Z partnerjem obiskujeva partnersko terapijo,zaradi težav,ki jih imava,oba iz svojih primarnih družin.
Moj partner je po naravi manipulator,v bistvu zna tako obrnit ljudi,da mu verjamejo pa če ga dobijo da laže-to je tudi sam povedal.Zdaj pa na terapijah terapevtka pravi da čuti kako je on do mene pošten,….Bistvo je,da mi on še vedno dela stvari ki me prizadenejo,leta in leta,nekaj prikriva,ampak tak na fini način ki zlo boli.Sedaj se mi zdi,da manipulira tudi z terapevtko,je tudi tako dober govornik,in zna.Jaz sem zelo prizadeta zaradi tega,saj se mi zdi da ima on moč nad mano,ter sedaj je obrnil še terapevtko.torej,zanima me ali terapevt sploh lahko zazana manipulacijo,laž,prikrivanje?In kako ukrepa?Hvala za vaš odgovor.

Natyka31,

še kako vam verjamem, da trpite v partnerstvu, v katerem doživljate eno največjih tragedij intimnih medosebnih odnosov, tj. čustveno zlorabo. Toda, a jo boste tudi kdaj ustavila? Če ne zdaj, kdaj? Na končno vprašanje vam odgovarjam s pomočjo izkušenj kot terapevt in kot zaposleni z izkušnjo trpinčenja, v katerem je manipulacija pravzaprav središče te dinamike.

Najprej glede terapevtove zaznave: menim, da je terapevt tako kot vsak drug posameznik lahko žrtev prevare v terapevtskem odnosu, ker v proces vstopa odprt, iskren in pristen; običajno gre pri tem za preigravanje določenega vzorca in vzdušja, ki je terapevtu izziv, ampak to še ne pomeni, da bo za vas oz. vaju proces kaj manj uspešen ali porazen. Nadaljevati je potrebno v toliko, kolikor je za vas varno delati, tj.v procesu terapevtko in partnerja opozorite na svoje doživljanje resnice, doživljanje sebe in partnerja,…brez skrbi zase bo napredovanje močno oteženo.

V kolikor terapevt prepoznava lastna čutenja in lahko ob težkih tudi zdrži in naredi korake k ustreznim besedam, bo prej ali slej zlorabo naslovil in jo tudi ustavil ter določil strukturo in pravila v procesu. Pri manipulaciji ni problem to, da sogovornik kaže kako je belo črno in kako je resnica laž, ampak to, da mi verjamemo prevari/slepilu, ker tako hrepenimo po sprejemu in sočutju, a se obenem v sebi doživljamo globoko NEVREDNI RESNICE – in na tej zemlji je potrebna lopata…

Namreč, tudi če v odnosu čutimo neiskrenost, nepristnost, neresničnost, nam primarna negotovost vase (samopodoba!) ne omogoča, da bo to, kar čutiš in misliš pri partnerju sprejeto, saj je zloraba ravno tem, da ta čustva, mišljenje, prepričanja in stališča drugi ne jemlje zares, ker jih sprevrača v nekaj nevrednega, zaničujočega. Človek pa počasi izgublja kompas, dobi občutek, da lebdi, plava nekje drugje, le v odnosu ne. Je kot bi bil drogiran, čisto lahko izgubi stik s seboj, energije je čedalje manj, ker jo jemlje manipulacija, dokler tak človek psihično ne razpade. Pri tem se tako telo kot odnos travmatizira in preplavlja s strahom, dvomi, sumi, krivdo, zanikanjem, izkrivljenimi prepričanji itn. To je nedefinirana groza. Potrebno je to nenehno ustavljati in nepreklicno zahtevati razmejitve v čustvovanju, dojemanju, perspektivi, mišljenju… itn.

Kot terapevt, ki se spustim v proces, sem lahko odprt kot otrok (ali pa ne) in seveda lahko »nasedem laži«, v tem ni nič ponižujočega, toda ker verjamem vase, imam izkušnje in znanje, vem, da čutim in mislim prav, se zanesem na notranje vire, kajti telo je najboljši instrument za resnico, pa čeprav jo nek um s svojimi zapleti želi sprevreči v nekaj drugega kot je; telo je in bo vedno kapitan na morju odnosov … skratka, prej ali slej se bo tudi pri vaju v terapiji zgodil premik k resničnemu.

