Kako se odtrgati od staršev

Sem edinka in tudi jaz imam starša, ki svojih problemov nista še uspela razčistiti in sta sveto prepričana, da ju moram kot njun večni otrok zaradi 4. božje zapovedi spoštovati, ne glede na to, kakšna sta do mene. Po eni strani sta mi govorila, kako me imata rada, ker mi vse kupita, hkrati pa sta me žalila, ustrahovala praktično od rojstva dalje (skoraj vsak dan sta mi že kot majhnemu otroku – pa še zdaj včasih – govorila, da bosta verjetno kmalu umrla in bom ostala sama), mi govorila, da nič ne delam, da sem neumna (imam pa 7. stopnjo izobrazbe) in da me ne bo nihče maral ter se mi ob vsaki priložnosti posmehovala. Kadar sem se uprla njunemu krivičnemu vedenju do mene, sta mi očitala lastne napake in grozila, da me bosta dala v dom.

K sreči mi je uspelo najti čudovitega moža in sedaj živimo stran od staršev. Ko sva bila še brez otrok, sva 1x tedensko obiskovala moje starše. Mama je seveda želela pridobiti mojega moža na svojo stran, a ji ni uspelo. Ko pa sva dobila otroke, sem se ob srečanjih s starši počutila ogroženo. Po eni strani sta začela otrokoma govoriti stvari, ki so meni v otroštvu vzbujale občutke krivde, po drugi strani pa sem zaslutila, da bosta tudi otroka, ko bosta večja, skušala spraviti na svojo stran in spodbijati mojo avtoriteto. Če sem povedala, da me kaj moti, me starša itak nista jemala resno, ali pa sta rekla, da njiju ni nihče učil vzgajati.

Stike smo zaradi raznih dogodkov še bolj omejili. Problem pa je, ker si očitam, da otrokoma jemljem dedka in babico. Po drugi strani pa starša vztrajno kličeta in mi očitata, kakšna sem, da onadva ne bosta več dolgo živela in da moramo biti prijatelji. Vsake toliko časa oče panično pokliče, da je mama v bolnici in da bo vsak hip umrla. Ob tem se mi zbudijo hudi občutki strahu iz otroštva in zadnje čase je mož tako prijazen, da dviguje telefon namesto mene. Prišlo je že tako daleč, da gre mož v bolnišnico preveriti, kako izgleda mama in do sedaj jo je našel v odličnem stanju. Hkrati pa se čutim krivo, ker sama nočem tja.

Teh ‘rukarjev’ z boleznijo imam že dovolj in rada bi živela s svojo družino v miru, brez kakršnihkoli stikov s starši. Ne vem, kaj bo, ko bosta toliko oslabela, da bo treba skrbeti zanju.

Opravičujem se za tako dolg post. Kaj mislite, bi res morala dovoliti stike svojih otrok z dedkom in babico? Kako naj se znebim občutkov krivde, da sem nehvaležna hči, s katerimi me obvladujeta? In kako naj reagiram na lažne alarme glede materinega umiranja?

Lep pozdrav!

Spoštovana Razdvojena,

lastnost zrelih in odraslih ljudi je, da za svojo prihodnost poskrbijo sami, ne pa da skrb zanjo nalagajo drugim. Na obisku pri starših začnite pogovor o tem, kakšne načrte imata za “nebogljene” dni in ali sta že razmišljala o možnosti, da bi šla skupaj v dom. Stvar je pomembna zato, ker so po izkušnjah z domsko populacijo ljudje sposobni navezati nove socialne stike in “pognati korenine” takrat, ko so sami še v razsodnem in psihično ohranjenem stanju. Vašim staršem primanjkuje pozornosti, vendar je smiselno, da jo dobita od svoje generacije, od vas pa toliko, kolikor kot si jo s svojim vedenjem zaslužita. Materi jasno razložite, da je vzgoja otrok naloga staršev in ne starih staršev, njihova funkcija je kvečjemu razvajanje, igra ter zaposlitve. Če sta pokretna ju povabite k sebi (na svoj teren), ali pa odidite skupaj na nedeljsko kosilo (na nevtralen teren). Imate vse formalne pogoje za visoko samospoštovanje (izobrazbo, uspešen zakon, otroke..), čas je, da se tega tudi vsebinsko zaveste.

Draga razdvojena!
Vaši starši imajo velike ovire na področju samopodobe že odkar ste vi na svetu, najbrž že prej. In najverjetneje so bili tudi njihovi starši podobni.

To, kar opisujete, je čisto izsiljevanje. Vi, razdvojena, morate pridobiti na samozaupanju in svoji samopodobi do te meje, da boste prepričana, da ravnate prav. Imate res vse pogoje, razgledanost, moža, ki vas podpira, otroke.

New Report

Close