kakšna mati

Ne se sekirat!!!!

Jaz sem imela (imam) oba primera: najbolj zahtevnega otroka na svetu, vsaj tako se mi je zdelo. Potem pa še najbolj pridno dete, kar jih je. Zajokala, ko je bila lačna, popapcala in se zabavala po svoje – do enega leta in pol. Potem se je zadeva obrnila. PRI OBEH!

Draga Tia!
Že ostale so ti povedale, da imaš pač otroka, ki ima večje potrebe kot večina drugih. Tudi moja prva hčerka (februarja bo stara 4 leta) je bila natančno takšna kot tvoja. Žal nama z možem ni nihče verjel, da je res tako hudo. Pri osmih mesecih, npr., je ponoči spala le 8 ur (seveda ne v kosu), podnevi pa 10 do 20 minut (če mi jo je uspelo uspavati z nošenjem – mamica je bila prepričana, da je otrok zaspan – saj vsi pravijo koliko spanja rabijo otroci). Zakaj sem želela da zaspi? Da bi imela vsaj pol ure časa zase, da pridem k sebi. Ko je bila zbujena (praktično ves čas) je namreč neprestano od mene zahtevala, da jo zabavam. Najraje je bila v naročju, ko pa sem morala vendarle kaj narediti – npr. pripraviti hrano zanjo ali zase (jesti je pa tudi treba), sem morala neprestano na glas prepevati in jo animirati, da ni bilo protestiranja (beri glasnega dretja).

Rešitev? Pri nas je pomagalo da sva imeli obisk, ali pa sva midve odšli na klepet (k starim staršem ali k moji prijateljici). Takrat je otrok od presenečenja, da vidi še koga, ki ga ne pozna, obsedel in le prav nedolžno gledal (jaz se pa čudim, da mi niso verjeli kako neverjetno naporno mi je). Predvsem pa si kadar le moreš privošči oddih (najbolje vsak dan, če gre tudi dvakrat), otroka naj prevzame očka, stara mama, prijateljica. Izkoristi vsako pomoč, ki ti jo je kdo pripravljen ponuditi. Jaz sem bila kar preveč samostojna, hkrati pa skoraj vse leto na robu živčnega zloma. Nikar ne imej slabe vesti, ko jo oddaš v varstvo za pol ure ali več.

Še tolažba: bolje je bilo ko sem se vrnila v službo (hčerkica je bila stara je bila 16 mesecev). Ko je začela govoriti ‘mami’ (pri 14. mesecih), je sicer nenehno ponavljala ‘mamimami mamimami’ (s takim prav zoprno izsiljevalskim glasom – z možem sva se prav smejala vsakič, ko je začela s tem), vendar je pri približno 21. mesecih s tem prenehala in postala mnogo bolj samostojna (šele takrat se je znala sama zaigrati vsaj za nekaj minut – a tudi to smo dočakali). Potem je šlo samo še na bolje. Pri dobrih dveh letih je dobila sestrico, ki pa je ‘zelo nezahteven otrok’. Šele takrat sem razumela, kako je lahko porodniška tako zelo prijetna, kot pravijo skoraj vse mamice, in verjela, da obstajajo tudi drugačni otroci, in da nisem le jaz tako zelo nesposobna mama.

Upam, da sem ti kaj pomagala.

Lp, Maja

Pod to “celo leto na robu živčnega zloma” se takoj podpišem. Točno tako sem se počutila pred 7 leti pri hčerki. Le kje je bil takrat ta forum? Tudi v moji okolici so bili takrat namreč sami “pridkani2 dojenčki -jedli so na 4 ure aptamil, se pokakali, so jih previli, malo pocrkljali in jih dali spat in so spali.
Jaz sem pa dojila kar naprej, še posebej zvečer in ko mi je vse odpovedalo, sem jo dala možu in rekla:”Jaz ne morem več”. On jo je pa položil v voziček in jo vozakal po stanovanju 5 minut in je spala – ponavadi po 10. uri zvečer. Bila sem res en jurček, če zdaj za nazaj pogledam. Namesto, da bi izkoristila dejstvo, da so jo hoteli vsi pestovati, sem se je ljubosumno oklepala in mislila, da moram narediti vse sama, ali pa nisem prava mama. Pa sem bila stara že 25 let.
Tia, vem, da ti tole zdaj ne bo v tolažbo, ampak – minilo bo. sicer nobena mamica ne bi imela več kot enega otroka. Ko imaš drugega se sicer vse začne znova, ampak ravno zaradi izkušnje na lastni koži, ker veš, da bo minilo, ti je drugič lažje. Moj drugi dojenček je bil še bolj zahteven kot prvi, ponoči se ni samo dojil, ampak je pričakoval tudi animacijo in lučko itd, ampak sem vse bolj mirno prenesla. Moja mama mi je zadnjič rekla, da je sina – 2. dojenček, v treh mesecih večkrat pestovala kot hčerko v celem letu.
Drži se in vsekakor si poskusi vzeti čas tudi zase. Če bo otrok kdaj kako urico s kom drugim, vama bo to samo koristilo.

Sori, mogoče sem res malo prehitro sklepala; pač, po pripovedovanjih nekaterih prijateljev, eni spijo, eni ne, pa vem, kaj počnejo starši. Skratka, upam, da bo tudi pri nas kdaj zaspal sam od sebe (doslej mu je uspelo dvakrat, ampak se je samo malo zmotil, ker ni več poskušal…).

New Report

Close