Očetje so v modi, maščevalni in zahrbtni tipi danes s pomočjo nekega Podosa in podobnih podpihovalcev “dobivajo” otroke in vzgajajo novo generacijo nasilnežev in pohabljencev kakršni so sami…

Pri tem pa jim izdatno nasedajo sodišča in CSDji. Žal! Država za nemočne zmanipulirane otroke ne naredi ničesar, da bi jih zaščitila!!!

Resnično kakovostni in dobri očetje današnjega časa imajo skupno skrbništvo in zgledno skrbijo za otroke, na morebitne zamere do bivše pa hitro pozabijo.

Obstajajo pa tudi redke izjeme – res dobri očki, ki so za skrb za svoje otroke mnogo boljša opcija od njihovih mater. Pa se le-ti dponavadi ravno tak težko borijo za otroke kot me….

Jaz bi rekel isto samo za ženske.

Z zunajzakonsko partnerko imava tri leta staro hčerko.Pred tremi meseci je partnerka izjavila željo ,da bi šla z njo živet za kratek čas k njeni stari mami.Stara mama(84)živi sama v hiši katero je podedovala zdaj že bivša partnerka v času najine zveze.Oba z partnerko sva zdravljena alkoholika(8let)Jaz abstiniram in kot pravijo bivši terapevti bi lahko bil celo jaz terapevt.Partnerka se je do nedavno zdravila 3 krat do nedavno ko je spet uradno zapadla v alkohol(pila naj bi od novega leta)trenutno ne pije.Vteh pol leta si je našla družbo stari prijateljev kateri so vedeli da je alkoholik toda ona je z njimi pila.Jaz sem ji obnavljal hišo ona pa je izkoristila vsaki možni trenutek za pohajkovanje.Začele so se laži,obrekanja,prevare itd.Pred dvema mesecema sem prišel po hčerko katera naj bi bila v varstvu stare mame in tete.Partnerice ni bilo že drugi dan doma ker naj bi bila na poroki z sodelavkami,kar se je izkazalo za laž.Ko sem prejel hčerko od tete ni bilo niti sluha,otrok pa je kazal močne znake bolezni.Odpeljal sem jo do zdravnika(brez izkaznice)imela je angino v lekarni pa sem skoraj “fehtal”za zdravila.Partnerica ni mogla pridet kot je dejala,da še plešejo in pojejo ter da je vezana na prevoz. Zvečer sem ji vrnil hčerko nakar me v torek pokliče in prosi ,če bi lahko peljal otroka na pregled ker je ona nezmožna zaradi alkohola.Hčerka tri tedne ni sprejela niti hotela slišati za njo tako ,da sem jo moral počasi privajati,imela pa je tudi hude nočne more(hčer).Še vedno pa imam probleme ko moram hčerko vrniti ker noče k njej.Partnerica bi tudi morala na zdravljenje ker je odklonila.Trenutno čakam na dokaz očetovstva ,ker tega v treh letih ni storila kljub mojim nenehnim pobudam.Stalno sem v strahu ,da se kaj takega nebi ponovilo.Obvestil sem tudi CSD.Mi kdo lahko svetuje kaj lahko še naredim ,da zaščitim otroka,ker imam dovolj njenih stalnih laži,prerekanj,manipulacij in bi rad na novo zaživel.Rad pa bi tudi po najbolših močeh poskrbel za otroka.Kot pravijo na CSD so vsi argumenti za starševstvo na moji strani toda počakati moram na očetovstvo,nebi pa rad nagajal in hočem vse po legalni strani .LP

IMA KDO IZKUŠNJE S CSD IN SODIŠČEM TER SODNIMI IZVEDENCI GLEDE NOČITEV IN LETNEGA DOPUSTA OTROKA Z OČETOM. ZANIMA ME ZA STAROST 2 DO 3 LET.

Najprej zdravo vsem,ki prebirate forume.
Sem sem prišel pogledat zato,ker imam podoben problem,kot tukaj vsi ostali.

