Kar sem se bala to sem dobila

Lp
Imam 4 odrasle otroke, sinove in hčero in 6 vnučkov. Dva sina sta poročena in imata izredno prijetni ženi, hči s svojim partnerjem pričakuje drugega otroka, najmlajši pa je razlog za ta post. Do pred kratkim smo bili kot družina zelo povezani. Vsako nedeljo imamo družinsko kosilo, hodimo na sprehode, veliko tudi potujemo. Vnučki se radi družijo in ker imava z možem kar veliko hišo (in sva tam sama, v penziji) jih paziva skoraj vsak dan. Pridejo včasih tudi starši partnerjev in res uživamo. Vse otroke sva vzgojila v marljive in poštene osebe, vsi so visoko izobraženi in imajo več ali manj v redu službe. Z možem sva veliko žrtvovala za to, da so sedaj priskrbljeni, tudi lačna sva bila in sprejela vsako priložnostno delo, da smo plačali študij, inštrukcije in sploh shajali.

Hči je že v študentskih letih prijateljevala z gospodično, ki je imela malo drugačno vzgojo. Starši so bili revni/leni in je zato velikokrat jedla pri nas, nekaj časa je celo živela pri nas. Nisem se strinjala z njenim obnašanjem, vedno mi je bila čudna, ampak to ni bila moja stvar. Dokler je živela pod našo streho smo zahtevali, da dela vse enako kot najini otroci, torej počisti za sabo, pomaga na kmetiji itd. Ni bilo problemov. Po študiju sta s hčerko najeli stanovanje, v katerem je živel tudi najmlajši sin, med tem ko je študiral. Hči mi je pogosto potarnala, da ima slab občutek ker pogosto izve svoje osebne zadeve od drugih in sumi, da jih izdaja ta prijateljica. Tudi denar ji je izginjal, obleke, avto si je prijateljica sposodila brez vprašat, potem ga je podrsala in se zlagala, da ni bila ona pa še marsikaj se je izvedelo kasneje; npr. klicala je v njeno službo in rekla, da je hčerka (ki je bila na bolniški) na morju. Hčerini prijateljici sem tako slepo verjela, da sem predlagala hčeri naj se pogovori še z bratom in vpraša, če je slučajno on odrsal avto. Pa smo kasneje ugotovili, da je vse zlo naredila ta gospodična, kljub temu da mi je jokala kako se hčerka jezi nanjo in da ona ni nič kriva. Je zelo manipulativna ženska in ni neumna. Ko je hčerka izvedela, da ji nagaja in sta se pošteno skregali, se je odselila in ta ženska je nekako poniknila. Do pred enim letom, ko pride sin domov in reče, da sta par. Hčero je skoraj kap. Povedela mu je par zadev o njej in naj se je pazi pa sta se skregala. On to žensko kuje v zvezde, pravi da jo ima zelo rad, da smo jo takrat narobe razumeli in jaz sem se potrudila, da sem jo sprejela. On bo živel z njo, ne jaz, meni je važno, da je srečen, svoje pameti pa mu žal ne morem dati. Imam 3 priženjene “otroke”, ki so zlati in lahko preživim z eno, ki mi ne paše zavoljo sina. Skozi pa sem se bala, da bo punca začela obračati sina proti nam. Počasi sta vedno manj prihajala, sedaj praktično nič, laže se, da smo jo zmerjali, podili od hiše, tepli. Starejši sin naj bi jo spolno napadel, ko je bila še najstnica. Moji otroci, ki niso zdržali enega tedna narazen, sedaj niso govorili s svojim bratom že pol leta ker se ne želijo vpletat. Pravijo, da ga ima popolnoma ovitega. Je starejša od sina kar nekaj let in že hčerka je imela pozno otroke, ona pa je še leto in več starejša pa brez otrok. Hčero sta ta zveza in bratov odnos zelo prizadela, ker sta čepela skupaj 24/7 skoraj 25 let. Sedaj pa totalen odklop. Ko je splavila je niti poklical ni. Bila je na dnu pa se ni brigal zanjo. Zanimivi sta mi dve stvari. Da je tako drugačen od svojih sorojencev in ga lahko ženska tako hitro obrne IN to da sploh ne poznam svojega otroka. Ker če bi mi kdo rekel 1 leto nazaj, da se bo to zgodilo bi se samo smejala. Ne vem kaj lahko naredim kot mama. Ne želim udirat v zasebnost, hkrati pa mislim, da bi mogoče morala? Otroci so poizkusili in dobili nazaj obtožbe o spolnem napadu, o fizičnem napadu, o psihični zlorabi, o metanju polen pod noge, ko je ta gospodična iskala službo. Starejši sin je dobil na vrata policijo ker je nekdo anonimno javil, da ima na vrtu konopljo. Niti teden prej je bil sin s svojo izbranko pri njem na obisku. Naključje? Mogoče ja, mogoče ne. Sedaj si ne upam trditi ničesar. Mož je zelo jezen in sina vsak teden pokliče, da mu to pove. Meni se sin ne javi. Sklepam, da ga je sram ker je izrekel nekaj grdih in bolečih besed. Enkrat ko mi je počil film in sem se res razjezila nanju, me je snemala in pokazala policiji. Trdila, da je šlo za nasilje, on pa je bil samo tiho. Hvala bogu ni dosegla nič, sem pa sprevidila, da je punca sociopat in sin copata.