V terapiji (pa tudi sicer!) si bolj zaupajte, kar čutite je za vas prav in res. V procesu nikar ne pozabite nase, ker je to običajno edini varen prostor, v katerem ste lahko sprejeti kot ste in kakor ste, pa če vam gre na jok, bruhanje, bes ali sijete od veselja. To si izborite zase in svojo resnico.

Jaz verjamem, da ste še v odnosu manipulacije. Toda odločite se in recite bobu bob in postavite mejo zajedanju v vaše intimno doživljanje. Dajte jezo v odnos, zahtevajte spremembe, lahko se razjezite, lahko jokate in lahko pričnete verjeti vase, da ste čisto v redu kot ste. In prav čutite.

Srečno.

Spoštovana Natyka31, iz lastnih izkušenj bi vam rada povedala kaj je po mojem mnenju bistvo psihoterapevtskega procesa: prav to kar vam je napisal g. Duraković! Kako se na terapiji počutite ko opazujete partnerja ki manipulira? Ste jezna? Žalostna? Razočarana? Besna? Prizadeta? Z občutkom nemoči? Kaj pa občutite do terapevtke ki “naseda” vašemu partnerju? Imate tudi do nje take občutke? Mislim da je o tem treba (spre)govoriti. To je pomembno: sproti govoriti o čustvih, o tistih, ki jih v danem trenutku čutimo da prisotnih oseb. Povem pa vam, da moški večinoma težko sprejemajo ženske čustvene “izlive”, za terapevte pa srečno upam da so predelali svoje obrambne mehanizme in zmorejo distanco do čustev klentov. Če ne spregovorimo o tem kar čutimo je tudi neke vrste manipulacija, saj se ne pokažemo v tem kar v resnici smo. Je pa za to potreben pogum, saj nas o tem ni nihče učil in se moramo to šele učiti. Naj vam uspeva.

Vaš mož lahko obrne, zmanipulira terapevtko, vas pa ne more. Vi ga poznate, poznate tudi sebe in vajin odnos. Zaupajte svojim čustvom, občutenju, zaupajte, da vam res laže in da laže tudi drugim. Čaj je, da zaupate sami sebi in si dajte priložnost iti ven iz tega klobčiča, laži, prevar, finih manipulacij, prikrivanja…

Začnite pri sebi – morda bi bila ustrezna individualna terapija (samo vi, brez partnerja) – raziskati je treba te občutke, da vam nekdo nekaj prikriva, da ni odkrit in pošten z vami – se vam je kdaj v življenju to že dogajalo? Ne ve se, ali je to samo posledica moževe manipulacije, morda so ti občutki vsajeni nekje globoko v vas, ker so vaši starši podobno ravnali.

Morda sploh nimate izkušnje, kako je živeti v poštenih, odkritih odnosih. Dokler take izkušnje nimate, lahko vsak odnos prepoznate kot manipulacijo. Na tem področju vas čaka veliko raziskovanja in zorenja – ko se prebijete skozi, si boste veliko bolj zaupali in postali bolj odločni, kakšno življenje želite živeti.

Pozdravljeni še enkrat.Problem je v tem ker sploh nevem kaj je prav,oziroma kje je tista meja,ko se človeku že “meša”od vseh čustev.Enkrat ga imam rada drugič sovražim,potem ga potrebujem,naslednji trenutek bi ga zradirala iz sveta…Skratka nimam več stika z realnostjo.Naj povem da sem tudi noseča,33 tednov,in me je kar strah kako bom z otrokom.V sebi imam čustva ljubezni do otroka,vem da znam in sem lahko dobra,toda kaj mi je zdaj,ful sem čudna.Želim si samo biti normalna,zdrava.Kako za vraga naj vem kaj je prav in kaj si sploh želim?Prosim pomagajte mi z nasveti.Hvala.

Pozdravljeni!

