Kdaj motnje pozornosti?
Spoštovani!
Prosim, če mi lahko nasplošno odgovorite, kdaj lahko govorimo o motnjah pozornosti pri 2 leti staremu otroku?
Ali se 2 leti stari otroci, ki imajo motnjo pozornosti niso sposobni skoncentrirati na nobeno aktivnost dalši čas, ali govorimo o motnji tudi takrat, ko se ne morejo skoncentrirati samo na določeno aktivnost?
Primer: moj sin se zelo dobro koncentrira na poslušanje pravljic, listanje po knjigicah, gledanje slikic (pravljico lahko posluša tudi 1 uro skupaj in če ga vmes vprašam kakšno stvarv zvezi s pravljico lepo sodeluje, torej aktivno posluša), sam se lahko zaigra z njemu ljubimi igračami tudi uro ali več (vozi avtomobilčke, na tovornjake nalaga kocke, priklaplja in odklaplja prikolice, tudi sam si vzame knjigico in jo lista ter opazuje slikice,…da o igranju zunaj sploh ne govorim, v peskovniku, s poganjalcem se zamoti več kot uro). So pa aktivnosti, pri katerih ima zelo slabo koncentracijo (risanje – maksimalno 5 minut s tem, da mora biti kdo z njim, zlaganje kock- ga ne zanima, igranje z žogo – ga ne zanima). Tudi, ko se igramo skupaj se najraje igra z avtomibilčki (enega da meni v roko, drugega vzame sam in potem voziva).
Ali je za starost 2 let primerno, da se otrok lažje skoncentrira na določene dejavnosti, ki so njemu ljubše, ali bi morala biti njegova koncentracija enaka pri vseh dejavnostih? Oziroma ali je normalno, da nekatere dejavnosti preprosto zavrača (naprimer igre s kockami ali pa risanje – pozabila sem omeniti, da rad pa paca z vodenimi barvicami :)). Zelo rad se tudi igra s plastelinom (ampak hoče imeti družbo, da mu kdo pomaga sestavljati like).
Kaj mi svetujete, glede teh dejavnosti, ki jih ne mara? Naj ga ne “silim” da to poskuša in počakam, da mu bo mogoče čez par mesecev tudi to postalo všeč (verjetno bo te aktivnosti potreboval v vrtcu in kasneje v šoli)?
Hvala in lep dan vam želim
Pozornost 2 letnega otroka je obstoječa za dejavnosti, ki ga zanimajo. Nobene volje, niti nobene potrebe nima po vzdrževanju pozornosti za nekaj, kar njemu ni pomembno. To pride kasneje, s socialnim razvojem.
Če otrok nima težav, ni moteč, če lepo sodeluje pri večini dejavnosti, potem ni razloga za skrb. Igra 2 letnika mora biti aktivna, razgibana. Risanje in podobne zadeve bodo prišle kasneje. ali pa tudi ne, nekateri pač ne rišejo radi 🙂
Pravzaprav ni veliko dvoletnikov, ki bi lahko dve uri poslušali pravljico ali se celo uro sami igrali. To, kar opisuješ, so pač njegove preference, nikakor pa ni potrebno, da te skrbi zaradi pozornosti. Nikar ga ne sili v neke aktivnosti, lahko jih ponudiš, sam pa se naj odloči. Saj smo tudi odrasli enaki, ne? Več časa preživimo pri aktivnostih, ki so nam všeč in nas veselijo.
Če ga boste silili, se lahko do nekaterih aktivnosti razvije pravi odpor. Sploh pa pri dveh letih. Za strahove glede šole in pravzaprav tudi glede pozornosti je še prekmalu, sploh glede na tvoj opis…