Razmišljam, da bi jih vse povabila na eno kosilo, da se malo pogovorimo. Da izvem ali je to nekaj kar se da popravit ali pa se sprijaznim, da je fant zaradi ene babe obrnil hrbet družini. Vzgajali ga nismo tako in pred njo tak tudi ni bil. Od kar sta skupaj ji je kupil avto, najel stanovanje, ki ga plačuje sam, ona službe še vedno nima in živi na njegov račun… pa naj živi, če sta se tako odločila. Da le ne bi lagala o nas in bi lahko še imeli normalen odnos s sinom. Imam sploh kakšne opcije tu? Se sploh da pomagat? Je možno da je sin kar naenkrat tako neumen? Je kot scena v filmu, ko je tista punca dala Ronu iz Harry Potterja ljubezenski napoj. Samo da za vsako besedo, ki rečemo proti njej, dobimo na vrata policijo.

Hvala

Spoštovani,

Vaš zgodba je najbrž globlja in bolj kompleksna kot je videti na prvi pogled. Zanimivo je, da ste in vi in vaša hčerka vzdrževali odnos z osebo in ga celo poglabljali, čeprav je že hitro pričela kazati neustrezno vedenje. Tukaj je videti, da bi vam koristilo kot celi primarni družini nekoliko nadgraditi orodja kako prepoznati neustrezno vedenje in kako ob tem zaščititi svoje meje. Mogoče imate globlje razloge, da vzdržujete ta odnos. Najprej hčerka, potem vi, zdaj še sin … Še en vtis iz vašega zapisa je, da vzdržujete izredno močne vezi s svojimi odraslimi otroci. Malce v stilu, če delajo tako kot jaz hočem, so super in pridni in jih vabim na kosila, če postopajo po svoje, so pa neumni in copate. Ena taka moja misel, ki pa jo bi bilo seveda preveriti, da se je sin na ta, sicer boleč in najbrž destruktiven način, vendarle odcepil od čustvenih lovk svoje primarne družine. Sprašujem se, kako se ta odrasel mož počuti, ko ga oče in mama kličeta vsak teden in, po mojem mnenju, vdirata v njegov intimni prostor. Za odrasle ljudi je pomembno, da na tak ali drugačen način povečajo čustven distanco do članov primarne družine. Saj šele tako lahko nastane čustveni prostor za globoke odnose v sekundarni družini. Kot mama lahko naredite to, da sinu priznate, da je odrasla oseba. S tem, da se ne vtikate v njegovo intimo, če vas za to ne prosi. S tem mu priznate, da je opravilno sposoben in da se lahko naprej v življenju uči na svojih napakah brez mame. Lahko mu direktno poveste, da zaupate v njegove sposobnosti, da bo razrešil zadevo, če bo ocenil, da je kaj za razrešit. Hkrati mu lahko poveste, da se zavedate, da vsakdo sam piše svojo zgodbo življenja. In tiste dobre običajno niso ravne proti vrhu. Pogosto se izkaže, da bolj kvalitetno živi tisti, ki se kdaj pa kdaj v življenju prevrne sam in se tudi sam pobere. Da je v redu, da so bratje in sestre med sabo različni. Da se zavedate, da imajo različne vrednostne sisteme in da je to ok. Lahko mu poveste, da ga imate radi ne glede na to zadevo in da je vedno dobrodošel, če bi vas hotel prositi za nasvet ali pomoč. Da ga pa podpirate pri tem, da gre po svoje in po svoje živi svoje odraslo življenje. To je moj nasvet. Vi pa lahko ocenite, če je kaj od tega je koristno za vas ali ne.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

_____________________ mag. Uroš Drčić transakcijski analitik - psihoterapevt m: 031 336 452 e: [email protected] url: [url]http://www.revitacenter.si[/url]

