kdaj pomagati?

Pozdravljeni g. Igor!

Skoraj do konca (oz.njegovega začetka) sem (ponovno) prebrala ta forum a vseeno nisem zasledila odgovora na vprašanje, ki me obremenjuje.
Zanima me kdaj naj pomagamo drugim? In koliko?
Zasledila sem, da včasih z pomočjo drugim nase povlečemo tudi slabo karmo. Kako je s tem?

Ljudje od mene veliko pričakujejo, jaz tudi rada “dam”, rada vskočim, in vendar… opazujem:
– da mi zmanjka časa/energije,
– da določenim ljudem moja ponujena pomoč ni dovolj, bi še, in še… jaz pa čutim, da ne smem oz. da jih moram pustit včas tud same v svoji boli (in vendar sama verjamem, da sem skozi bolečino “zorela-rastla” a njim kaj takega ni razumljivo)
– potem dobim očitke in mi je težko
– in potem spet ne vidim smisla: ali naj sploh pomagam (pa čeprav samo z besedo)…….

Prosim za mnenje, se vam v naprej zahvaljujem in vam želim čudovit novemberski dan!!

Pozdravljena Teja!

Za razumevanje problema, ki ga navajate, je potreno tazumevanje celotne inkarnacije. Duša se naseli v neko telo, ko dolgo časa išče okolje, v katerem bi lahko izpolnila svojo DHARMO ( poslanstvo ). Ker duša ve, kaj se bo v tem okolju ali točno določeni osebi dogajalo v njenem življenju, jo tudi izbere za svojo inkarnacijo. Kako ve? Ve, ker se je že vse, kar se bo zgodilo, tudi že zgodilo. Kje sej je zgodilo? V umu Boga, ko je snoval Božanski načrt.

Naš poseg, zlasti naš nasilen poseg v to okolje seveda ustvarja za nas same slabo karmo. ker določena duša ne more izpolniti svoje Dharme. Zato vzhodnjaške filozofije odsvetujejo pomagati, kjer nismo zaprošeni za pomoč ( kar na prvi pogled izgleda nehumano, pa vendar je za karmo duše to edina pot ). Drugače je, če nas zanese na pot, kjer smo zaprošeni za pomoč. Ker ni naključij in se vse dogaja po nekem določenem načrtu ( Božanski načrt ), je v temu dogodku, ko smo zaprošeni za pomoč, tudi namen. V takšenem primeru moramo pomagati, seveda v okviru svojih zmožnosti.

Lahko postaviva dva primera: lačne Somalijske otroke, ki jim naša pomoč škoduje, če pride brez njihove prošnje ( ki ne sme biti splošna ) in naša pomoč prav tako škoduje naši karmi. Na drugi strani pa imamo primer otroka, ki je pri 35 letih še vedno doma, pri starših in se obnaša, kot, da živi v hotelu. Jasno, da nas tudi poprosi za vedno več. Od pranja, pospavljanja in hrane ter likanja, ne, da bi se zavedel, da bi moral vsaj delno prispevati k stroškom gospodinjstva. Pogosto si celo sposodi denar od starše, ki ga, jasno, pozabi vrniti. Tu pa mislim, da je odreči pomoč, če je otrok seveda zdrav, bolj zdravo, kot nadaljevati z njo in vzgajati invalida. Torej, težko se je vedno ravnati po nekih zakonitostih, včasih je potrebno uporabiti tudi zdravo pamet, včasih pa prisluhniti intuiciji. Predvsem pa se je potrebno držati načela, da SVOJE POMOČI NE SMEMO NIKOLI NIKOMUR VSILJEVATI ( mar ni slovenščina zanimiv jezik – v tako kratkem stavku kar 3 nikalnice – unikatno… )

Seveda pa ne smemo prezreti pri vsem tem kozmičnega ZAKONA DAJANJA. Energija mora krožiti, da se oplemeniti. Kot denar. Če imamo denar doma, v nogavici, samo izgublja na vrednosti ( z inflacijo ), če pa ga pošljemo v kroženje, pa seveda ustvarja dodano ali novo vrednost. Prav tako je z vsemi stvarmi in tudi z energijo ( saj energija je vse ). Če hočemo dobiti ljubezen, jo moramo dajati, če hočemo sočutje, ga moramo tudi dajati in končno, če hočemo denar, ga moramo tudi dajati. A ne smemo biti tako navezani na materijalno ( na materijalno je navezan le naš um = EGO ). Dajemo lahko dobro misel, molitev, nasmeh…… Vsakomur, ki ga srečamo, h komer gremo na obisk, na kogar pomislimo….