Zopet se oglašam, ker me je tema tudi nagovorila in zelo lepo prikaže čustveno zlorabo. Če navedem vaše besede: “Namreč, tudi če v odnosu čutimo neiskrenost, nepristnost, neresničnost, nam primarna negotovost vase (samopodoba!) ne omogoča, da bo to, kar čutiš in misliš pri partnerju sprejeto, saj je zloraba ravno tem, da ta čustva, mišljenje, prepričanja in stališča drugi ne jemlje zares, ker jih sprevrača v nekaj nevrednega, zaničujočega.”, bi rekla, da je ravno to tisto, kar zlorabo poganja.

Za gospo pa morda tole. zakaj si (še) ne upa pred terapevtko povedati o manipulacijah. Zakaj moža ščiti? Kaj bi se zgodilo, če bi o tem spregovorila? Ker o tem je potrebno spregovoriti, ker nihče kar ne “voha” kaj je v ozadju. Za pogum, da bi gospa spregovorila bi rekla še to: Temeljni odnos se preigrava doma, brez prič,brez posredovanja tretjega, ko je težko. Takrat nam strah zadrgne grlo, ali onemogoča pokazati, da to, kar se je ravnokar zgodilo, je manipulacija. Strah je zlasti v tem, da tisti, ki manipulira, drugega noče slišati. Tako rekoč se manipulacija napaja sama iz sebe. Tisti, ki je manipuliran se umika, tisti, ki manipulira pa dobiva moč in začaran krog je sklenjen. Tudi pri terapevtki se (lahko) pojavijo takšni občutki in verjetno se; je pa v prisotnosti tretjega veliko večja možnost, da o zlorabi spregovorite, ne da bi mož krojil resnico po svoje (ali morda tudi vi), ker vas bo preko terapevtke MORAL slišati. Ko bo tudi pri vas manipulacija slišana in naslovljena (za kar morate poskrbeti sami), se bo tudi začaran krog prenehal. Kako bo to prenesel v vajinem zasebnem življenju, ko tretjega ne bo zraven in če bo lahko prenesel, pa ni več vaša odgovornost. Na vas je, da spregovorite. Čim prej.

Lep pozdrav

Kako naj vem,ali ga se imam rada,ali ga ljubim,ali živim z njim samo iz strahu,ker bo potem še huje,ker me bo na fin način izigraval,prizadeval?Kaj če pa sem jaz tista ki resnično pretirava?Kje je meja,ko človek še normalno čuti,razmišlja,kajti meni se zdi da se mi na čase meša-ga imam rada,ljubim ga,na čase pa ga sovražim,čutim da bi se mu nekak maščevala,da bi vsaj malo občutil kako je mene prizadel…Včasih bi najraje šla stran,saj nevem če bom zmogla.Čisto sem obupana.Omeniti moram še to da sem noseča,in sicer proti koncu,33 tednov.Sploh ne moram verjeti,kaj je nastalo iz mene,prava čustvena razvalina!Ironično pa je,da je on ful prijazen,pa se tako trudi,sedaj se vstop v nov posel,jaz pa nevem kaj mi je.Sploh ne zmorem nobenega zaupanja v njega več.Kako naj najdem sebe,kaj sploh si želim,kako postati močna,in najbolj se sprašujem,ali je to ljubezen ali samo moj strah da ostanem sama,ker nisem tako lepa,uspešna,komunikativna,kot on…

Spoštovana Natyka31,

verjamem, da ste stiski, vendar na spletnem forumu boste težko našli odgovore, ki jih iščete zase v terapiji. Nepredstavljivo več boste zase pridobila v terapevtskem procesu s partnerjem, zato vam riporočam, da ohranite čim več snovi (vprašanja in teme) za terapevtko oz. terapevtski odnos do katerega ste nenazadnje odgovorni, predvsem zaradi sebe in partnerstva v težkem življenjskem obdobju.

Srečno.

Spoštovana Natyka 31,

Po prebranem je moje mnenje, da družinska oz. partnerska terapija ne bo uspešna, kajti pri vašem partnerju gre za nasilno vedenje in skupna terapija je neuspešna, ker nista v enakovrednem položaju – pri nasilnem vedenju ima nekdo več moči drugi manj.