Ker sem bila sama v zvezi z moškim, ki me je obrnil proti lastni družini, si bom drznila nekaj komentirati. Skratka poročena sem bila z moškim, ki je o moji družini napihoval vse možne stvari, vsak prepir je označil kot da so ga hoteli napasti in ubiti, najini hčeri je prepovedal, da vidi svoje stare starše. Dolga leta je trajalo, da sem se ga znebila. Kar pa vam hočem povedati je, da kljub temu, da se vsi dobro razumete in ste se trudili vzgajat svoje otroke z nekimi vrednotami, niste perfektna družina. Sklepam iz tega, da sta obe punci živeli skupaj z bratom in brat in sestra pravite sta bila tako povezana, vendar pa se očitno ni izselil skupaj s sestro in pa sestra mu sploh ni zaupala, kakšne težave ima s svojo najboljšo prijateljico, da ji krade, laže, klicari v njeno službo z lažmi ?????? ipd. Brat očitno ni potegnil s sestro. Čudno pač in očitno, da vsega ne veste o svojih otrocih. Odkrite komunikacije, tudi o čustvih, o prijateljstvu, o vrednotah, kaj je prav in kaj ni, kje so meje, o partnerstvu, v vaši družini nimate. Nič hudega, tudi v moji družini tega ni bilo. in še v marsikateri družini tega ni. Hči vam je govorila, da je prijateljica čudna, vi ste ji rekli, da ni. Pri vas hči ni dobila potrditve, da se ne odobrava laži, kraj in manipulacij. Brat je živel z njima, pa sploh o ničemer ni nič vedel, razen, da je njegova mama, rekla, da je punca sigurno OK in to dolga leta. To kot prvo. Kot drugo pa vam povem, da bolj kot ga kličete, bolj kot ga prepričujete, da je slaba, bolj ga utrjujete v tem, da ostaja z njo. Če vam ne paše, da prihaja na kosila, ker vnaša v družino nemir, ju pač ne vabite. Vaš mož naj ga neha klicarit, ker ga vsak teden utrdi v tem, da mora ostati s tem dekletom. Počasi ga bo spravil v veliko stisko, ker bo morda enkrat fant hotel oditi, pa mu ponos in trma ne bosta dopustila. Morda. Ker bo s končanjem zveze priznal, da sta imela vidva prav in on je bil neumen, pustil je, da ga je ena baba zmešala. Tako o njem vidva z možem mislita in tako mu sporočata. In on se tega še kako zaveda.

Pustite vse skupaj, pa naj je še tako težko. Če sta ga res vzgojila tako, kot pravite, da sta ga, se bo sam izkopal iz teh težav. Ob prvi priložnosti pa mu povejte, če mu lahko to sporočite na miren, ljubezniv, topel način mame, da njej nikoli niste hoteli nič žalega in da so laži, ki jih govori, izredno hude. Da pa se zavedate, da je odrasel moški, da zna sprejemati pametne, zrele odločitve, ker je bil vedno v redu fant. Dokler želi biti z njo, je vam to v redu, a s takimi lažmi, ki jih pripoveduje, jo zelo težko vabite na praznovanja. (si ne znam predstavljat, kako bi s starejšim sinom in njegovo ženo ter njegovimi otroci sedela za isto mizo? In naj razume, zakaj se njegova sestra ne želi družiti z njo. A take stvari je treba povedati mirno, uravnoteženo. Brez jeze, očitkov. Na tak način, da se zaveda, da on sprejema odločitev, da prekine zveze z družino. Zdaj odločitev zanj sprejemate vi in ga odganjate) In morda je pač bolje, da zato ne pride oziroma ne prideta. In ko bo rekel, da je ne razumete in da ste vsi skupaj grozni, mu povejte, da imate pač vsi z njo take izkušnje in da vam je žal. Naj bo z njo srečen in adijo.
In potem počakajte. Moji starši so čakali 14 let. Morda boste vi manj.

Kako že? Vsak tretji zakon gre narazen in tudi ta bo šel (oz.zveza). Ker se gospa ne bo ustavila in ga bo požrla do kosti. Tako in drugače.
Tu nimaš kaj. O ja, pa še kako se moški obrne, če ga ta prava v roke dobi. Jaz se na vašem mestu ne bi čisto nič vpletla, on je tisti, ki mora sprevidet in naredit rez. Pripravite se vsi, da bo takrat hudo. Ker če je pol res, kar si napisala, potem ima ženska res kakšno diagnozo. Hvala bogu, da ostala družina drži skupaj. Verjamem pa, da ti je kot mami hudo.

