Kako se lahko zaljubimo v osebo z narcistično osebnostno motnjo? – A smo si res sami krivi?
Pozdravljena partnerica narcisoidne osebe in dobrodošla.
Prvi trenutek, ko ugotoviš, da ima vedenje bližnjega, ki ga leta in leta nisi razumel celo ime je ponavadi kot pretres..:-) Vendar je to šele začetek precej dolge poti, kjer moraš ugotoviti zakaj si s takšno osebo, na katere finte in šibke točke te vedno znova pritiska, kako se s tem soočiti in kako rešiti.
Forum in knjige zelo pomagajo, tudi zato, ker vidiš da v tem nisi sami in predvsem , da nisi nor.
GittaAna
Meguljica pa je dobro, da govoriš o tem, da najdeš ljudi s katerimi se lahko pogovarjaš. Eden od vzrokov, zakaj postaneš tako čuden je v tem, da te ti ljudje izolirajo od drugih ( ali so prijatelji čudni, ali so nejevoljni kadar ste z njimi….) in tako se čedalje bolj znajdeš zgolj v svetu vajinega odnosa, ki ga oseba z mom al narcistična oseba veliko bolj spretno obvlada, kot ga vi. Zato začenjate dvomiti celo v lastno dojemanje sveta.
Zato je dobro, da se pogovarjate še z drugimi, za začetek vsaj s takšnimi, ki razumejo kako odnos z narcistično ali mejno osebo deluje.
GittaAna
Kacha pozdravljena,
moram reči, da navkljub mojim izkušnjam ter vsej prebrani literaturi, me še vedno preseneti kakšen post, kot je na primer tvoj in neverjetna podobnost delovanja, govorjenja…teh motenih ljudi.Uh, prav neverjetno in po svoje grozljivo.
Glede tvojih vprašanj pa je moje mnenje sledeče:
Večina od nas, ki smo na nek način dopustili, da nam je partner “opral” možgane, smo se v fazi, ko smo izvedeli za tale MOM najprej oddahnili (seznanjeni smo bili, da obstaja nekaj otipljivega, ki se mu reče MOM/NOM) nato pa so nam šle po glavi misli od tega, da bomo osebi pomagali, do tega, da bomo zdaj, ko vemo zakaj gre ravnali in reagirali drugače, do tega, da bomo osebi povedali kako je resnično “bolna”…in še in še…. To pa pomeni samo to, da smo se spet ukvarjali s to osebo, ji namenjali vso svojo energijo ob tem pa nase spet pozabljali in vedno bolj tonili pod njeno okrilje. Narcis te lahko sicer posluša, ko mu imaš kaj za povedati, morda se bo tudi v določenih delih s teboj na glas strinjal (on že ve zakaj), vendar pa nikoli ampak res nikoli ne bo prevzel odgovornosti za svoja dejanja in se začel obnašati drugače ker ne zna in ne zmore. Če bi sprejel odgovornost za svoje vedenje potem bi moral tudi sam sebi na glas priznati, kako strašansko je nezdrav v vsem svojem duhu. Tega pa ne more, saj bi s tem sam sebi prizadejal največjo bolečino, ki jo tako in tako občuti, sicer se za svoje boljše počutje ne bi posluževal vseh prijemov, ki mu padejo na misel zaradi dosege enega samega cilja – jaz sem oboževan, sposoben, močen – jaz sem “CAR”. Nikoli se ne bo sprijaznil s tem, kar bi mu dobronamerno povedala. Sledil bo le svojemu cilju, da te ponovno podredi. Pri tem se mu ne mudi, tako da lahko mine kar precej časa preden bo spet padla njegova maska. In takrat bo usekal še bolj (Tole sem preizkusila sama. Tudi jaz sem bila trmasta in se nisem vdala tako hitro). Moje mnenje je, da zvezo s partnerjem s takšno motnjo ni mogoče obdržati brez, da bi se posledice začele kazati na tvojem duševnem ali celo telesnem zdravju.
In še moje mnenje na zapisano:
“Če res gre za motnjo, potem do neke mere to ni na zavedni ravni in taka oseba stvari počne nezavedno, dokler si ne ozavesti svoje motnje … šele potem jo lahko začne reševati, če si seveda želi. Moj narcis se namreč zaveda, da določenih stvari ne počne prav, ampak kot pravi, si v življenju samo želi biti srečen in si noče kdaj v življenju očitati, da nečesa pa ni poskusil, naredil … Zaveda se, da je človek z dvojnimi merili: mene si želi imeti pod kontrolo 100 %, ne bo pa dovolil, da jaz kakorkoli posegam v njegovo zasebnost. Ampak trenutno je njegovo mnenje, da tak pač je, da ve, da je naporen in da se mu ne sanja, kako bo kdo zdržal z njim ali ga dohajal.”