Predlagam vam, da poskrbite zase in si poiščete individualno pomoč.

Lepo vas pozdravljam, viviana

Za kakšno manipulacijo konkretno se sploh gre??

Za terapevta pa imam vprašanje:

kaj se sploh šteje kot manipulacija, kakšno korist ima manipulator od manipulacije, ali se manipulator sploh zaveda, da manipulira ter kako to, da manipulator sploh pride na terapijo, če je pa terapija nekaj, kjer se posameznik odpre, torej nekaj odkritega, iskrenega? Kaj bi rad tak človek s terapijo dosegel?

Lep pozdrav!

Pozdravljeni! Par besed bi napisala v zvezi z manipulacijami , ki smo jih deležni v partnerskem ali prijateljskem odnosu.Zagotovo je zelo naporno živeti z nekom , ki na vzven kaže en obraz med štirimi stenami pa poplnoma drugačnega.Ko spoznaš in ugotoviš in si zaželiš iz tega ven , pa se težave šele začnejo.Manipulacije na centrih za socijalno delo , na sodišču in prikazovanje drugega partnerja kot lažljivca.Eni so dobri govorci tisti , ki je v odnosu tako ali drugače zlorabljen pa je prestrašen in utrujen od nenehnega dokazovanja , na koncu pa obupa in se tako kot vedno umakne nemočno.Tisočkrat ponovljena laž postane resnica.Poslušalci pa so dojemljivi in sa jih da izmanipulirati.Če vmes skrbiš za otroke imaš službo in se prebijaš skozi življenje s zadnjimi atomi moči postaneš za okolico črna ovca in blago rečeno čudaški.Ne moreš hoditi od enega do drugega in ga vleči za rokav , češ to kar je moj partner povedal ni res , saj ljudi v bistvu to ne zanima , imajo pač svoje probleme , ti pa izpadeš še bolj bedast v njihovih očeh najbolj pa sam sebi , ker veš da s tem ne dosežeš pravega učinka.Če si pa tiho pa zopet ni prav in se vseskozi vrtiš v krogu.Kaj narediti?Počakati , da se zgodi nova afera , ki bo ljudem bolj zanimiva tebi pa vse skupaj v eno uho noter skozi drugo ven in se maksimalno potruditi , da te resnično ne prizadene Teško je a gre če se potrudiš.Tudi sama sem trenutno v tej godlj , na spim , ne jem , sem zamorjena a sem kljub temu uztrajna in kar je najbolj važno NOČEM SOVRAŽITI IN SE MAŠČEVATI….to je najslabše od svega .Veliko poguma vsem , ki imate podobne težave.

Vinjeta,

pri iskanju odgovora na ta pomembna vprašanja, se zanesite na zmožnosti, ki jih imate vi zase. Pomembna je namreč drža, ki (si) jo pokažemo, priznamo in hranimo v odnosih. Manipulacija je grozno kruta, ampak navzven gre za t.i. nepristno politiziranje (kalkuliranje) z ranljivostjo v odnosih, ki se jo da prepoznati! In takrat jo je potrebno poimenovati, nasloviti in ustaviti. Malo je potrebno pozornost usmeriti v to, kar čutimo ob tem, ko (nam) nekdo nekaj govori in ali se to ujema s tem, kar dela in tistim, kar (nam) sporoča. Če je odnos resničen in iskren, potem je vzdušje kot v pesmi, Med iskrenimi ljudmi…sicer postane muka in garanje. No, tudi v tem garanju ni prepozno za srečo…