Zelo se strinjam z E-eleno,samo ,da to velja tudi obratno.Danes je vse preveč sovražnosti,nestrpnosti,preveč jeze,je v vseh nas. Malo poglejte kakšni komentarji so tukaj.Vsem povem,da se to nevede prenaša na naše otroke,ki doživljajo razno-razne strese ob ločitvah staršev.
Mi se pa tukaj samo pogovarjamo o pravicah,kdo bo lahko imel otroka.Samo se je že kdo vprašal,če je otrok samo nek naš izziv,ali igrača,ali ne vem kaj,…ali je človek,tako kot smo mi vsi,in ima tudi vsak otrok svoje želje,svoje radosti…to bi morali upoštevati.
Jaz imam 10 letno hči,ki živi pri mami jaz jo imam po na sodišču dogovorjenem terminu.Pač je morala zamenjati šolo,samo ni bil tak problem,ker je v tistem kraju hodila prej v malo šolo,potem smo se pa preselili.Tako da se je kasneje vrnila med svoje prijatelje iz male šole.
Problem je bil samo,ker je hči zelo navezana na mene,pa da ne bo pomote,ne zaradi denarja ali potuhe,pač ima bivša žena tako službo,da je popoldan ni dosti doma,pa sem jaz veliko časa preživljal z hčerko. Pa tudi z hčerko sva podobna po naravi,so nama pač všeč skupne stvari( šport,glasba,narava,ustvarjanje).
No to je bilo do sedaj,sedaj se je pa bivša preselila,in moji hčeri ni preveč všeč,tam,kjer živi.
In sedaj,pa ne vem,če bo hči še uživala življenje ali ne.
No jaz sem hči vprašal,če si želi živeti z mano,”ker sem bolj umirjen tip človeka in se rad ne prepiram,raje se na dolgo pogovorim”.Pa mi je lepo odgovorila,da bi še zmeraj živela pri mamici,samo ne tam kjer živijo.No,pri vsem tem moram pa še povedati,da imam jaz svojo hči,skoraj polovico časa,ker se glede obiskov res nisva z bivšo čisto nič kregala,ker ve kako se z hčerko razumeva.
Jaz pa sedaj samo z žalostjo v očeh gledam,ker vidim,da ni zadovoljna,tam kjer živi.
Prosim za komentarje,kaj mi je za storiti,saj vem da ne morem kaj veliko samo rad bi videl kak komentar.
L.P. Vid

Nobene nočitve do 3.leta, nato vsak drug vikend. V času šole pa šele počitnice. Določeno po sodni izvedenki. Srečno!

mislim da oče nima nobenih šans da dobi otroka,lahko je vesel če mu dovolijo normalne stike,drugače je pa pri nas v sloveniji mati zaščitena kot kočevski medved,in tako kot ona reče na csd tako je pa pika.

Jaz poznam primer, ko je oče dobil otroka samo zato, ker se je mama spečala z drugim. vložil je zahtevek za ločitev, s pomočjo prič dokazal, da se žena goni in otroka sta bila podeljena kar njemu.oče je bil v času ločitve brezposelen in je kljub temu dobil otroka, mama ni bila alkoholičarka in nič, dela v javni ustanovi z otroci itd. Kako je to mogoče??? Oče je pa že od prej dostikrat zganjal ljubosumje, tako, da je ona tudi imela zelo malo izhoda. Ker je tak način življenja ni ustrezal, si je pač poiskala novega.

Mene zanima kaksna je motnost da otroka dobi oce ki leto in pol ni vedel da je sploh oče. Torej mi je tajila otroka.