Pozdravljena,

tudi jaz vam predlagam, da jima daste nekoliko svobode. Sinu povejte, da ga imate radi in da sta kdajkoli OBA dobrodošla pri vas. Nato pa ga mogoče enkrat na mesec (ali še manj) pokličite in vprašajte, kako sta.

Očitno sta še mlada in se še iščeta. Gleda na to, da živita v najemniškem stanovanju z eno plačo, se bosta slej ko prej obrnila na vas. Če ne prej pa takrat, ko bo na poti otrok in bosta potrebovala pomoč (od varstva itd.) In tudi, če/ko bosta razmišljala o prihodnosti, o nakupu stanovanja, bosta hitro sprevidela, da bi prišla prav vaša pomoč.

Lp

Policijo dobite na vrata? Kaj pa vi njima govorite da se to dogaja? To ni normalno, pošteni in lepo vzgojeni ljudje nimamo posla s policijo?

Očitno je kaj drugega narobe pa niste povedali točno kaj.

Verjetno je problem da je sin res srečen in zaljubljen.


Nihče se ne vtika v intimo. Smo si pa blizu in vedno na voljo otrokom. Ko torej potrebujejo varstvo smo na voljo, ko potrebujejo nasvet smo na dosegu roke. Nimamo lovk, imamo pa rešilni jopič. Živimo prevej svobodno in zasebno življenje, zato te vaše teorije sploh ne razumem. Gre se za to, da nimamo stika s sinom, ki je prej vsak teden prišel na obisk. Ne opozarjamo na nenormalen odnos, ki ga ima punca do nas ali do njega. Opozarjamo pa na njegov odnos do nas. Ker se nas tiče in se tiče njega. Tudi kličemo ga ne vsepovprek, ampak kot familija nas zanima kako je, ker nam je mar. To ne pomeni, da vdiramo v zasebnost, ampak da skrbimo za človeka, ki je del družine. Kosilo enkrat na teden tudi ne vidim kot udiranje v zasebnost, ker to ni. Pride kdor pride, če jih ni jih pač ni.

Torej da poenostavim. Imam snaho, ki hujska sina proti svoji primarni družini in mu dela škodo ter se zmišljuje stvari, ki niso zaželjene za naš vgled npr. spolni napad. Kaj lahko naredim (ne kaj ne morem) kot mama, če sploh lahko kaj? Ne bi želela udirati v zasebnost, hkrati pa ne želim, da zapravi življenje in uniči odnos s sorojenci.

Druga zdeva je neustrezno vedenje najstnice, ki ga bojda nismo opazili. Ko imaš pri sebi tujega otroka je percepcija malo drugačna. Ne popravljaš napake, ampak saniraš posledice. Hkrati pa jaz nisem živela z njimi in nisem vedela kaj je res in kaj ni. Tako kot ni vedela hčerka in ni vedel niti sin, ker je punca iznajdljiva. Vsi smo samo sklepali in iskali rešitve. Skupaj, kot družina.

Tu bi želela še nekaj napisati. Mi je žal za vas, da tega koncepta družinskih odnosov ne poznate. Mislim, da ste si v glavi ustvarili drugačno sliko kot je v resnici. Mogoče ker ste sami omejeni? Ste razmišljali, da bi se z družino o tem pogovorili? Tako namreč rešimo težave. Nam nekaj ni prav, se vsede in pogovori. Ni pa idealno, da se stresa napačna sklepanja, brez repa in glave na forumu kjer človek išče nasvet… dobi pa evakvacijo psihe, ki jo je iz zapisa nemogoče napraviti.

Hvala vsem za mnenja. Mislim da mi drugega, kot pustiti času čas ne preostane.

Spoštovana gospa, prav ta vaš odgovor kaže na to, da vi iz svojega “prav” ne želite pogledati. To je verjetno tudi tisto, kar vam sin najbolj zameri in se čuti nerazumljenega. Odrasel otrok ne potrebuje rednega obiskovanja staršev, tudi redni klici, ki seveda postanejo obveznost, na neki točki niso več prijetni. Enake težave sem imela z mamo. Ker sem jo občasno poklicala med malico v službi, je bila cela štala,ko nekaj časa zaradi različnih dejavnikov, to ni bilo mogoče. Da je ne maram, da sem pozabila na njo, kaj pa vem, vsemogoče. Potem ali se skregaš in se ne oglašaš na klice, kar na koncu lahko povzroči totalen odklop ali pa se pogovoriš, če je pogovor možen. Če ti nastopiš kot edina, ki ima prav, pogovor ni mogoč. Pustite ga, da sam uredi svoje življenje in se sam odloči ali vas želi v svojem življenju, ne glede na to, kaj vidva z možem želita.
Vaši otroci niso vaša last.

New Report

Close