V odnosih se s čustvi in čutenji ne sme igrati, jih relativizirati, zanikovati, prilagajati in kalkulirati. Kar čutimo čutimo in s tem kompasom se živi resnično in globoko. Ta kompas nas ne bo izdal. Če resnica boli, je še vedno resnica, bolečino se da predelati. Pozor: razen, ko je je v naši osebni zgodovini toliko, da smo si morali izmisliti alternativnost, predrugačeno resnico in se vanjo zatekati, da smo čustveno preživeli … takrat že lep čas ne verjamemo, kar smo nekoč čutili in verjeli, ker nam – paradoksalno – resničnost (zlasti z njo povezana boleča izkušnja) predstavlja grožnjo; ne smemo živeti v njej, ker ta preveč boli. Krog je tako sklenjen. To je podlaga za razcepljeno osebnost, ki jo bomo hočeš nočeš v odnosih vedno preverjali ne da bi se zavedali, da to kar pravzaprav iščemo ni laž, ampak resnica. Le nekdo nas mora NAJPREJ USTAVITI v tej zlaganosti in globoki prevaranosti. Najprej moramo spoznati lažnost ogledala, ga zavreči, razbiti, se razjeziti, zjokati … in nato ugledati sebe v njem na nov, varen način: sočuten način. To varno ogledalo je lahko terapevt, samozavesten partner/prijatelj, če že starš ne. To je le okrajšava za razvojni proces, ki sicer lahko traja leta.

Vemo, da je zloraba najbolj močna tam, kjer je intima, bližina in predanost (manipulacija je ravno s tem skregana). Oseba, ki manipulira, je v sebi tako globoko ranjena ravno na dimenziji resničnosti, da ne sme in ne zna drugače kot iskati nepristnost/neresnico/neiskrenost, njegov notranji svet prepričanj o sebi, svojem telesu, drugih in svetu je ponavadi sprevržen že lep čas (nekoč žrtev zlorab postane danes rabelj); prepričan je da pristnosti ni, ker ji ne verjame; preračunljivost, dvoličnost, koristoljubje, to je tema, ki je označevala manipulatorjevo življenje. Le tako se je naučil preživeti.

Predstavljajte si za trenutek trpljenje (zlasti otrok) v družini, ki je vajena skrivati, zamolčati, zanikovati in sprevračati resnico pred seboj, otrokom in svetom …

Skratka, gre za grobo odsotnost zavedanja o svetosti telesne, čustvene in duhovne ranljivosti. Gre za globoko prevaro, izdajo. Zavestno ali ne, odgovornost ostaja, naše besede in dejanja namreč prinašajo posledice. Žrtve se lahko počutimo, v resnici pa to odrasli nismo, le otroci so (dokler ne odrasejo). Na terapiji z manipulacijo je pomembno soočenje laži z resnico kot se kaže v danem trenutku odnosa. Tistemu, ki prinaša moč manipulacije v odnos, je isto treba odvzeti in se stvari v procesu vendarle uredijo, sicer terapija postane medij nove manipulacije in novih zlorab. Šele ko se manipulaciji odvzame moč, se prične varnost v odnosu, ki je do takrat ni bilo. Kako pa se to naredi? Opisovanje nekakšnih postopkov je nesmiselno, kajti potrebno se je spustiti v enkratnost in neponovljivost odnosa in delati za resnico, za varnost. Recept vsak zase izumi šele, ko poišče varen odnos, neko varno pot na kateri je varno biti preprosto to, kar si.

Toliko. Vsem želim veliko mero samozaupanja,

Hvala za pojasnilo, čeprav mi stvari še vedno niso prav jasne.
Včasih se mi svet zazdi velika laž, zmeda; vse se mi zdi zaigrano, pa ne vem več, ne razločim, ali so zlagani drugi ali jaz (ali oboji?). Enkrat sem se sama sebi prav zagnusila (pa se ni zgodilo nič takega, le od družbe domov sem prišla). A saj ne morem verjeti, ko zapišem, da drugače med ljudmi sploh ne znam živeti. Le pred sabo, ko se tako usedem, običajno znam biti iskrena. Sprašujem se, bojim se, da sem (bila) manipulatorka, pa tega sploh ne vem??
V sredinskih stavkih vašega drugega odstavka sem razumela, o čem govorite. Čeprav že dolgo vem, da je bilo pri nas doma ogromno sprevrženega, sem v pravi, živ stik z resnico prišla le ene dvakrat (nekako mi je “preblisknilo”). Čeprav je tak trenutek po svoje izjemno veliko, prav življenjsko olajšanje, ker se končno najdem ( končno začutim, da je z mano res vse v redu), je po drugi strani tako hudo, da moram sebe kaj hitro spet odmisliti. Hitro spet nočem za nič vedeti, ne vem, zakaj. Čeprav to najbrž pomeni, da se znova zavržem? A kako bom vse to prenesla?… Vse spomine, ko sploh nisem smela in kasneje mogla ali hotela vedeti zase, si verjeti?… Bom vse to lahko prenesla??
Kaj konkretno ste mislili pri “zmožnosti, ki jih imate zase”? Ne razumem. Kakšne zmožnosti konkretno? In kaj imam zase?