Lep pozdrav vsem obiskovalcem foruma 🙂

Sem razvezan oče skoraj 3-leta stare deklice, ki je bila po sporazumu na sodišču dodeljena njeni mamici.
Seveda bi bil presrečen, če bi lahko bivala hčerka z menoj. Predvsem glede na trenutno stanje, ko se s stikov noče vrniti k mamici.
Tega ne pripisujem “slabi” vzgoji mame. Kvečjemu njenemu pomanjkanju občutka za sočloveka in neupoštevanje želja svoje hčerke. Ne glede na to, je bila odločitev o otroku obojestranska. In zato tudi odgovornost leži na strani obeh.
Se pa zato trudim toliko bolj posvečati hčerki v času, ki ga imava na voljo.
Največja nagrada je sigurno nasmeh in sproščenost, ki se kažeta na obrazu mojega sončka.
Če se obrnem še na njeno mamico. Stanje ni ravno rožnato. Od razhoda se ne pogovarjava. Sama deluje samoiniciativno pri odločitvah glede najine hčerke in občasno v nasprotju s pravnomočnim sklepom. In kaj lahko kot oče v takem primeru storim???

– Lahko bi prišel na forum in začel “jokat” o svojih težavah in upat, da se me nekdo usmili?
– Nagajat bivši partnerki dokler ne znori / naredi napake?
– Podpihovat otroka in ga ščuvat proti drugemu staršu?
– Jo tožim vsakič, ko naredi nekaj kar je v nasprotju z mojimi prepričanji?
– Hodim tožarit in se cmerit na CSD?

NE, NE, NE, NE in še zaaaadnjič NE!!!

Ta forum sem obiskal že v času razhoda in razmišljal, če je kdo, ki bi mi lahko dal koristen nasvet. In zakaj nisem nič objavil? Ker veliko oseb samo piše “kaj bi??” in “kaj lahko??”. Samo veliko jamranja in prelaganja krivde in odgovornosti.

No. Vesel sem, da sem se drugače spravil k stvari in do sedaj razčistili marsikaj, kar nam ni pripisoval nihče.
Drugače povedano…
Uspeli smo doseči sporazum. Dogovorili smo se glede stikov. Oba prispevava k hčerinemu razvoju. Imava dorečene praznike in dopuste in še marsikaj za zraven.

Zato sem sklenil, da se sedaj spravim spisat en “spis” in morda razbit nekaj tabujev, ki strašijo po tem in podobnih forumih.

