Na kratko vam bom predstavila situacijo, v kateri sem. S sedanjim možem se že skoraj 8 let trudiva, da bi zanosila. Jaz imam iz prvega zakona 2 hčerki, mož še nima otrok. Leta 2001 sem imela hudo vnetje jajčnikov, posledica tega je neprehodnost jajcevodov, zato tudi ne morem zanositi. Do sedaj sva imela 10 postopkov umetne oploditve z mojimi celicami, zadnji je bil decembra 2010. Vedno sva bila optimistična pred postopkom, vedno znova razočarana. Po tem 10.postopku,ki je bil prava polomija,ker ni bilo nobenega oplojenega jajčeca, se nama je sesul svet, možu celo bolj kot meni. Zapadel je v depresijo, meni obrnil hrbet, se grdo obnašal do mene in mojih hčerk. Jaz sem januarja 2011 začela hoditi k psihoterapevtki, kasneje je začel hoditi tudi mož. ko je mož pristal na skupne terapije, smo potem imeli skupne, do junija 2011. Takrat smo se zmenili, da se spet vidimo po dopustih, ampak potem mož ni več hotel hoditi, tako da smo kar zaključili s terapijami. Jaz sem imela občutek, da bi bile terapije še potrebne. Najin odnos se je izboljšal, potem sva se odločila, da poskusiva s postopkom v tujini z darovanimi ženskimi celicami. Ta postopek sva imela decembra 2011, pred kratkim torej. Glede na to, da so bili zarodki najboljše možne kvalitete, moja maternica pa tudi optimalno pripravljena, sva bila prepričana, da bo uspelo. Pa spet nič.Razočaranje je neizmerno. Ostali so nama 3 zarodki, po katere lahko prideva, ko se odločiva za to. To je najina zadnja priložnost. Tuhtala sva in tuhtala, zakaj nikoli ne uspe. Seveda nisva ugotovila nič pametnega, potem pa sva pomislila, da je mogoče kriva psiha. Jaz se psihično pripravim kolikor se pač znam, vendar globoko v meni mora biti zasidran strah ali kaj drugega, da to vnaša negativno energijo v moje telo. Pa še to, ča ne bova imela otrok, se lahko zgodi, da me bo mož zapustil, ker on bi naredil vse, da bi imel otroka. To mi je sam povedal. Pred nekaj dnevi mi je v jezi zabrusil, da sem za neuspehe kriva jaz, nikoli pa niti ne pomisli, da ima njegov odnos do mene velik vpliv na mojo psiho. Sem zelo občutljiva in vedno nekako hočem krivdo prevzeti nase, mož pa mi to še dodatno povzroča. Prosim, svetujte mi, kako naj se znebim tega večnega občutka krivde in strahu pred tem, da me bo mož zapustil? Pod tako hudim psihičnim pritiskom res ne morem ponovno v postopek. Mož pa komaj čaka da greva, nima pa občutka, da bi moral tudi on kaj spremeniti v odnosu do mene. On vidi samo cilj na pa tudi poti do njega. Kako naj se z njim pogovorim? On je zelo hitre jeze in zato se tudi bojim govoriti o tem, ker si kar predstavljam, kakšen bo ta pogovor.

Spoštovani,

vas je strah, mož je jezen. Kot začaran krog: bolj vas je strah, bolj je jezen, in bolj je jezen, bolj vas je strah … kot da sta si razdelila, za katero čutenje je kdo pristojen. Kakor da ne bi bilo med vama več mavrice drugih čutenj (tudi lepih) in kot da ne bi bilo mavrice drugih področij v odnosu. En sam projekt, ena sama barva … če zaprete oči, kakšno barvo vidite?

Začaran krog se zdi tudi vajina zgodba. Vi opisujete en sam izsek iz nje, kakor da je to, da ne moreta priti do otroka, vajin temeljni problem. Morda za moža tudi je in pravico ima, da tako čuti. To je njegova realnost. Verjamem, da vam mora biti grozno, ko se po osmih letih travmatičnih medicinskih posegov in njihovih travmatičnih rezultatov soočate z realno možnostjo, da vas bo zapustil.

Zapis, kakršen je vaš, zbudi močne čustvene odzive. Morda bo kdo rekel, da ste (bili) za moža zelo pomembni, da je toliko let vztrajal ob vas, čeprav ni bilo zanesljivo, ali boste lahko donosili otroka, ki si ga tako želi. Morda bo kdo trdil, da je brezčutno in nedopustno, da se zdaj znaša nad vami, kot da je vaša edina pomembna lastnost zmožnost prinesti njegovega otroka na svet. Marsikdo bo obsojal njega, marsikdo se bo obregnil ob vas, zakaj ste to prenašali.

Jaz pa bi vas spodbudila, da razmislite o naslednjih vprašanjih. Dve hčerki že imate; ali si tretjega otroka zares želite zaradi sebe, da bi se še tretjič izpolnili v materinstvu? Ali vas neizmerno žene, da bi podarili kar najlepše otroštvo in veliko moči, energije, čustev in kar se da lepo družinsko okolje še enemu bitju? Ali pa hočete samo storiti vse in se podvreči vsemu, kar je znanost iznašla in kar je moč plačati, da bi obdržali moža? Kako vas boli, da morate razmišljati, govoriti in pisati o darovanih ženskih celicah in o zarodkih najboljše možne kvalitete, pa o optimalno pripravljeni maternici, kakor da ste za moža (in zase?) dobri samo še kot lupina? Ali sploh lahko začutite bolečino svojega trpinčenega telesa, ki je ostalo samo s travmami, ki so se desetletje zapisovale vanj? To, da ste začutili pritisk, ko mož komaj čaka, da se spet podate v postopek, vi pa tega enostavno ne zmorete, je že znamenje, da ste končno začutili upor telesa, kot bi rekla Alice Miller. Ali si lahko vzamete malo miru, tišine in samote in prisluhnete njegovim krikom? Ko boste povrnili dostojanstvo svojemu telesu in ga zaščitili, ga boste povrnili tudi sebi. Moža imate lahko neizmerno radi, toda to telo ne pripada njemu, ampak vam, in vi ste odgovorni zanj. Kot mama dveh hčerk ste jima najpomembnejši zgled, kako ženska osmisli svoje življenje. Ti dve hčerki sta že tu, morda sta že najstnici, ali vam ostaja kaj energije za njiju? In naposled: ali imate moža tako radi, da ste ga pripravljeni pustiti, da odide? Ali pa se samo bojite ostati sami – sami z vprašanjem, koliko ste mu v resnici pomenili?

Seveda odgovore na večino gornjih vprašanj že poznate in zato vas je tako strah. Če mož ne čuti želje po nadaljevanju terapije, je to njegova pravica in edino pošteno je, da se ne sili v nekaj, česar ne potrebuje. Ali pa morda čutite, da jo potrebujete vi? Zdi se, da potrebujete nekoga, ki vam bo v oporo pri raziskovanju vaših strahov, in če je to vaša terapevtka, se le obrnite nanjo.

Želim vam, da si vzamete dovolj časa in miru, da polno začutite spoštovanje in ljubezen do sebe.