Odkrila eno zanimivo novo stran, kjer imate gori vse – od tega, kam se obrnit, če ste še v situaciji, ki je grozna, do zakonodaje, pravil, možnosti…. Zelo priporočam. Gori boste našli tudi nevladno organizacijo Emma, kjer nudijo brezplačno psihosocialno pomoč žrtvam nasilja. Upam, da bo komu v pomoč.

http://www.prepoznajnasilje.si/

GittaAna

Hvala za objavljeno!

Kaj pa se dogaja z medicinskimi sestrami, zdravniki, psihiatri, ki sami doživljajo nasilje ali pa so povzročitelji nasilja v domačem okolju?
Kako reagirajo ti ljudje v takih primerih?

Pa še nekaj bi dodala. Pri sosedih, znancih, prijateljih je prepoznati nasilje sicer lahko. A problem nastane, ko je potrebno narediti prijavo. Takrat se nevede soočimo tudi s tem, kar se dogaja pri nas in v nas, pa si tega ne moremo priznati, ker je prehudo.

Naštete so še druge nevladne in vladne organizacije, ki pomagajo žrtvam nasilja, poleg Emme so za pomoč žrtvam nasilja specializirani še SOS Telefon. Ženska svetovalnica, DNK. Društva za življenje brez nasilja ne poznam.

Chagall, projekt je namenjen izobraževanju oziroma usposabljanju zdr. delavcev, da pri svojih pacientih znajo razbrati, ali so žrtve nasilja. Enako usposabljanje so pred leti izpeljali na nekaterih policijskih postajah. Ker velika večina zdravnikov, sester in tehnikov ni edina oseba, ki pride v stik s pacientom, torej če je npr. zdravnik nasilen do ženske, ima ponavadi ob sebi medicinsko sestro in recimo, da ta ni nasilna do moža in otrok oziroma drugih ljudi v bližini. Se pravi, menda žrtev nasilja ne bo obravnavana le pri nasilnežih in bo nekdo le prijavil, da je zlorabljena.
Problem je, ker ljudje niso osveščeni, nasilja niti ne prepoznajo, ali pa ne ne vedo, kaj narediti, lahko se bojijo tudi zase – ženska, ki živi sama s tremi otroki, vprašanje, če bo prijavila stokilskega soseda, ki pretepa ženo, ker se preveč boji zase. Meni se to zdi razumljivo. Ampak verjetno vseeno obstaja način, da nekaj vendarle stori in se stvari začnejo premikati.

Zakonsko je na papirju vse urejene, ko pa nasilje v praksi prijaviš, greš čez mukotrpne postopke dokazovanja, da imaš občutek, da sodijo tebi žrtvi nasilja, ne pa dejanskemu storilcu. Prijavo daš najprej na policiji, potem moraš na Center za socialno delo, pa po možnosti na Društvo za nenasilno kumunikacijo, pa k preiskovalnemu sodniku, pa spet na preibracnavni narok in glavno obravnavo, v kokikor se tožilec odloči za pregon. Tožilec je vedno drug, menim, da bi moral eden od začetka do konca speljat zadevo. Skratka jaz sem razočarana in izmučena od vseka kar sem morala dati skozi z nasilnim partnerjem, potem pa še od vseh postopkov. Kake posebne pomoči pa ti ne nudi nihče. Če imaš odvetnika za pimoč, ga moraš plačat sam , kar je kar velik zalogaj. Znajti se moraš sam.

Skratka veljo besed, pa malo pomoči. Jaz se za tako trnivo pot ne bi nikoli več odločila, je prevč mučno za vse.

Sama menim, da je ključen stavek, ki sem ga prebrala tale: NASILJE NI KONFLIKT MED DVEMA!!
Odgovornost za nasilje vedno nosi povzročitelj!

Ok. V naši družbi pa se ponavadi najprej začne razsojati, kdo je kriv, pa kdo je bolj kriv ipd…. Ker se nasilje enači s konfliktom pride do takih scen, ja.
Podobno kot takrat, ko so te kot otroka starši psihično maltretirali, potem pa šli s tabo k zdravniku, ker si bil “neubogljiv”. In dohtar (psiholog,…) ti je lepo razložil,, da MORAŠ starše ubogati, saj so pa ja tako skrbni!!!
Od tako skrbnih staršev imam same žlahtne spomine, res!

Točno tako je dejansko stanje, po mojih izkušnjah, tudi sama se nikoli ne bom več odločila iskati pomoč, pri navedenih inštitucijah, trenutno sem tako močna in brez strahov, da se bom fizično borila sama če bo potrebno. Utrdile pa so me najbolj kalvarije po tako imenovanih , samonamenskih inštitucijah za pomoč žrtvam, nasilja, piko na i za mojo odločitev mi je dala zadnja izkušnja z DNK. Žal res nisem nikjer dobila nobene pomoči, izgubila pa veliko….predvsem zaupanje.