Če začnem s TABUJEM št.1: [komu se dodeli otroka?]
Starša imata na razpolago več možnosti. Predvsem bi tukaj vse prizadete strani pozval. Ne delovat v skladu s svojimi čustvi, brez da bi se vprašali ali imajo realno osnovo.
To, da ste se odločili za razhod ali po drugi strani bili “žrtev” razhoda ni element, ki bi ga lahko uporabljali kot orožje pri dodelitvi otroka.
Tega se zavedajo in upoštevajo tudi sodniki. Ne rečem, da so vsi sodniki svetniki. Lahko pa trdim, da smo imeli mi srečo, ker je bila naša sodnica dober približek temu. 🙂
Raje si postavite vprašanja:
1. ali je vaš(-a) bivši(-a) primer(-en/-na) vzgojitelj in skrbnik (starš) vajinemu otroku??
2. ali sta kot starša otroku, ločitvi navkljub, sposobna ustvarjati primerno okolje za zdrav duševni razvoj??
3. (Za tiste, ki ste pričeli s postopkom ločitve/razhoda): Ali delam to za sebe??
4. (Za “žrtve” razhoda): Ali lahko storim karkoli in stvari popravim??
5. (Za “žrtve” razhoda): Ali lahko živim dalje??
Če ste imeli na ta vprašanja pritrdilni odgovor, potem ste na dobri poti, da se stvari uredijo hitro in s čim manj zapleti. In seveda brez sodišč.
V nasprotnem primeru vam polagam roko na srce. Potrudite se najprej storiti vse, kar je v vaši moči, da boste sposobni na odgovore pritrditi z DA.
Poiščite si pomoč. Psihologa, svetovalno skupino,.. . Vložite čas v to, ker se vam bo povrnilo.
VMES SE MORA PA VSAK OD NAS VPRAŠATI:
Kaj lahko storim, da bom zaščitil otroka??
Spori, nasprotovanja, nagajanje, grožnje, nasilje so elementi, ki otrokom vse prej kot koristijo.
Vedno se zavedajte. Ne glede na to ali partner nagaja ali ne,.. vaše reakcije bodo odgovorne za nadaljevanje postopka.
S tem se vam trenutno odpirajo možnosti:
1. Skupno skrbništvo (možno samo s sporazumom sklenjenim na CSD, ki ga morata podpisati oba starša)
2. Dodelitev enemu ali drugemu staršu (postopek poteka na sodišču in ga izreče sodnik. Če greste v to, se zavedajte, da ste stvari predali v roke pristojnim organom, ki bodo odločali o otrokovi usodi po lastni presoji. To koliko se lahko manipulira sodišče in ostale organe je brezpredmetno).
3. Odvzem starševskih pravic enemu od roditeljev (staršev). V primeru zlorabe, nasilja, slabe nege (to so skrajne oblike, za katere bi si sam želel, da v Sloveniji ne bi bile potrebne. Ne glede na moje mišljenje, je edina ustrezna rešitev, kadar je pod vprašanjem otrokova varnost. In kot tako tudi povsem zagovarjam.)
Torej. Odgovor na vprašanje?
Bom nesramen in pričel z vprašanjem. Zakaj je pomembno, komu je otrok dodeljen?
Ker: Bom plačeval preživnino če ne bo dodeljen meni? Bom lahko držal(-a) v šahu bivš(-ega/-o)? Mi bo s preživnino plačal(-a) vse slabo, kar mi je kdaj storil(-a)? Ker ne bom videl(-a) otroka? Ker ne bom mogel/mogla sodelovati pri vzgoji? Da bivš(-i/-a) ne bo imel(-a) nadzora na mojim življenjem.
Zanima me, če bi jih lahko preštel na eno roko,.. vse tiste, ki so dojeli bistvo samo s tega odstavka??
Odgovor na vprašanje bi se glasil:
Ni pomembno, komu je dodeljen otrok, dokler starša delata vse kar je potrebno in mu nudita vse potrebno, da se bo lahko razvil v spoštovanja vredno osebo.
Mogoče še moja osebna izkušnja. Ko sva se z bivšo razšla, sva se dogovorila, da bova sklenila na CSD skupno skrbništvo.
To je bilo aktualno vse do trenutka, ko se je v zgodbo vmešala bivša taščica. Nato smo sporazum iskali na sodišču.
Ne dopustite možnosti, da vam račune polagajo vaši starši ali prijatelji. Oni so imeli in imajo čas reševati svoje težave na svoj način. Vi dajte svoje na svoj način.
IN PREDVSEM REŠUJTE TEŽAVE Z BIVŠIM/BIVŠO! VIDVA STA OTROKOVA STARŠA! NAJ BO TO VAŠ MOTO.
In še info…
Ne glede na to, komu je otrok, imata starša še vedno enake starševske pravice in obveznosti do otroka. Z drugimi besedami. Če je otrok dodeljen materi, ima oče še vedno enake pravice glede odločanja o stvareh, ki zadevajo otrokov razvoj (vpis v vrtec, šolo, obšolske dejavnosti,…). Vsak pa po svoje odloča o tem, kaj bo z otrokom počel v času stikov.
Če ne verjamete, je to lepo opisano v zbirki ZAKON O ZAKONSKI ZVEZI IN ZDRUŽINSKIH RAZMERJIH (ZZZDR). Kogar zanima več, naj se potrudi in si prebere.
Zato se trudite bolj na področju reševanja težav z bivš(-o/-im). Tako bo življenje samo potekalo veliko bolj človeško in prijetno. Ostale stvari, se bodo pa spotoma uredile.
Torej..
TABU št.2: [PREŽIVNINA]
[copatka] je v svojem komentarju podala primer delitve preživnine. Kar ni čisto res.
V splošnem se sodišče o otrokovi preživnini odloča na podlagi pridobljenih informacij o prihodkih staršev. Postopek ni tako nedolžen in zahteva nekaj časa. Vedno pa se gleda potrebe otroka.
