Kakšne so možnosti za našo družino?
Pred kratkim sem ugotovila pravaro s strani moža. Zadeva traja že več kot dve leti (začelo se je nekje takrat, ko sem bila noseča z najinim tretjim otrokom). Trenutno ne vem na čem smo, saj si gospod sproti premišlja. Najprej se je odločil, da bo vztrajal z nami, pa si je po ene 4 dneh premislil, zdaj je prepričan, da bo nadaljeval z njo, hkrati pa misli, da bo z otroci funkcioniral, kot da je vse ok??? Nimam pojma, kaj točno to pomeni. Zame realno ni druge rešitve, kot da v dobro otrok rešiva družino (čeprav ne vem, kako in na kak način bi si povrnila vsaj kanček zaupanja, ki se je iz popolnega zrušil do dna v trenutku in kako bi prenesla pritiske različnih razpoloženje, ki se trenutno izmenjujejo v mojem počutju…enkrat bi ga najraje spravla stran od sebe in mojih otrok, drugič spet menim, da mi brez njega ne bo živeti, ker je s tremi otroki, brez redne službe, kljub iznajdljivosti in dokaj veliki samozavesti fizično in psihično težko… če poleg ni očeta, še toliko težje. Zavedam se, da so otroci že zaznamovani, kar se tiče njihovih programov v podzavesti in me prav zanima, kaj menijo strokovnjaki z izkušnjami… je bolje za otroke, da takoj prekinemo, se on odseli in jih pač samo obiskuje, ali se zaradi njih splača se potrudit in ga znova pridobit v tolikšni meri, da bo ostal z nami vsaj dokler otročki ne odletijo iz gnezda? Sem v dvomih,čeprav v podzavesti nekje dobro vem, kaj bi bilo najbolje…
Eh, kako lahko človeku odpove pamet v tolikšni meri, da zaradi lastnih užitkov prizadene tri male otročke, ki še dobro živet niso začeli… Zgolj zaradi razburljivih trenutkov z žensko, ki je btw tudi sama zaradi tega razbila svojo družino z dvema punčkama… torej v bistvu je uničena prihodnost petih otrok pod 10 leti… Jao, spet me grabi jeza…
Prosim za strokovno mnenje o tem kaj je bolje…nadaljevati brez ali z njim… in ali je sploh možno, da si premisli, čeprav je za zdaj sveto prepričan, da ima njo tako rad, da brez nje ne more… hkrati s tem pa želi iti v svoje stanovanje in ne v stanovanje z njo… le kdo bi to razumel Poleg tega dvomim, da bo njen zdaj že menda bivši mož čisto mirno gledal, da bo on z njegovimi otroki… tudi on namreč ve vse podrobnosti njunega varanja naju…. Za nasvete vam bom zelo hvaležna…
NatyMMU,
prevara človeku prizadane globoko rano, tudi celjenje traja dlje časa. Afero v zakonu smo strokovni moderatorji na forumu obravnavali še najpogosteje, zato priporočam rabo iskalnika tem, kjer boste na iskalni ključ »afera«, »prevara«, »varanje,« »izdajstvo« – v partnerstvu, našla veliko zanimivih situacij in posamičnih obravnav.
Nadaljevati brez ali s partnerjem? Odločitev je osebna, a pomembno je, da se ta zgodi. Če je želja po odnosu še obojestranska, priporočam vključitev v zakonsko in družinsko terapijo, o kateri si lahko preberete na spletnih straneh centrov[/url], ki jo ponujajo. V proces se lahko vključite tudi posamično, odvisno kaj čutite, da najbolj potrebujete.
Afera = prevara = izdajstvo = nezvestoba = nepripadnost = zavrženost = ponižanje. To so nekateri obrazi ne-varne dinamike v odnosu in hkrati teme, ki vsebujejo veliko močnih in negativnih emocij, kot so: strah, jeza, gnus, sram, krivda, žalost, zavrženost. Ko nismo ok, tako kot smo in kar smo, ampak moramo biti/čutiti nekaj drugega … O teh temah, emocijah in izkušnjah se je potrebno pogovoriti. Afera je simptom, konstrukt oz. kompleksna obramba pred bolečino, nikoli vzrok za izvorno bolečino. Do te je šele potrebno priti. Potrebno je iti po poti nazaj in ugotoviti kaj je temeljna bolečina ob kateri še danes ne zmoremo varno zdržati, ne da bi zapadli v škodljive vzorce pomiritve stiske.