Meni pa se zdi, da na marsikateri inštituciji danes že znajo marsikaj pomagati, seveda pa to ni nujno tisto, kar si uporabnice predstavljajo (da bo delavka na csd spremenila njenega moža, spravila v red otroke). Odhod iz nemogočega položaja, kamor so ljudje seveda sami rinili z vsemi štirimi, niti slučajno ni lahek in zahteva popoln angažma uporabnice. Ni čudežne palčke, ki bi rešila probleme, ki so se kopičili leta in desetletja.

Večina, ki je šla po tej poti nikakor ni nikoli pričakovala čarobne paličice, Nihče ne govori, da bo CSD spreminjal ljudi, Žal me ta odgovor spodbuja k potrditvi mojih dvomov, da večina sploh ni izobražena v tej smeri, da bi vedela kako pomagati. TA FORUM JE MENI IN PODOBNIM NAJVEČ POMAGAL. ZATO GittaAna in VSI ostali, ki vas ne bom naštevala, da nebi koga pozabila….HVALA za neprecenljivo pomoč…….. Hvala za vaše znanje, ki je prava modrost pridobljena iz izkušenj in to je za mene postalo edino znanje.S tako pomočjo si potem sami nabiramo čudežne paličice za sebe in naše otroke.

Lp BZ

Morda so pričakovanja do inštitucij zares pogosto prevelika. Tudi pri tistih, ki dobro delajo njihova naloga ni, da namesto nas rešijo stvari. V medsebojnih odnosih ni lahkih rešitev in še najmanj takšnih, da gremo nekam, ki potem namesto nas rešijo težave. Vsekakor pa bo šlo lažje, če se bomo osredotočili na tisto, kar lahko, namesto, da se zatikamo, ukvarjamo s tistim, kar ne deluje. Včasih ko poslušam kakšne ljudi, ki ves čas jamrajo kako nič ne deluje se mi zdi, da kdaj to uporabljajo zgolj kot izgovor, da jim ni treba nič storiti.

Če dobiš pomoč od neke inštitucije super, če ne jo iščeš drugje. Imam kar precej izkušenj in informacij in defitivno obstja veliko možnosti, če jih le želiš najti.

GittaAna

Če dobiš pomoč od neke inštitucije super, če ne jo iščeš drugje. Imam kar precej izkušenj in informacij in defitivno obstja veliko možnosti, če jih le želiš najti.
GittaAna

Popolnoma se strinjam GittaAna vsak ima izbor , odloči se pa sam, vendar razmišljam tako, da razlikujem plačane strokovnjake in ljudi ki pomagajo to iz lastnega dobrega srca. Na svoji poti sem se obračala na vse samo da pridem do tega kar danes živim. Naštela bom kje sem dobila profesionalno pomoč: dr Drnovškova – vrhunska , CSD psiholog- vrhunski, zaposlene pomanjkanje znanja ( ne obdolžujem, ker sem se prepričala, da jim dovolj znanja pred tremi leti ni bilo ponujeno ), Policija- žal nimam pohvale, razen določenih ljudi, ki delajo s srcem, Sodišča- načeloma dobre izkušnje a menda pomanjkljiva zakonodaja ( zakonodaja na celi črti pomanjkljiva ).Zelo mi je žal ampak res najbolj me je razočaralo DNK pa ne bom pisala zakaj, ker bi bilo predolgo.Glede drugih inštitucij poslušam od ljudi, ki imajo podobne težave in jim pomagam a večina se srečuje s podobnimi težavami pa nihče ne pričakuje čudežno palico, večina je prezadovoljna, ko jih usmerim na forumu. Ta zgodba o čudežni palici me tako spominja, da jo uporabljajo profesionalci ko jih zalotiš brez ustreznega znanja oz jim postaviš banalno vprašanje ob katerem nastopijo napadalno samo zato, ker ne poznajo odgovora pa bi ga morali Ja morali, ker so se postavili nad nas uporabnice.
Me je pa odgovor na katerega sem odreagirala me je spomnil na ljudi zaradi katerih sem iskala pomoč….uporabnice ( zanimivo, da ne pozna uporabnikov )……… Zavestno ste rinile v tako razmerje z vsemi štirimi ( ta mi je najbolj všeč a ga sploh ne bom komentirala ker si ne zasluži niti besedice, pove pa veliko).
Tako , da res so naša pričakovanje različna, kakor bi moral biti tudi pogled ljudi, ki so plačani da pomagajo. Ene uporabnice potrebujejo finančno pomoč, ene samo objem in besedo: SAJ ZMOREŠ VSE BO DOBRO.

Morda so pričakovanja do inštitucij zares pogosto prevelika. Tudi pri tistih, ki dobro delajo njihova naloga ni, da namesto nas rešijo stvari. V medsebojnih odnosih ni lahkih rešitev in še najmanj takšnih, da gremo nekam, ki potem namesto nas rešijo težave. Vsekakor pa bo šlo lažje, če se bomo osredotočili na tisto, kar lahko, namesto, da se zatikamo, ukvarjamo s tistim, kar ne deluje. Včasih ko poslušam kakšne ljudi, ki ves čas jamrajo kako nič ne deluje se mi zdi, da kdaj to uporabljajo zgolj kot izgovor, da jim ni treba nič storiti.

