Hudo mi je, ko berem toliko žalostnih zgodb na tem forumu. Solze so mi večkrat stopile v oči, nisem si znala predstavljati bolečine, ki jo doživljate.

Zdaj si znam. Pred kratkim sem izgubila punčko, poslovila se je proti koncu nosečnosti. Boli. Zelo boli. Nimam moči, da bi o svoji zgodbi pisala na dolgo in široko. Še huje, nimam moči, da bi odšla na pokopališče in ji tam prižgala svečko. Kdaj bom dovolj močna? Bom sploh kdaj? Kdaj bom dovolj močna, da bom upala pomislit na naslednjo nosečnost? Kdaj bo bolečina popustila? Nikoli? Kdaj se bom sprijaznila, da ji ni bilo namenjeno? Boli. Zelo boli. In vsa ta vprašanja me spravljajo v obup.

Najprej izkreno sožalje in en topel objemček!

Kdaj boš dovolj močna?Boš, nekoč boš!
Sicer pa ni važno kje prižgeš svečko, boli te v srcu, v duši!Jaz jo velikokrat prižgem kar doma(zdaj ne gori več vsak dan) in tudi to velja!
Ko boš pripravljena boč šla, a vedi, da je intenzivni čas žalovanja različno dolg, boli pa vedno, le da boli drugače in takrat, ko bo bolelo drugače boš zmogla vse, tudi odločiti se za bratca ali sestrico tvoji hčerkici!
In ne pozabi:otroci radi gledajo nasmejane starše, tudi naši, tam za oblaki!
Meni ta misel zelo pomaga, čeprav se še zjočem!

Jokati ni nič slabega, jokaj, kriči, piši ko boš želela in pogovarjajta se s partnerjem, to je najbolje v danem trenutku in tako bo lažje!

Draga mamica, vso srečo in vse lepo ti želim

škratek in moji angelčki

Draga ker ne vem zakaj

iskreno sožalje.

Vsak žaluje po svoje. Jaz npr. moram vsak dan k moji punčki na grob, vsak dan ji doma prižgem svečko, mogoče zato, da ne bom nikoli pozabila nanjo.
Vsak dan gledam njeno slikico in se pogovarjam z njo. Na ta način blažim svojo bolečino. Zdi se mi, če ne bi tega počela bi mi bilo še bolj težko živeti s tako bolečino. Tako imam občutek, da je z mano, čeprav je že nekaj časa ni.

Ko boš pripravljena boš zmogla vse kar sedaj ne moreš. Vsako stvar, tudi tako težko izkušnjo mora človek prespati. Včasih je potrebnih več noči in dni, da prideš do določene odločitve. Verjemi, da bo tudi zate posijal sonce in bodo dnevi znosnejši, še bo čas za novo nosečnost. Za vse je potreben čas, čas je naš zaveznik. Tudi jaz nisem verjela, da ta oguljena fraza drži, pa sem se prepričala. Preprosto se moraš odločiti ali se ti je življenje ustavilo na eni točki ali pa greš naprej. Vredno je iti naprej, saj bi tako želela tudi tvoja punčka. Jaz se tolažim s tem, da moja hčerkica verjetno ne bi želela obupane in žalostne mamice.

Če boš obupana jokaj in piši, ko boš pripravljena izliti svojo žalost, me pa ti bomo stale ob strani in ti nudile virtualno podporo.

Mislim nate in ti pošiljam topel objem.

Draga mamica!

Moje sožalje.
Vse boš zmogla, ne se ozirati na druge, kdaj to zmorejo. Vsak je drugačen in žaluje drugače. Vsak mora najti svojo pot in tista je edino prava.
Jaz grem na pokopališče vsak dan ali vsak drugi dan. Grem takrat ko čutim, da moram iti. Ni važno kolikokrat greš, ni važno ali nosiš črnino ali ne, važno je to, kar ti čutiš.
Pridejo dnevi, ko kaže, da je že nekoliko bolje in pridejo dnevi, ko jočeš, in ti delo ne gre od rok. S tem sem se sprijaznila, in vem, da bo kmalu spet bolje in da bo tudi za mene posijalo sonce.

Veliko moči in poguma ti želim,
Silvya

Tudi sama sem se sprasevala enako kot ti. Kdaj in ali sploh kdaj?

Danes sem ponovno noseca, veselim se ze prihoda novega clana, ceprav se vedno zalujem za prvim otrokom – vedno bo tako. Pa vendar je prisel trenutek, ko sem zacutila, da se lahko spoprimem s tem, ko sem si zazelela drugega otroka in ne nadomestila za prvega. Potreben je bil cas in veliko dela na sebi.

Vidis, se vedno pa ni prisel cas, ko bi lahko pogledala slikice, ko bi se lahko predajala razmisljanjem o tem kako naj je bilo, pa ceprav le kratek cas skupaj. Ne vem, morda bo kdaj prisel tudi ta cas, zdaj ocitno se ni pravi.

V park zvonckov me ne vlece, tam sem bila samo na pogrebu. Sem clovek, ki se ne zeli vracati vedno na isto mesto. Tu smo si drugacni. Morda tudi ti nisi? Meni se nikoli ni zdelo, da je moj otrok tam, zato mu tudi nisem zelela postaviti tablice, ker ga nisem zelela prikleniti na eno mesto. Tako sem cutila. Vsakic ko grem v otrosko sobo, kjer smo bili tako malokrat skupaj, cutim prisotnost in to mi zadosca. Morda se ti zdi tezko verjetno, samo sama cutim tako.

Malemu pikcu, ki ga imam v trebuhu govorim, kako nas bo vse tri razveselil s svojim prihodom. Verjamem, da ceprav nimam otroka pri sebi, da bo vseeno to njegov brat ali sestrica.

Meni se je zdela moja pot dolga, da sem prisla do sem kjer sem sedaj. Drugim morda ne tako. Kaj pa vem, nisem dovolj pametna. Vem pa, da pride trenutek, ko je pravi cas. Nisem verjela, zdelo se mi je, da gre zgolj za prazne fraze, pa je res tako. sama sem se prepricala.

In prav gotovo se bos tudi ti. Pusti si cas.

Hvala vam. To je vse, kar lahko trenutno napišem.

V vsakem od teh razmišljanj delno najdem sebe. In resnično upam, da nekoč pride tisti čas…