Moje mnenje je, da se takšne osebe še kako zavedajo kaj na splošno počnejo zato to tudi počnejo največkrat za štirimi stenami, ko jih drugi ne vidijo. Le tako lahko preparirajo in obvladujejo svojo “žrtev”. Tega nikoli ne počnejo pri osebah, ki jim niso podrejen oziroma se jim ne pustijo podrediti.Tudi to, da se na zunaj kažejo kot najbolj prijazni in oh in sploh… pomeni, kako močno se zavedajo, da morajo svoja dejanja skriti, sicer bo okolica hitro videla , da z njimi nekaj ni ok. Tvoj narcis, pa ne samo tvoj, ampak večina njih pa svojim “podrejenim partnericam” govori tisto, kar je že naštudiral, da pri tebi deluje. Veš, najlažje je reči….vem, da sem naporen….ne vem kdo bi to zdržal z mano….” pri tem pa močno vpliva nate, saj si ti misliš …” ja res je bolan,…pomagala mu bom…saj ni sam kriv, da je tak….vse bo še dobro…jaz bom zdržala z njim……”. In spet te je posrkal in spet ima moč nad teboj in spet boš naredila zanj vse, vse do naslednjega večjega izpada, ko se boš spet začela spraševati, da v takšni zvezi ne moreš bit. Tvoja samozavest pa bo načeta še mnogo bolj.
Vem, da moji odgovori niso najbolj prijetni samo tako to je oziroma po vsem preživetem tako to vidim jaz.
Pozdravljena Kasha,
Po nekaj časa nedejavnosti se zopet javljam, kar pa ne pomeni, da ne spremljam tega foruma… vsakodnevno ga spremljam. 😉
Veliko tega in dobrega ti je napisala “Čvrsto na nogah”, jaz bom samo dopolnil…
To kar se ti dogaja in to kar bereš tukaj, kjer je vse preveč podobno tvoji situaciji ni nič nenavadnega in nič presenetljivega. To in še veliko več se dogaja vsem, ki imajo v svoji bližnji okolici tako psihično pohabljeno osebo. Rad bi te opozoril na tvojo potrebo oz. željo po pomoči tvojemu partnerju… TEGA NE POČNI!!!!! Tak človek ne bo sprejel tvoje pomoči, saj se on tega da rabi pravzaprav klinično psihološko pomoč sploh ne zaveda in se nikoli tudi ne bo.
Jaz sem se ujel v podobno past kot ti in sem svoji ex hotel na vsak način dobronamerno pomagat, ampak je to jalovo početje, ki te lahko pripelje na rob blaznosti, saj boš čez čas izgubila stik sama s sabo, ne boš verjela več svojim občutkom, ne boš vedla kaj je prav in kaj ne in takrat se boš veliko težje pobrala kot pa da skenslaš takega bolnika sedaj ko je še čas (iz napisanega sem razbral, da še nimata otrok) in prekineš vezo v kateri si nesrečna. Če mi ne verjameš si preberi malo bolj podrobno tale forum, kjer je napisano veliko tega kaj se zgodi človeku, ki želi pomagati in rešiti tak odnos!!!!
Razumem da ti je hudo zaradi tega in te je strah ampak je tole veliko boljša izbira kot pa da vztrajaš v takem odnosu in ga poskušaš reševati.
Zadeve se bodo samo še poslabšale, saj bolj stiskaš takega človeka v kot z namenom, da bi spregledal bolj nenormalno se vede in več nenormalnih stvari bo naredil! Verjemi mi na besedo, da vem o čem govorim ko takole ko sem se znebil megle (FOG) pogledam nazaj, kaj vse je naredila, samo da je nebi “dobil” oz. da nebi bila ona nič kriva. To si še za v filme ne izmislijo!!!! To so stvari ki so brez etike, brez morale in “normalen” človek si kaj tega sploh ne more misliti.
Tudi sam sem veliko govoril svojim frendom kaj se mi je dogajalo, pa so me začeli mal postrani gledat saj so zadeve res težko prestavljive, vendar je to zato ker vsak izhaja iz sebe in potem so ti take zgodbe resnično neverjetne in jih težko verjameš čeprav so še kako resnične. Še posebej se ta slika za druge ne sklada saj njihove oči vidijo popolnoma nekaj drugega – veselo, prijazno, nasmejano, ustrežljivo osebo, ki je take sploh ne more bit (moja ex je navzven tak kot srnica na livadi – nedolžna, prestrašena, prijazna, vendar pa drugače pokvarjena, prezirna, izkoriščevalska, egoistična, skratka sranje od osebe). To kar počnejo je tako podmuklo, potuhnjeno in tako prekrito, da si sploh mislit ne moreš, čeprav vsaj za mojo ex mirno rečem, da ni glih pri ta inteligentnih, da bi kaj tako pretkanega naštudirala, ampak jim to nekako neverjetno dobro uspeva.