Torej v praksi bi izgledalo nekako tako. Oba starša imata podoben prihodek. Brez posebnih lastnin in dodatnih prihodkov. V tem primeru je dokaj enostavno in je praksa takšna, da se preživnino za otroka deli med starša 50:50.(naš primer)
Potem imamo pa lahko primer, ko ima nekdo veliko večji prihodek. Gleda se na delitev glede na člane. Gledano tako, če se prihodek obeh deli na vse člane, dobiš realno zmožnost plačevanja obveznosti. Seveda je potrebno upoštevati tudi potrebe otroka. Če nima zdravstvenih omejitev, potrebne dodatne nege, potem je popolnoma neosnovana zahteva po ne vem kako visoki preživnini od drugega starša. Če jih ima, se mesečni strošek za otroka lahko znatno poveča.
Morda si postavite vprašanji:
Koliko sva za otroka(-e) zapravila še v času skupnega bivanja? Koliko od tega sem sposob(-en/-na) plačevati zdaj?
Seveda glejte na potrebe otroka.
TABU št.3: [STIKI]
Nikjer ni točno definirano v kolikšnem obsegu naj bi potekali stiki med otrokom in staršem, kateremu otrok ni dodeljen.
Govorimo zgolj o pogosti praksi in odločitvi sodišč (sodnikov/sodnic).
Ne glede na to ali se uspemo sporazumeti na CSD in se dogovoriti za skupno starševstvo, ali pa če iščemo ”pravice” na sodišču, se o stikih sklene sporazum. Dokler se to ne stori, oziroma sklene sporazuma, se tožba ne more končati.
V praksi bi se pokazalo tako:
Skupno skrbništvo; recimo da tukaj ne bi smelo biti težav, ker se starša dogovarjata sporazumno.
Pri dodeljenem skrbništvu; Se ravno tako sklene sporazum, vendar postopek lahko traja v odvisnoti od trme staršev. V sam postopek se lahko vključi tudi mediator. Ali po mnenju sodnika (verjetno zaradi neuspešnega dogovarjanja), le ta postavi izvedenca, ki poda strokovno oceno (tudi o tem, kako naj bi potekali stiki).
PREDLOG-i:
Mame, ki ne želite da je otrok pri svojem očetu:
– Vprašajte se, zakaj tega ne želite?
– Ali je otrok v njegovi bližini ogrožen?
– Ali sta otrok in oče že preživljala čas skupaj, v času skupnega bivanja?
– Kako se je otrok počutil ob očetu, ko ste bili še skupaj?
– Kako se je oče vedel do otroka, ko ste bili še skupaj?
– Ali je vaš bivši partner iz pravega materiala za očeta?
Če so odgovori na vprašanja (+), potem razlog za neodobravanje leži v vas. In ne v otroku ali očetu. V tem primeru, pri sebi razčistite, kaj je tisto kar vas teži? In kako stvar rešiti. Mislim, da se lahko vedno obrnete na bivšega.
SIGURNO VSE PREJ KOT NA SVOJE STARŠE ALI PRIJATELJE.
Seveda enako velja tudi za očete, ki onemogočajo stike otrokovim materam.
Ko si lahko odgovorimo na vprašanja, lahko pristopimo k stvari na popolnoma drugačen način.
To kolikokrat in kako dolgo je otrok lahko pri enem ali drugem staršu, je zgolj domena enega in/ali drugega starša.
Kdaj lahko otrok prespi pri drugem staršu? Ne dolgo nazaj je bilo dejansko »uzakonjeno«, da je to po 3.letu, če starš, kateremu je otrok dodeljen, meni da je tako najbolj primerno (argumentirano). Oziroma o tem, na takšen način presodi pristojen organ (pa recimo, da bi bil to psiholog / izvedenec). Pa bi vseeno vsem priporočal. Dajte opazovat otrokove potrebe in želje. Verjamem da je težko. Tako za enega kot drugega starša.
Ampak bodimo realni. Čez teden so otroci v vrtcu, šolah, krožkih,.. . Koliko časa dejansko sploh ostane za stike? Če bi imel starš, kateremu ni dodeljen otrok, le tega vsak drugi vikend in ob tem še 2 x tedensko, potem je to že skoraj enako skupnemu skrbništvu. A ni to tudi tisto, kar si otrok zasluži? Da preživi kvaliteten čas s svojima staršema?
Da ne bom krivičen do staršev, ki izhajajo iz družin, kjer so prisotni alkohol, nasilje, zlorabe.
Tega v nobeni meri ne odobravam. In vas v tem primeru podpiram v sprejemanju bolj ekstremnih odločitev in ukrepov. Nenazadnje želimo ljubeči starši otroka zaščititi. To tudi poudarite. In ne samo sodniku. S tem je potrebno soočiti tudi tiste starše, ki to počnejo.
Posledice ne ukrepanja so lahko velikokrat veliko hujše kasneje, kot če to storimo že v času, ko nam zdrava pamet veleva naj to storimo.
Otroku boste veliko lažje nudili boljše in varnejše okolje, kot če bo ubogi otrok podvržen enakemu stresu, ki vrže iz tira še odraslo osebo.
Rešitev in uspešen dialog v teh treh vprašanjih nam dajo odličen rezultat. Sklenjen dogovor!!!
Od tu naprej nam vsem staršem ostane samo še nekaj. Da živimo svoje življenje kvalitetno.
Ne vem več v kolikih člankih, publikacijah in debatah, sem zasledil,.. da če želi biti človek dober starš, mora najprej vložiti trud vase, da bo postal dober in srečen človek.
Zato vam, vsem skupaj za konec želim veeeeeliko ljubezni, strpnosti in vedenja, da je svet slab samo toliko, kolikor slabega vidimo sami. Torej začnimo gledati in iskati lepe stvari in trenutke.

