Dva tedna po rojstvu mojega najmlajšega mi je umrl oče, nepričakovano in tako rekoč nenadoma. Bila sem kot v transu, kot, da se to dogaja nekomu drugemu. Potem se je pa začelo.Nikoli nisem imela kakšnih psihičnih težav, probleme sem reševala, tako kot so pač prišli. Popadla me je depresija, začela sem razmišljati o smrti, če smo se kam peljali z avtom, sem že videla cel film, kako smo se zaleteli, skratka že sama vožnja z avtom je bila zame popolna travma. Bila sem težka in mojim najbližjim res ni bilo lahko. Minila me je volja do seksa, silila sem se veseliti počitnic na morju, vse mi je bilo odveč. Sedaj vsaj o smrti ne razmišljam več toliko, kot sem ( ne o samomoru ), tudi z avtom se normalno vozim, skratka ni me več tako panično strah za moje. Ampak veselim se pa ničesar več, vse mi je odveč, že zjutraj vstati mi je muka, najraje bi kar prespala dan. Moram povedati, da imam zelo razumevajočega moža, ki me ima rad, zdrave otroke, službo, stanovanje….skratka vse, a jaz sem nesrečna, se mi zdi, več kot imam, bolj sem nesrečna. Kar naprej nekaj tečnarim, nič mi ni prav, ničesar se več ne znam veseliti. Zdi se mi, da je moje življenje sestavljeno samo še iz službe, kuhanja in pospravljanja. Bojim se, da če bo šlo tako naprej moj mož ne bo več tako razumevajoč in konec koncev tudi sebe nimam take preveč rada. Včasi si rečem, danes pa bodi zadovoljna, ne tečnari, hop pa se spet kaj zgodi, da vzkipim in mi je potem žal, a stvar je že bila storjena. Stara sem 43 let in imam dva majhna otroka 2.leti in pol in 4 leta. Nekaj, vem, bi morala spremeniti, a ne vem kaj. Prosim za vaš nasvet.Lep pozdrav.

Spoštovana Jasna,
poskusite v svoje življenje vnesti več stikov z okoljem (širša družina, prijatelji, znanci, sosedje) in se trudite čimveč časa preživeti med njimi.Vzemite si čas za šport,predvsem gibanje pod vedrim nebom, zato kadar je megleno, obiskujte visokogorje.Zapisujte si lastnosti, na katere ste pri sebi ponosni in jih vsak dan preberite, uživajte hrano z antidepresivnim učinkom ( o njej sem že pisal na forumu) in končno, če ne bo zaželenega uspeha, obiščite psihiatra.Imate pravico biti srečni in zadovoljni, z njegovo in pomočjo drožinskih članov boste oboje dosegli.

Pred kratkim mi je umrla mam. Pa nisem jokala. Tako čudno mi je bilo. Rekla sem, da sem “prazna”. Dobro poznam ta občutek. Potem je sledilo obdobje, ko sem spala samo po dve, tri ure. Budno obdobje sem preživela pred hladilnikom. Posledice mi niso bile všeč, ampak jaz si nesem znala pomagat. Poskusila sem se vključiti v skupino. Nekaj časa sem jo obiskovala in bilo je bolje. Potem so se doma zadeve zapletle. Pustila sem skupino in ostala sem na istem. Sedaj veliko berem forum, ker tukaj srečujem ljudi, ki se zavedamo da bi radi nekaj naredili zase, kajti s tem kar trenutno imamo, ne shajamo dobro. Vendar vprašanja največkrat ostanejo odprta, kajti hitro najdemo izgovor in se zavrtimo v krogu življenja, ki ga že poznamo. To je preverjen način in zato mu “zaupamo”, pa čeprav čez čas spet ugotovimo, da ni tako dober, da bi ga še naprej obdržali.
Morda vam bo uspelo narediti korak naprej, saj imate moža in otroka, zaradi katerih se je vredno potruditi.
LP

Hvala obema za vzpodbudne besede. Ni dolgo, kar sem odkrila ta forum in malo prebirala sem ter tja in moram priznati, da mi je bilo lažje pri srcu, ko vidiš, da nisi samo ti, ki imaš težave, da imajo nekateri še večje, čeprav se človeku zdijo njegove tegobe prav največje in nerešljive. Ampak trudim se.

New Report

Close