Zato ti resnično dobronamerno svetujem čimprej vstran od takega človeka… je pokvarjen in bo pokvarjen ostal!!! Ker pa iz napisanega predvidevam, da si še dokaj mlada ti svetujem da začni malo gledat na svoje vzorce (primarna družina, prijatelji itd.) saj sem prepričan da imaš nekoga bližnjega, ki te je “okužil” in te takšni ljudje privlačijo in te bodo še naprej privlačili in boš zaradi tega tudi v novem odnosu ponovno nesrečna, pa če pri izbiri novega partnerja še tako zelo naprezaš oči, boš v primeru, da ne razčistiš sama s sabo našla popolnoma enako sranje, ki bo sicer drugo pakovanje…
To kar so ti ljudje je čisto ZLO in nič drugega!!!!!
Za obstoječi odnos ni rešitve in ni terapevta, ki bi vama to rešil… neizkušeni partnerski terapevti verjamejo takim prizadetkotom in pametne ljudi naredijo popolnoma nore!!!!! Neizkušeni terapevt te bo samo čudno pogledal in te mal popredalčkal v tisto skupino kjer so oni ta malo čudni, ker želijo kao spreminjati partnerja po svojih željah in te bo dal mal na “hladno”, v smislu saj boš že sama ugotovila da se drugih ne da spreminjat in boš potem kao pripravljena na sprejemanje takšnega kot je partner z MOM pa bo igral svojo vlogo brez da bi z očesom mignil in imel slabo vest!!! To vse skupaj je Bulshit ti povem iz lastnih izkušenj in ta terapija ne bo pomagala niti tebi niti nobenemu drugemu, kjer ima eden ali oba MOM. Ne moreš imeti normalnega partnerskega odnosa z osebo, ki takega odnosa sploh ni zmožen imeti.
Evo toliko od mene zaenkrat… lep dan vsem skupaj! Aja pa še srečno, zdravo in z čim manj umsko bolanih ljudi v vaši okolici vam želim v 2014
V taki zvezi si tako dolgo, dokler boš še naprej popuščala, odpuščala in dopuščala takšno vedenje, razen, če bo našel koga, od katerega bo dobil še več. V tem primeru te bo brez pomisleka zapustil. Prav tako te bo zapustil, če boš kolapsirala sama ali pa se boš spremenila ( zate na bolje, zanj pa ne) in ne bo več prave koristi od tebe. Dokler pa mu bo uspelo, da te s svojimi do sedaj preverjenimi potezami, vedno znova potegne k sebi, bo odnos ( takšen, kot je bil do sedaj) pač trajal.
Drugim ljudem ( tudi tistim, ki niso NOM, MOM) ne moreš govoriti, da je z njimi nekaj narobe, ker če je res, tega definitivno nočejo slišati. Za narcise ( in tiste z značajskimi potezami osebnostnih motenj) pa je še posebej značilno, da nikoli, ampak res nikoli ne prevzamejo odgovornosti za svoje vedenje in da oni nikoli nikdar niso ničesar krivi ( če že kaj priznajo, je to ponavadi začasno ali navidezno in zgolj zato, ker jim v tistem trenutku grozi izguba nečesa, kar potrebujejo ali jim je pomembno – to nikoli niste vi, temveč zgolj tisto, kar mu lahko nudite). Njihova rekcija na to, da mu povete, da ima težave je običajno:
a – napad – torej, da si ti tisti, ki ima težave
b – seveda imam težave in to opravičuje moje vedenje in se mi ni treba spremeniti in mi moraš ti to oprostiti in to brezogojno in takoj
Narcisi izbirajo ljudi z močno empatijo in po možnosti iz poškodovanih družin, ker bi jih večina z normalno in zdravo dozo empatije in povsem zdravim pogledom na svet že pri prvem izpadu poslali nekam poslali in njihovega obnašanja ne bi dolgo trpeli. Če te kljub temu, da vidiš, da odnos ni zdrav še vedno vleče notri, poglej vase in odkrij kakšni mehanizmi so pri tem pristotni in se čimprej s tem sooči in jih pozdravi. Ko jih ni več, te takšni moški ne zanimajo, kvečjemu odbijajo ( preverjeno:-), tudi sama sem imela ultra prefinjenega narcisa in je trajalo leta, da sem lahko zares izstopila)
Družinska ali kakšna druga skupna terapija ni ravno najbolj primerna, kadar ima eden od partnerjev osebnostno motnjo ali temu podoben značaj. Ker oba potrebujeta povsem drugačen pristop, imata povsem drugačne stvari za poštimat in ker tisti z NOM ( MOM) ali:
a. obrne okoli skoraj vse terapevte, razen tiste res res izkušene, ki jih je malo
b. če vidi, da ne more manipulirati in da gre zares, takoj prekine s terapijo
Zdravljenje osebnostnih motenj traja minimalno nekaj let, večinoma ja najboljša vedenjsko kognitivna terapija ( takšnih pri nas skoraj ni) in še to nekajkrat na teden, da se začne vsaj malo umirjati. Ni da bi potem postali “zdravi” temveč se naučijo živeti z drugimi, ne da bi jih pri tem uničili.
