kako zapustiti ljubosumnega partnerja
Pozdravljeni!
Na vas se obračam v upanju, da mi boste pomagali in svetovali.
Pred enim letom sem se spustila v vezo s partnerjem, ki je začel kazati nenormalno ljubosumje. Počutim se omejeno, nonstop v strahu, da bom naredila kaj narobe, vedno me spremlja z očmi, da vidi kam gledam, preverja mi telefon, računalnik, če se takoj ne morem oglasiti na telefon kliče,kliče in pošilja smse tudi vsako minuto. Še sama ne vem kdaj se je vselil v našo hišo, naenkrat so bile vsepovsod njegove stvari. Pred kratkim me je osramotil pred mojo družino in prijatelji, tisti večer ga nisem prepoznala, obtožil me je, da imam druge moške, da se z njimi pogovarjam…klical je moje prijatelje, jim preko fb pošiljal sporočila in kar je najhuje je, da je prepričal tudi mojo mamo. Ona ga ima zelo rada,ker je delaven in ji v vsem ustreže. Boli me ker verjame njemu in se je obrnila proti meni, proti svojemu otroku.
To vezo bi rada končala, ker me ubija, nimam svobode, nikoli ga nisem prevarala, nikoli nisem imela tega namena… Obljubil je, da se bo spremenil pa vidim, da se ne more. Rada bi, da greva vsak svojo pot, on pa tega noče. Pravi, da sem njegova in da me nikoli nebo zapustil, da ne gre iz hiše in da mi nikoli nebo dal mira, ker ve da sva si usojena in da morem biti njegova….
Ne vem kako naj dosežem, da se odseli, stvari sem mu spakirala pa so naslednji dan bile spet v omari, najhuje je,ker ga podpira moja mama, hiša je njena in ne vem kaj naj naredim. Trenutno je na terenu in ga nekaj časa nebo, v tem času bi rada odpeljala njegove stvari, vendar me je strah kaj bo ko se bo vrnil. Tako ne morem živeti in nikogar nimam, da bi se obrnila nanj.
Upam, da mi boste z kakim nasvetom lahko pomagali, da dobim neko upanje in oporo.
Spoštovani, mana6!
Doživljate stisko in v njej ostajate tako zelo sami. Ko so šle stvari s partnerjevim ljubosumnim ravnanjem, preverjanjem in zasliševanjem čisto predaleč, ste postali pozorni na to kaj se dogaja. Začeli ste opazovati dogajanje, se spraševati kje v tem ste vi in začeli zgroženi prepoznavati, da takšne veze ne želite in da vas ubija. To je že zelo pomembno spoznanje.
Dogaja se vam nasilje. Vi se čutite v sebi prestrašeni in nemočni, saj pravite, da se niti niste zavedali kako oz. kdaj se je zgodilo, da se je partner kar znašel v vaši hiši in začel živeti z vami… Morda si tega niti še niste želeli, verjetno ga niti niste povabili in se dogovorili o tem, pač pa se je kar sam, navidezno prijazno, vendar vseeno vsiljivo, priselil. Občutek je kot bi po prijetnem sprehodu po gozdu doma nepričakovano na sebi našli klopa, ki si vedno znova najde gostitelja oz. svojo žrtev… In kaj storimo s klopom? Odgovor prihaja sam po sebi, le da postopek, kako se ga znebiti, ni vedno najbolj enostaven in da se včasih zoprne posledice pokažejo šele čez čas . Če ne gre drugače, si lahko poiščemo tudi strokovno pomoč.
Domnevam, da ste odrasli in da so tisti občutki strahu in nemoči res le neki stari občutki, ki jih doživljate kot sicer še kako resnične, vendar imate moč in kot odrasli možnost in odgovornost, da poskrbite zase. Pravico imate živeti tako kot si želite in res je grozno, da vas v tem niti partner, niti mama ne slišita. Partnerju bo potrebno jasno povedati kaj si želite in kakšne meje bo moral spoštovati, je pa za pričakovati, da jih bo skušal premikati.. . Pomembno bo z vaše strani vztrajati pri svojem… Pomembno se bo pogovoriti z mamo in ji odločno povedati, da tako ne morete več živeti in da potrebujete njeno pomoč in podporo v tem, da partner odide. Povejte ji tako kot ste opisali tu. Boli vas, da se mami partner zdi v redu, da ga ima rada in da vi ob tem začutite, da mama ni z vami in da ne razume kako je vam. Res mora biti težko to doživljati… Ne glede na njene reakcije pa je najbolj prav poslušati sebe in vztrajati pri tem, da se partner izseli iz hiše. Vi imate tu največjo moč, saj se vi lahko odločite, da bo tako!!!