Če dobiš pomoč od neke inštitucije super, če ne jo iščeš drugje. Imam kar precej izkušenj in informacij in defitivno obstja veliko možnosti, če jih le želiš najti.
Pozdravljeni,
sem ena od nekdanjih uporabnic varne hise in iz izkusenj moram povedati, da sploh ne poznajo pojma mejne osebnostne motnje, kaj sele skozi kaj se svojci prebijajo. Moje mnenje je, da psihijatri morajo bolj informirati socialne delavce. Osebno sem se pocitila kot stevilka, katero je po najhitrejsi mozni poti potrebno obkljukati, da je na varni svoji poti. Da povem, davSloveniji nimam vec zivih sorodnikov, kateri bi mi lahko priskocili na pomoc, ali da bi imela kaksno nepremicnino. Skozi ves proces osamosvojitve, izgube sluzbe, postopka razveze, katera se po dveh leti ni koncana, vzgoja otroka, custvena opora otroma, ko imajo stiske, zaradi oceta z mejno osebnostno motnjo. Kmalu bo eno leto, ko smo ven iz varne hise. Komaj zdej se pocutim umirjeno. Ceprav se zdalec nimam urejeno zivljenje. Sluzbo iscem, otroci me potrebujejo, s tem da imam otroka s posebnimi potrebami. Na CSd ju sem se tudi pocutila, kodar si jaz vse domisljam. Ustrajala sem
zaradi otrok, ceprav so velikokrat bili navelicaninasega primera na javnih institucijah. Zdej imam socialno delavko, katera mi prisluhne. Vesela sem, da so nam na sodicsu docili sodnega izvedenca. S pomocjo njega imam pisni dokaz, da nisem nora ter, da je bivsi moz custveno nodozorel. Ce bi mu kdo prijateljsko svetoval, da gre na terapije, bi odklonil, ker je mr. Popolni, a vsi okrog njega smo nori. Zaradi njegovih manipulacij in lazi in ostalih vrst nasilja sem ze zgubila sebe. Vesela sem, da sem ziva in moji soncki tudi. Lahko rapremo krila brez strahu.

Pozdravljeni,
sem ena od nekdanjih uporabnic varne hise in iz izkusenj moram povedati, da sploh ne poznajo pojma mejne osebnostne motnje, kaj sele skozi kaj se svojci prebijajo. Moje mnenje je, da psihijatri morajo bolj informirati socialne delavce. Osebno sem se pocitila kot stevilka, katero je po najhitrejsi mozni poti potrebno obkljukati, da je na varni svoji poti. Da povem, da v Sloveniji nimam vec zivih sorodnikov, kateri bi mi lahko priskocili na pomoc, ali da bi imela kaksno nepremicnino. Skozi ves proces osamosvojitve, izgube sluzbe, postopka razveze, katera se po dveh leti ni koncana, vzgoja otroka, custvena opora otroma, ko imajo stiske, zaradi oceta z mejno osebnostno motnjo sem sama. Kmalu bo eno leto, ko smo ven iz varne hise. Komaj zdej se pocutim umirjeno. Ceprav se zdalec nimam urejeno zivljenje. Sluzbo iscem, otroci me potrebujejo, s tem da imam otroka s posebnimi potrebami. Na CSd ju sem se tudi pocutila, kodar si jaz vse domisljam. Ustrajala sem
zaradi otrok, ceprav so velikokrat bili navelicani nasega primera na javnih institucijah. Zdej imam socialno delavko, katera mi prisluhne. Vesela sem, da so nam na sodicsu docili sodnega izvedenca. S pomocjo njega imam pisni dokaz, da nisem nora ter, da je bivsi moz custveno nodozorel. Ce bi mu kdo prijateljsko svetoval, da gre na terapije, bi odklonil, ker je mr. Popolni, a vsi okrog njega smo nori. Zaradi njegovih manipulacij in lazi in ostalih vrst nasilja sem ze zgubila sebe. Vesela sem, da sem ziva in moji soncki tudi. Lahko rapremo krila brez strahu.

Zen80!
Ja, še vedno je premalo znanja strokovnih delavcev o osebnostnih motnjah, ampak že veliko veliko več, kot pred nekaj leti. Takšne stvari gredo počasi.

Sem pa vesela, da ti je uspelo, ker vem kako zelo težko je iz takšnega ven priti in tudi, da traja nekaj let, da se v resnici vse umiri in na novo zadihaš. Zato ne obupaj, vztrajaj tudi tebi se lahko življenje postavi tako na noge, da boš spet kot praviš ” našla samo sebe”. Tudi z boljšimi pogoji bi potrebovala nekaj let, da bi prišla do tega.

Vse dobro!
GittaAna

A lahko poveš na kratko kako izgleda postopek pri sodnemu izvedencu ? Hvala že vnaprej.