Vso srečo želim vsem skupaj 🙂

Kaj naj pa jst recem… Moski sem… In kar sem sedaj prebral smo vsi mozakarji isti… Hcerko mam rajsi kot vse na tem svetu in njeno mamico tudi..
Toda ona misli drugace…
Iz njenih ustnic razberem samo zalitev, dober sem samo kadar kaj ustrezem….
Priznam financno nimamo tezav in zato poskrbim sam, ker delam po cele dneve in noci in to samo zato, da bi jima lahko ustregel kakrsnokoli zeljo, sem visoko izobrazen in delam v stroki katera me zahteva da sem pogosto na razpolago in tudi s tem zivimo lahko precej nad slo povprecjem… Sam sebe zanemarjam in si privoscim samo kar je nujno in ko grem vn s “prijatelji” sodelavci je to tocka IN da sem pobalin… Zgubil sem stare prijatelje in to samo zato ker mi je zmanjkalo casa se zanje…
Ljubim ju obe, zame so zadnji mejnik…
In kaj naj recem sam, utrujen sem…
Pa to vidijo samo “vem” smesno, samo moji dragi starsi.
A draga pa pravi, da mi bo vzela moje zlato kar je tudi sama za me!!! To pa zato ker me ni in noce razumeti zakaj me ni…
Predvsem pa mi zameri moje parkrat letno druzenje s sodelavci po sluzbi, ne prenese tega da grem vn. Rad bi da gre tudi sama pa noce it z izgovorom da ne bom znal poskrbeti za mojo 4-letno princeso.
Zato pa drage dame niso vsi dedci za en kos mogoce pa je vsaj v kakem vsaj delcek pozitivnosti…
Zalosten sem…
Ker vidim da ju bom izgubil pa tega ne znam spremeniti 🙁

Na žalost je res, da so ravno matere tiste, ki se preko otrok maščujejo in izživljajo nad partnerji. Do kam vse grejo, kakšne umazane igre in laži se grejo ,je prav neverjetno. Pri tem sploh ne mislijo na korist otrok ampak samo na svoj ego.V večini primerov tudi otroke ščuvajo proti očetom, iščejo vsako najmanjšo napako pri njem in ga blatijo. Čeprav nimajo dosti denarja ga rajši uporabijo za plačilo odvetnilov, kot bi ga porabile za otroke. Zanima jih predvsem preživnina in naslada, ko vidijo da bivši partner trpi.