Iz vašega pisanja je čutiti veliko jeze in strahu, pritiska in teže v telesu, občutka nemira, dušenja in stiskanja v prsih in okrog srca… Ne vem koliko ste vi že lahko jezni in kje je ta morda še potlačena jeza (= odločnost) ostala. Pomembno bo priti v stik s strahom in s to jezo in odločnostjo, saj vam bo to dalo možnost, da naredite korake naprej. Pomembno je tudi, da v tem ne ostajate sami. Poskušajte si najti oporo v starših, kaki prijateljici ali komu, ki mu lahko zaupate, morda tudi v SOS telefonu. Vsekakor si lahko najdete oporo tudi v relacijskem terapevtu, s katerim boste morda kasneje želeli odkriti tudi odgovore na vprašanje – kako to, da se mi je to zgodilo, kako to, da so mi nezavedno privlačni takšni partnerji in kaj storiti, da bom začela prepoznavati, da se mi to v bodoče to ne bi več dogajalo….
Najbolj pomembno bo partnerju odločno povedati, da vam tak način življenja in odnosov ni sprejemljiv in da ne pristajate na to. Najprej pa je pomembno začeti ukrepati, da se v sebi okrepite in zaščitite pred nezaželenimi obiski, klici, pojavljanjem oblek nazaj v omari itd. Vedno znova jih lahko spakirate in zaklenite, če vam ni prav, da so tam…. Pomembno mu je vse to tudi jasno povedati in priti do odločnosti, mu vedno znova postavljati meje in mu dati jasno vedeti, da tako za vas ni sprejemljivo. Vam tudi ni potrebno sprejeti te vloge, da bi morala odgovarjati na številne klice, preverjanja, zasliševanja, se zagovarjati itd., vendar se verjetno še vedno hitro ujamete v neke globoko poznane vzorce strahu, ujetosti, premoči… Vem, da je vse to veliko lažje napisati in da vi nekje v sebi vse to že veste, zato je najbolj pomembno kako boste vi pomagali sami sebi, da si boste upali to tudi izpeljati… Nasveti vam nič ne koristijo, čeprav smo vsi lahko tu zelo pametni, dokler vi v sebi tega ne boste zelo jasno začutili. Dokler ne boste spoznali, da vam je res dovolj, da si zaslužite spoštljivost in da ste za rešitev ključni vi.
Želim vam veliko poguma, zaupanja in moči, da si boste upali poslušati sebe in delovati v skladu s sabo!
To, kar on počne je neprikrito in intenzivno nasilje. In nasilje je nesprejemljivo in prepovedano.
Povsem prav imaš, da ga želiš čim dlje od sebe, preden zadeva preraste v neobvladljivo.
Najprej se pogovori z mamo, povej ji, da se ga bojiš, da nočeš preživeti življenja v strahu in grozi,
da se take zadeve ponavadi stopnjujejo do popolne posesivnosti, ko si bolnik (zdrav gotovo ni)
osebo povsem prilasti in ji ne dovoli nobenega življenja več, še v službo ne sme….nobenih stikov z
ljudmi…taki se nikoli ne spremenijo, edino na slabše…povej ji vse, kar ti dela. Če bo razumela ok,
če ne, se ne sekiraj, ji bo že bolj jasno, ko ji bo pokazal pravi obraz, če ne prej potem, ko ga bo po
tvojem odhodu poskušala spraviti iz hiše. Ker – če on ne gre, moraš iti ti. Samo stran. Čim prej.
Močno upam, da si zaposlena, če nisi, intenzivno išči, ker je v primeru, da te bo mama izneverila,
edina pot, da sama greš na svoje. Vse se da, ne boj se, na tisoče ljudi je že bilo na začetku svoje
osamosvojitve samih, s kovčkom v roki, pa je šlo.
Aja, istočasno zamenjaj telefon, vsa gesla na računalniku, vse. Prekini stik popolnoma.