Spoštovana Vinjeta,

v vednost mala, a pomembna opomba iz našega pravilnika: “moderator načeloma poda samo en odgovor. Na replike odgovarja če presodi da je to potrebno, medtem ko uporabniki lahko prosto klepetajo med sabo.”

Vam bom poskusil priti naproti, čeravno priznam, da citiranega odziva oz. opisa ne razumem najbolje, zato bom odgovoril na vprašanje z razlago. Lastne zmožnosti, ki jih imate na razpolago za svoje življenje: koliko imam razvito zaupanje v svojo presojo, občutke, izbire, odločitve, moč za vztrajnost, meje in odgovornost, sporočanje, v delo in ustvarjanje itn. – vse to in še kaj so zmožnosti ko smo v odnosih ali pa sami, ko nam je lepo in ko nam je težko. Pri tem ne smemo pozabiti na občutek za lastno vrednost: samopodoba, koliko sem vreden ljubezni, kako se sprejmem in koliko sem miren s tem kakor me doživljajo drugi ne da bi se počutil ogrožen? To ne samo da imamo zase, ampak je vse, kar mi smo v dani situaciji oz. stanju razvoja.

Gre za vprašanje ali lahko v življenju sledim temu, kar sem opisal, tj. sebi, lastnemu občutku za vrednost in varnost, resnico, pravico in lepoto? Zanesti se nase pomeni verjeti si, da kar črpamo iz sebe, svojega doživljanja, iz tega, “čutim in mislim”, “to sem jaz”, “to in tako delam jaz”, “to so moje izkušnje”, “to so moje meje” itn. – da je to za nas DOBRO in SMISELNO. Trditev razvojnih znanosti je, da smo se razvili toliko, kolikor in kakor so nam to sprva omogočili “najpomembnejši drugi”, tj. starši/skrbniki in kasneje, v odraslosti mi sami sebi. V skladu s tem te zmožnosti in vrednosti cenimo in razvijamo.

Drobna poglobitev: naše telo, naš izvor, naše izkušnje in spomini, naše hrepenenje in upanje, naše omejitve in bolečine … vse to nas dela enkratne, neponovljive, nekaj, na kar moramo biti ponosni. To je naša izkaznica, naš obraz, vse, kar je vredno, zato je sveto, je dar, ki ga lahko častimo, razvijamo ali pa zavržemo in uničimo. Naša življenja so nam dana v vodenje, kam in kako bomo z njimi krmarili je odvisno največ od nas samih.

Nihče nima mandata za določanje kaj je res in kaj ne za nas, v tem je bistvo svobode in samozavedanja, mar ne? In težko preživi, kdor te svobode nima, kdor za resnico jemlje le to, kar mu drugi povedo, mislijo ali čutijo, da nekaj je ali ni oz. kako je. Če je za nas dojemanje tega, kar je res in kaj ne stvar nenehnega preverjanja, je to garanje in utrujanje, ki se nam na dolgi rok ne izide. Raje si dajmo poiskati varen, zaupen odnos ali strokovno pomoč, kjer se bomo v območju sočutja in tudi odgovornosti lahko sprostili in umirili, nato strahove in skrbi skupaj z zapleti preteklosti pričeli varno raziskovati, da pridemo do ustrezne notranje moči za razvoj.

Toliko o lastnih zmožnostih in lastni vrednosti. V kolikor imate konkretno bolečo izkušnjo, s katero se srečujete, jo dajte opisati v novi temi, nanjo se bomo z veseljem odzvali.

Srečno.