Vendar, ker se odrasli za afero odločamo ne glede na (zavestne/nezavedne) razloge, je za to potrebno prevzeti osebno odgovornost. To je t.i. “čas za strukturo in soočanje”. Potrebujemo pripravljenost za delo na sebi in v odnosu, na vztrajanje, na meje. Za odtujevanje in ne-varno vzdušje v partnerstvu, ki traja dlje časa, pa morata odgovornost prevzeti oba. Pomeni najprej resno vzeti bolečino, ki jo afera povzroči v odnosu in vsakem posebej in nato »karte na mizo« glede bolečih vzorcev, ki se vama ponavljajo v odnosu. S čustvi in telesom drugega se ne gre igrati (razen če želimo ostati in živeti sami).
Kar se čuti je impulzivnost in neodločnost partnerja, ki vam(a) dela življenje še bolj negotovo. O tej neodločnosti še vedno odloča partner, vi to sprejemate ali pa ne in koliko časa – to so vaše meje in vaša odgovornost. Potrebno je pridobiti nadzor nad dogodki v vajinem odnosu in družini (reakcije, vedenje, dejanja), kajti otroci so v vsem tem res žrtve, ker nimajo izkušenj da bi lahko razumeli kaj se dogaja, zato jih je potrebno zavarovati. Kako bosta izkoristila to krizo je povsem od vaju odvisno. Ne pozabita na duševno varnost otrok, ker o njuni bolečini/sreči odločata vidva. Zato so tudi možnosti družine, ki jo izpostavljate v naslovu, povsem v vajinih rokah.
Vzpostavita varno strukturo: dogovor, jasna pravila in vloge, pričakovanja ter odločitve.
Srečno.
Mislim, da veš kaj je najbolj prav. To, da se ločita, selitev, obiski… ker če so starši srečni, so srečni tudi otroci. To da bosta vidva ostala skupaj, bo pomenilo le tvoje mučenje in dvome… “kje je, kaj dela, s kom se dobiva..” nikoli ne moraš čisto povsem zaupati. Tudi, tisti ki pravi, da lahko, se po moje laže. Jaz ne bi vztrajala, otrici se privadijo, ti pa imaš svoje življenje, da si najdeš nekoga, ki te bo spoštoval in ne varal, on pa naj gre k njej, če jo tako kuje v zvezde… saj veš metuljčki grejo, vse se vrača….
Brezveze se mučiti, resno.
Bom sicer grob in neposreden, vendar se mi to zdi še ena tipična izpoved, kjer me sploh ne čudi, da nekdo prevara. Zakaj? Ker je iz izpovedi nekako očitno, da te sploh ne boli prevara in morebitna izguba partnerja. Tebe boli izguba (izključno) očeta TVOJIH otrok in nekoga, ki je omogočal varnejše in lažje življenje TVOJIM otrokom in seveda tebi. Skratka, sploh ne govoriš o ljubezni in izdanih čustvih do njega. Zakaj? Morda, ker jih nikoli niti ni bilo kaj več kot jih lahko ima človek do kakega orodja, ki mu bolj ali manj dobro in dolgo služi. Normalen človek ima lahko rad dobro kosilnico ali žago, vendar ju ne ljubi. In prav možno je, da se v vajini vezi on ne počuti prav nič drugače kot orodje ali kot kamenček v mozaiku z naslovom One Big F…..n’ Happy Family, katere avtorica si v bistvu izključno ti sama. Zdaj pravzaprav ne obžaluješ potencialno izgubo kamenčka, temveč gojiš jezo, ker slika ne bo popolna. Celo pripravljena si ga vzeti nazaj in očitno samo z namenom, da ga kot orodje uporabljaš še nadaljnjih 20, morda celo 30 let.
Ampak otroci niso samo TVOJI. So tudi NJEGOVI in izven takega odnosa bo morda celo bolje funkcioniral kot oče. Iz istega razloga – ker so otroci VAJINI – njihova prizadetost izvira že iz vajinega odnosa, in ne šele iz njegovega odhoda in prevare. Če so že dovolj stari, so morda tudi že dobili popolnoma napačno popotnico o tem kaj partnerstvo je in na čem naj bi prvenstveno temeljilo. Seveda lahko prevara in odhod povzročita še dodatne travme, vendar jih s tem največkrat še mnogo bolj obremeni predvsem prevarana stran.
Če te domneve bolj ali manj držijo, potem lahko rečem le, da s svojo odločitvijo o odhodu ravna pošteno. Moral bi se za tak korak odločiti sicer že mnogo prej preden se je pojavila možnost za varanje. Ampak pri nekaterih je pač tako, da jih mora nekaj tresnit po glavi tudi zato, da se zavejo, da si morda zaslužijo biti nekaj več kot le orodje. Vsekakor pa bi bila ob vsem tem zelo dobrodošla tudi njegova plat zgodbe.