Močno upam, da ti uspe, in da boš napisala, kako se je končalo….
Spoštovana, Jerneja!
Najlepša hvala, da ste si vzeli čas zame in da me razumete, ne morem Vam opisati koliko mi to pomeni, da mi verjamete in točno vete kako se počutim.
Pred približno 14. dnevi sem se pogovorila s sestro, ki me je razumela in mi veliko pomagala. Z mamico se žal ne morem dogovoriti nič in to me še vedno ubija! Sestra je prišla domov prav z namenom, da se pogovorimo pa nismo rešile ničesar, za svojo mati sem pokvarjena ženska, ki je uničila življenje pridnemu,poštenemu in delavnemu fantu. Sram jo je kaj bodo rekli ljudje, da je to že drugi moški, ona meni, da bi tokrat morala potrpeti…
Ko je bil partner na terenu sem spakirala vse stvari in jih odpeljala k “njemu domov”. Ugotovila sem, da sploh nima doma,ker je bil podnajemnik in ne lastnik hiše kot mi je vedno govoril. Ker ni plačeval najemnine so menjali ključavnico….stvari sem peljala k njegovi mami, ki je vedela, da se nekaj dogaja. Malo je zgodbo priredil, češ, da imava težave in da mi je dal še eno šanso,če se ne popravim pride živet nazaj domov. Žalostni je bilo, ko je rekla, da naj nekam stvari odpeljem, da ga ona nebo imela…razkrila sem veliko laži…..stvari sem pustila tam in se odpeljala. Naenkrat je tesnoba bila manjša in boljše sem se počutila.
Nastopil je strah kaj bo, ko pride domov, ko izve kaj sem naredila…. in tako so se začele grožnje po telefonu in prošnje, da pride nazaj, da se bo spremenil… ko je prišel iz terena je prišel k nam, jaz ga nisem spustila v hišo,moja mama pa ga je. Zraven nje me je prosil in ona ga je podpirala, ko sem jaz govorila kaj jaz čutim in si želim me sploh nista slišala. Prosila sem ga, da naj neha in da naj več ne hodi v hišo, živci so mi popustili nisem čutila nog, drla sem se in prosila mamo naj me razume….moja mama pa je rekla, da lahko k nam pride kadar koli, vrata so mu vedno odprta. Šla sem v svoje masardno stanovanje in se zaklenila v spalnico dokler ni odšel. Zaklepam se še danes, ne spim, prestraši me vsaki ropot…
Na njegove klice in smse nisem odgovarjala,potem je začel groziti, da če se ne javim pride k nam… vsakič znova mu napišem, da sem trdno odločena in naj me pusti na miru on pa vstraja…kliče na domači telefon. Danes je od mene zahteval denar za vse kar je pri nas delal ali pa mu moram dati še eno šanso, da dokaže kako se je spremenil. Bolano res bolano! Potem so sledile grožnje, da se nebo to končalo dobro… napiše mi vse najslabše v par sporočilih in potem spet po tri sporočila kako mu je žal…
Rada bi menjala številko,pa me je strah, da bo potem prišel k nam. Ne vem kako se naj tega rešim, rada bi imela mir,ker sem na koncu z živci.
o mami pa nima smisla, da govorim, prvič v življenju resnično pogrešam očeta, ki je žal pokojni, mogoče bi mi on stal ob strani.
Ne morem je razumeti, nimam ne volje in ne energije, da bi se pogovorila z njo, konec koncev vem, da me nikoli nebo razumela in četudi bo kdaj mir s strani bivšega partnerja mi bo ona to vedno metala naprej…
Hvala Vam še enkrat, tudi sedaj mi je malo lažje!
skela, hvala tudi Vam!
Vem, da imam opravka z zelo bolno osebo in skoraj nimam upanja, da se bo to dobro končalo. Službo imam vendar le za določen čas in minimalno plačo. Kaj če se odselim in izgubim službo? Naj potem kličem,če lahko pridem nazaj domov? Doma imam čudovito masardno stanovanje,vrt.. če se odselim bi samo bežala pred realnostjo,pred svojo mamo in nebi imela pravega miru.
Spoštovana mana6!
