila pa ne pomaga. Nikogar nocem prizadeti, sploh nevem zakaj sem jezna kot sam vrag. Vcasih bi rada koncala to vse skupaj.
Se opravicujem, da smetim temo (avtorju).
Lp

Pred kratkim sem se zglasil v Študentski svetovalnici, pa so mi rekli, da “se s takimi kot sem jaz ne ukvarjajo”.
Tudi tukaj očitno ni nikogar, ki bi bil pripravljen pomagati, res ne vem kaj naj rečem …

Hej, živijo, lahko se dobiva na kakšen pivu, pa rečeva kakšno o tem.. Sam sem imel podobne težave, ki pa sem jih sedaj že deloma rešil in sem na dobri poti. Študiram v Ljubljani, na FF. To kar ti opisuješ, je po mojem mnenju, zelo pogost pojav v družini, v naši generaciji. (kar tudi posledično vpliva na razmere v današnji družbi… in to zelo, zelo slabo..).
Če te zanima, rade volje pomagam. Samo še kontakt potrebujeva vzpostaviti.. piši mi na [email protected] – to je nek mail, ki sem ga dobil od nekoga.. lp