Boom res si bil grob, kot pravš sam. Najbrž je vzrok da si kako podobno zadevo sam preživljal ali pa da ti moje besede situacije niso prikazale tako kot dejansko je. Prva zadeva je ta z MOJIMI otroci – ne, niti slučajno ne mislim, da so samo moji… se pardoniram za uporabo napačnega termina. Otroci so NAJINI in vse prevečkrat sem se jaz trudila da naju pred njimi prikažem enakovredno, čeprav zaradi njegove nezaintersiranosti marsikdaj zadeva ni izpadla tako. Otroci enostavno čutijo razliko, če SI dejansko z njimi, ali pa če si ZRAVEN njih samo fizično in jih prepustiš samim sebi. Kaj točno misim s tem … ure in ure je preživel z njimi (z namenom, da se med njimi stke prava očetovsko- otroška naveza) ampak njemu je bilo v tistih urah pomemben samo telefon, preko katerega je komuniciral s to žensko, ker je imel takrat popoln mir pred menoj… Žal, otroci pa to vedo. Tudi sama nisem idealen starš…daleč od tega, je pa res, da ko sem z njimi, se tudi njim posvetim! (glede na obilico dela in skrbi z raznimi termini za preglede, sestanke… tudi nimaš vedno časa, da se boš cel dan z njimi ubadal, pa tudi prav je po moje, da se znajo sami zamotit) Drugo, kar se tiče tiste tvoje teze o orodju pa to… no ja, jaz ga imam še danes rada in to ne samo na zunaj! Najin odnos je bil ok vse do nosečnosti s tretjim otrokom, ko res ni bilo toliko časa za naju! (naj omenim da so otroci danes stari 6,5 in 2 leti, torej si lahko približno zamisliš, kakšna je situacija, če imaš 4, 3 in novorojenčka, poleg vsega gospodinjenja in še službe… da ne omenjam še ostalih hudih psihičnih preizkušenj konkreto mojih, ravno v tistem času – poleg nosečnosti, sem izgubila starša, ravno takrat sem dobila rok za strokovni izpit…) Skratka, ja, najin odnos je bil na veliki preizkušnji in pod težo vseh bremen (in seveda izkoristku priložnosti te njegove sodelavke – zdaj sem o tem prepričana) je on podlegel. Na žalost! Potem se pa stvari začnejo same peljat v podzavest – tudi če konkretno ne veš, veš, da nekaj ne štima. Puščal me je samo z malim (pa ne dda bi mogel skoz zraven stat – da bi ga samo kdaj pogledal z ljubeznijo v očeh kot je bilo to pri prvihdveh…skratka vedela sem, da nekaj ne štima. Kljub temu, da sem bila že prej parkrat na pravi poti odkritja je zatajil…. če bi imel jajca, bi me takrat soočil z dejstvom in me ne vlekel za nos še toliko časa.
Tretja stvar, ki jo pa sigurno napačno demonstriraš je pa to, da sem hotela jaz navzven idealno familijo!!!! to delajo on in njegovi starši! Jaz konkretno sem se temu postavila po robu in vem v katero smer moram! Sprijaznila sem se z dejstvom, da nekaj takega, kot je POPOLNA družina v naši zafurani, skorumpirani, neetični družbi brez vsakršnih vrednot, v stalni borbi za kapital, dobiček in trenutne užitke, pač ne obstaja!
Četrta stvar – mene prevara boli bolj, kot vse do sedaj, ker imam njega še vedno rada, ne samo kot svojega moža, pač pa tudi kot moškega…razlika med prej in zdaj je samo v tem, da mu zdaj iz srca oproščam in mu želim, da najde srečo z njo, če je z mano res ni mogel. Prevara pa boli, trgalo se mi je srce… še sploh , ko sem brala vsa tista sporočila!! AMpak.. tega sicer nihče ne razume – več kot sem zvedla, bolj je bolelo, pa lažje mi je bilo it skozi to. Sem si pa dobila tudi pomoč, tako, da sem že na stopnji, ko sem zadevo sprejela in ne boli več in ko si zmožen kaj takega odpustit! Ja, tudi to obstaja. In še enkrat – on mi ni bil sredstvo za ustvarjanje popolne družine, pač pa moja največja ljubezen v življenju! (Vsaj do sedaj 🙂 ) Zdaj tudi ne razmišljam o tem, da bi ga vzela nazaj… ne, sem in vedno bom zagovornik tega, da ko se partnerja enkrat razideta, ni več poti nazaj. Sicer pa se bom še naprej držala načela – nikoli ne reci nikoli, ker čustvenega odziva na kakršnokoli situacijo ne moreš NIKOLI predvidet!!!