Hvala za dodatek. Na podlagi dopisanega se vedno bolj jasno izkazuje, da je partner zelo nasilen in neodgovoren človek, s katerim si nihče več ne želi imeti opravka, potem ko za maskami začne človek počasi prepoznavati kdo se v resnici skriva za njimi. Bravo, čestitam vam, da ste ga razkrinkali, pa tudi za pogumno dejanje, da ste mu odpeljali stvari in jih pustili tam. Storili ste že pomemben korak. Očitno se ga boji tudi njegova mati in dobro pozna njegove manipulacije, toda kako postopati z lastnim sinom je popolnoma njena odgovornost. Vam bi priporočala, da vsako grožnjo vzamete resno in jo takoj prijavljate na policijo. Skušajte se pogovoriti s policistom in mu opisati svojo situacijo in povejte tudi, da se tega človeka bojite in da jih prosite za sodelovanje in pomoč. Zahtevajte, da zapišejo stavke, ki vam jih je izrekla ta in ta oseba tega in tega dne ali pokažite kaj vam je napisal. Glede pravice ne-vstopa v vaše stanovanje velja podobno. Menjava ključavnic, gesel in tel. številk pa je tudi dober zaščitni ukrep. Obstajajo sicer tudi kazni za prekrške, ki jih mora kršitelj plačati in ukrepi prepovedi približevanja osebi za določen čas, ki jih lahko izreka policija.
Pomembno je, da boste vi vedno bolj prepoznavali partnerjeve manipulacije in različne poskuse, da bi vas dobil nazaj na svojo stran in vztrajali pri svoji odločitvi. Vem, da je to sicer najtežje izpeljati, zato je pomembno, da niste sami in da imate čim širšo podporno mrežo, od inštitucij do posameznikov. Strah vas pri tem lahko močno ovira, vendar ga zmorete kot odrasli tudi premagati in se okrepiti. Pomaga tudi zavedanje, da je globoko v sebi zelo strah tudi storilca/rablja, s čimer pa on vsekakor ni v stiku in ves ta strah ponavadi doživlja in občuti žrtev. Je pa zaradi nepredvidljivosti in nerazsodnosti rabljev potrebno vsekakor zelo previdno postopati z rabljem in narediti vse za lastno zaščito, pri tem pa si poiskati tudi pomoč inštitucij, ki se s tem ukvarjajo.
Iz tega vašega drugega pisma veje res polno žalosti in solz, ki jih čutim, tako da vas zdaj še bolj razumem kako težko vam mora biti tako živeti. Res boli in je totalna krivica, če mama ne zmore začutiti stiske svoje hčerke in drži s partnerjem. Tu ste v resnično kruti pasti, saj vam pripada, da bi vas prav ona poskušala razumeti in vam pomagati. Ne vemo kaj njej preprečuje sočutje z vami, toda to njenih dejanj ne opravičuje. Solze žalosti in bolečine vam žal ob mami ostajajo, vendar bo še toliko bolj pomembno, da boste vi sami poskrbeli zase in za svojo varnost. Pomembno je, da imate telefon, avtomobilske ključe in številke oseb, ki jim zaupate ter nekaj obleke pri roki in na varnem. Vi boste sčasoma lahko presodili ali boste kljub vsemu psihičnemu pritisku lahko živeli v mamini hiši ali bo več vredna mala najeta sobica nekje drugje, kjer pa boste lahko mirno spali in živeli. Mame res ne boste mogli spremeniti, lahko pa si vi zase poiščete pomoč in skušate v varni terapevtski situaciji predelati stiske, ki imajo precej globlje ozadje kot je videti na prvi pogled. Super je tudi, da se lahko obrnete na sestro in da vas ona razume in podpira. Žal mi je za vašega očeta, ki ga pogrešate. Morda vam lahko pomaga, če se zmorete na grobu ali v molitvi obrniti nanj in mu izjokati svojo stisko.
Vse dobro vam želim in kar pogumno, zaslužite si najboljše!
Spoštovani, mana6!
Na tem forumu sodeluje moderatorka s Ptuja (Zakonski in družinski center Midva) Sabina Stanovnik. Morda si lahko poiščete njene kontakte in vzpostavite stik.
Sicer pa je na voljo tudi spletna stran Združenja zakonskih in družinskih terapevtov http://www.ZDT.SI, kjer si lahko poiščete in izberete center oz. terapevta.
Vse dobro vam želim.
Lep pozdrav.