Zadeli ste v srčico in vendar prosim za še malo.
Nekako zelo začutim ljudi okoli sebe, se zlahkoto vživim vanje in čutim kaj potrebujejo in jim to običajno tudi ponudim – preden “prosijo” to je preden je izgovorjena beseda.

Zdaj razmišljam, ali je to prav? Tudi zato, ker sem pozabila nase. Ampak, gre za zelo različne situacije: ko imam občutek, da me je Vsemogočni poslal, zato, da sem pomagala določeni osebi, da sem bila poslana v določeno sceno in na drugi strani za drug občutek, ko imam občutek, da ne smem pomagat, da me oseba “ožema”.

Kaj naj torej naredim?
Čakam na izgovorjeno besedo?
In vendar vidim, da npr. v prvem primeru zaradi tragedije v bližnji družini nekdo trpi? In je hkrati npr. tudi ponosen, ne prosi, da ne obremenjuje okolice…

Skratka, mene pa žre – kaj lahko/smem narediti: naj bom “nehumana”. Oz. ali naj rečem, da npr. naredim nekaj za tega človeka (1x na 14 dni, ali 1x na mesec).
Ne vem, res ne vem. Se pa hkrati sprašujem, ali, če bom samo čakala npr. da nekdo prosi, ali si ne bomo zato še bolj odtujeni.
Po drugi strani, pa se bo nasprotna strran s prošnjo zavedla svoje “potrebe”…

Sama zmeda. Hvala za trud in srečno! LP Teja

Pravzaprav sem svoj prejšnji odgovor že zaključil z odgovorom na tole vprašanje. NIKOMUR NIMATE PRAVICE VSILJEVATI POMOČI!!!! To, da vi menite, da jo potrebuje, še ne pomeni, da jo zares potrebuje. Zlasti pa ne pomeni, da je tudi njegovo mnenje takšno. Različni pogledi na iste stvari, na ista dejstva, če hočete tudi na resnico so popolnoma normalni za nas, prtčutna bitja. Absolutno resnico be le Najvišji in On vas bo usmeril, če bo temu tako. Z zelo jasnim namigom. Zaupaj v Vseurejujočo silo in tudi občutek “nehumanosti” in “odtujenosti” bo izginil. Pogosto naredimo več, če storimo manj…..

“Zaupaj v Vseurejujočo silo in tudi občutek “nehumanosti” in “odtujenosti”

ali to pomeni, da pustim, pustim npr. ko mi človek joče, da mu ni všeč na tem svetu, da ne vidi smisla… jamra pa že dolgo časa, in v tem času sem bila zraven, pa ni bilo učinka – oz. sem potemtakem še celo škodila sebi in njemu?

in ali ne gre tu za “egoizem”?

Najprej se opravičujem za napako. V odgovoru sem že popravil. ZAUPAJ V VSEUREJUJOČO SILO IN OBČITEK “NEHUMANOSTI” IN “ODTUJENOST” BO IZGINIL! Takole bi se moral glasiti odgovor.

Ko vam človek joče, da mu ni več živeti na svetu je seveda to prošnja za pomoč ( ki jo je potrebno razločevati od izsiljevanja ). Prošnja namreč ni vedno neposredno izražena in jo je potrebno razumeti.