Kar se njegove poštenosti z odhodom tiče ….. on sam bi še kr naprej zadevo peljal tako, da nebi odšel! Ne me vprašat, kaj točno bi to pomenilo! Tako, da zgolj za info – v to pošteno odločitev sem ga prisilila jaz, ko sem mu postavila mejo (ja, kot malemu otroku, kar se najverjetneje še vedno skriva v njegovi podzavesti… pa nebi o tem!) Pa mislim, da o poštenosti pri njemu pač ne gre govoriti! Na žalost.
Pa še do enega sklepa sem prišla,… zdaj, ko vidim, koliko je takih in podobnih primerov ( no ja, bi raje rekla, da drugačnih sploh ni!), se mi vsebolj zdi, da, kot pravi dr Vodeb (priznani psiholog) premočna ženska (beri samostojna in neodvisna, močna, stoji za svojimi dejanji in besedami, zmore več stvari hkrati uspešno opravljat, uspešno vodi več kot štiri vogale pri hiši…) moškemu odreže jajčka , kar mora pravi dec pač hitro nadomestit – pa če kr povozi vse, za kar je vredno živet.
Skratka, upam, da se še oglasiš in poveš, če se je tvoje mnenje po tem kaj spremenilo… če ti je jasno, da si se motil? 🙂 🙂
Situacijo lahko tu presojamo samo na podlagi tega kaj in kako kdo napiše ter opiše in tvoj uvodni post, vključujoč že sam naslov, mi deluje točno tako kot sem nanj tudi odgovoril. Kar se mi zdi pa še posebej bedno je to, da ne bi bila edina, če bi res razmišljala na tak način. Ljudje pač velikokrat ne dojemajo ali celo nočejo dojeti, da tudi sami soustvarjajo partnerski odnos in s tem zanj nosijo svoj del odgovornosti. Napake rojevajo nove napake in potem se s kazanjem na druge poskušajo prikriti ali zmanjšati prve. Za razliko od večine ni zame prevara nič večji “greh” od slabega in nespoštljivega odnosa, ki ga morda imamo do partnerja (to je mišljeno na splošno).
Kot pri večini prispevkov na tem in sorodnih forumih pa seveda tudi v tej zgodbi manjka še druga plat medalje, vključujoč to ali je bila želja po (koliko zdaj? treh ali štirih?) otrokih resnično želja obeh ali samo enega pa vse tja do njegovega videnja vajine zveze in počutja v njej še preden je se je med njima začelo dogajati. Moje mnenje je, da če se poročen moški odloči imeti daljše razmerje s tretjo osebo, v njegovem “uradnem” razmerju ni vse v redu. Zakaj situacije ne poskuša še prej reševat doma (če je res ne, je sicer tudi v precej primerih vprašanje), je pa spet druga zgodba.
Žal je in vedno bo tako, da bodo na tem svetu obstajali bolj in manj sposobni. Prav vseeno je ali spada med ene ali druge moški ali ženska. Precej manj pa je vseeno kako dotični svojo večjo ali manjšo sposobnost manifestira v razmerju do drugih in še posebej do svojega partnerja.
V bistvu ja, Boom maš prav, da za kaj takega sta ob kriva. Tudi z moje strani so bile napake. Mene pri vsem skup (pa tudi pri drugih odnosih med ljudmi na splošno) moti to, da ni komunikacije… če nekoga spodbudiš, da ti naj pove, če je kaj narobe, si ga pripravljen poslušat in sprejet kompromis, pa vseskozi zatrjuje, da ni nič narobe…jaz to smatram kot načrtno zavajanje, ne pa nemožnost izpovedi. Vse se da, če je obojestranski interes… Kar se otročkov tiče sva si jih pa oba želela … vsaj tako je bilo rečeno, če pa človek ne pove resnice, pa potem nikakor ne moreš prav ravnat, a ne? Je pa tako, da ko je otrok enkrat na poti, si pač ne moreš po par mesecih premislit, da ga ne boš imel – vsaj jaz nisem tak človek, da bi šla delat splav ali kaj podobnega , ker imam zelo rada otročke, še posebej pa svoje.
Janja – na tak nivo se pa sploh ne bom spuščala – to so tvoje besede, ne moje. In kakorkoli si ti razumela zadevo, je tvoja stvar.
Hvala za vsa mnenja, mi veliko pomeni, da so mi prikazani tudi drugi zorni koti razmišljanja o situaciji… v moji glavi se dogaja marsikaj in verjamem, da se bo tudi to nihanje umirilo, ko se končno fizično ločim od določenega okolja in začnem gradit novo življenje v novem!