Kar se pa občutka egoizma tiče pa tole. Človek mora biti sam zase nabolj pomembno bitje v svojem življenju in se mora vedno postavljati na prvo mesto. Napačno je, ko sprašujem ljudi, kdo je najpomemnejša oseba v njihovem življenju in mi naštevajo otroke, zakonske partnerje, starše, brate in sestre itd. NE!!!! VSAK ZASE JE NAJPOMEMBNEJŠA OSEBA V SVOJEM ŽIVLJENJU IN TO NI SEBIČNOST!!! Ko postanete najpomembnejši, prevzamete tudi vso odgovornost za vse, kar se vam dogaja v življenju – tako dobrega, kot slabega. Ni več “krivcev” na katere bi lahko valili krivdo za slabo in ni več “dobrotnikom”, ki bi jim morali biti dolžni. Tako, n.pr. šofer, ki vas zbije na prehodu za pešce, ko prečkate pri zeleni luči, nenadoma ni več kriv.Nelogično? LOGIČNO. Zaradi mejhne rdeče lučke zaupate nekomu, ki ga ne poznate, v vozilu, ki ga ne poznate, da se bo ustavil – svoje bližnje pa preverjate. Prečkanje cesta pri zeleni je prav tako ( ali celo bolj ) nevarno, kot pri rdeči luči. V obeh primerih SE MORATE PREPIČATI, da od kod ne pridivja kakšen neuravnovešen voznik z tehnično nesprejemljivim vozilom. Celo zavarovalništvo v Evropi ne pozna več nedeljene krivde. Zdaj govoriva o karmični odgovornosti seveda.Odgovornost po civilnih normah, to je dogovorih med ljudmi, kako se bodo obnašali, da bodo lahko skupaj živeli na določenem prostoru – ne norma imenujemo zakoni – pa je seveda drugo. Pri tem pa Bog res nima nič zraven……. Kvečjemu včasih poskrbi za omilitev kakšne krivice, ki jih te norme povzročijo….

ne izgubit živce nad mano

tuhtam, tuhtam, in se sploh ne znam več obnašat. Kaj je prav, kaj ni?
Sej ne gre za vsiljevanje pomoči – gre bolj za “nudenje pomoči”, ko npr. rečeš: “Če rabiš pa le reci!” In na njemu je kako se bo odločil. Je to prav?
Saj tudi vi, rečete nekomu naj vam “piše na e-mail” – mu ponudite svojo pomoč, če pa jo bo uporabil, je pa njegova odločitev, a ne?
Sem se pa hkrati tudi odločila, da ne bom vnaprej delala dejanj, ki bi nekomu “olajševale” bivanje – mora vsak sam, kot pravite, svoje pot prehodit.

Lep dan!!

Kaj bi izgubljal živce. Včasih jih res zgubim, ampak nad čisto drugimi stvarmi, če spremljate ta forum….

Mislim, da ni nič narobe, če nekomu rečeta, da lahko reče, če rabi pomoč. To je, kot smerokaz do Rdečega križa, bolnišnice ipd. Mislim, da bo Najvišji to prenesel brez kakšnega dodatnega karmičnega dolga…..

pozdravljeni

Tudi jaz imam enak problem pri dajanju nasvetov in dejanj. Tudi sama se “čistim” in bistrim kako in kdaj naj pomagam človeku. Zavedno se brzdam s tem, ker začutim, da se sogovornik zablokira, ko mu nekaj predlagam.
Zanima me pa nekaj drugega. Na predlog znanca, sem šla k nekemu energijskemu psihoterapevtu na “seanso”, seveda proti plačilu. Zmotilo pa me je kar nekaj njegovih pravil in sicer:

– nikoli nikomur ne pomagaj

– če se trgovka pri blagajni zmoti in ti vrne več denarja, kot je treba, ti ga ni treba vrnit, ker je to
tvoje darilo z nebes ?!!!!!!!!!!!

Naj bi to pomenilo, da naj uživamo na račun teh, ki so bili oškodovani?

Želim vaše mnenje, ker se to ne vklapa v moje predstave o življenju.

Ne vem, h kakšnemu “psihpterapevtu” ste šli oz. zašli, vendar sta možnosti samo dve: ali ste ga napačno razumeli, torej gre za problem semantike ali pa ni psihoterapevt. O nudenju pomoči je res, da nikomur ne smemo vsiljevati svoje pomoči, če pa nas zanjo prosi, pa mu MORAMO pomagati. Zmota blagajničarke pa ni nikakršen “Božji dar” ampak navadna kraja, če denarja ne vrnemo takoj, ko smo opazili, da nam je preveč izplačala. Motiti se je človeško, pravi stara modrost. Če najdete denarnico, jo morate tudi vrniti lastniku, kajti sicer je to okvalificirano, kot kraja. Imate pa vedno pravico do 10% NAGRADE ZA NAJDENO.