Kar se pa trme in čustvene vpletenosti tiče…hehe..poznam..ampak vseeno, temu pravijo psihologi kopičenje izgub, ki je najbolj očitna pri gamblerjih, ko na primer vložiš nekaj in izgubiš, pa vložiš pa zgubiš, pa vložiš pa zgubiš in več kot vlagaš težje je nehati, ker to pomeni, da moraš priznati in se soočiti s svojo zgubo, zato raje še naprej kopičiš svoje izgube. Seveda bo vsak gambler vreden svojega imena nadaljeval in nadaljeval v prepričanju na magični dobitek. Razlika med njimi in tistimi, ki vztrajajo v nezdravih odnosih je v tem, da bo gamler morda ( amapk res morda) nekoč svoj magični dobitek celo dobil. Pri narcisih to ni možno.
Pa mi povejte, če razmišljam prav, ali ne. Če res gre za motnjo, potem do neke mere to ni na zavedni ravni in taka oseba stvari počne nezavedno, dokler si ne ozavesti svoje motnje … šele potem jo lahko začne reševati, če si seveda želi. Moj narcis se namreč zaveda, da določenih stvari ne počne prav, ampak kot pravi, si v življenju samo želi biti srečen in si noče kdaj v življenju očitati, da nečesa pa ni poskusil, naredil … Zaveda se, da je človek z dvojnimi merili: mene si želi imeti pod kontrolo 100 %, ne bo pa dovolil, da jaz kakorkoli posegam v njegovo zasebnost. Ampak trenutno je njegovo mnenje, da tak pač je, da ve, da je naporen in da se mu ne sanja, kako bo kdo zdržal z njim ali ga dohajal.
Narcis je karkšen je in ne more biti drugačen. Če nimaš nog ne moreš plesati in če nimaš empatije ne moreš vzpostaviti empatičnega odnosa. Otem, ali se zavedajo svoje drugačnosti je velko razprav, amapk se mi zdi, kot je bilo tisto zgoraj napisano, da če vedo, da se morajo z nekaterimi lepo obnšati, potem tudi vedo, da se z nami ne. Ker pa jim mi to dopuščamo in se slepimo da so – ubogi, da bodo nekoč spregledali, da se bodo spremenili…..- in tako opravičujemo zakaj ostajamo z njimi in oni vedo, da bomo ostali, jim to v resnici ni mar.
Seveda se čudi, kako lahko kdo shaja z njim, saj on tega ne bi nikoli in nikdar naredil za koga drugega. Dokler bo še kdo shajal z njim, ne bo sprememb. Edine znane spremembe pri narcisih so se zgodile v takrat, ko niso več imeli nikogar in ničesar, da bi shajali z njimi ali s čimer bi se lahko potolažili. Šele tarkat sploh začenjo razmišljati in se poskušati spremeniti – ne zaradi drugih, temveč zaradi sebe in še to ponavadi ne traja dolgo, saj si takoj, ko se postavijo na noge najdejo novo žrtev in začnejo po starem.
Ena od definicij osebnostne motnje je tudi, da se niso sposobni učiti iz svojih napak, ki jih lahko ponavaljajo vedno znova in znova in še vedno začudeno strmijo v svet, kako je mogoće, da je rezultat isti in takoj začnejo iskati dežurnega krivca.
Največja in najbolj usodna napaka, ki jo delamo pri ljudeh z osebnostnjo motnjo pa je, da jih ocenjujemo glede na nas, naše doživljenja sveta in odzivanja nanj. Ono SO drugačni in drugače delujejejo. Če mene dobijo, da kradem, lažem….me bo sram, se bom počutila krivo, bom poskušala nekaj narediti, da to popravim….če narcisa dobijo, da krade, laže…je edino kar ga žuli to, da so ga dobili, vse ostalo se mu ne zdi problem, ker vedno najde kak razlog, zakaj je moral početi, kar je počel in ker so tako ali tako po defoltu uporavičeni do posebne obravanave.
Morda zvenim malce trdo, ampak govorim zgolj o mojih izkušnjah in iz kupa literature, ki sem ga leta in leta študirala.
Lepo slišati, da zvenimo pri sebi…:-)…amapk tukaj na tem forumu smo večiinoma zato, ker smo leta in leta in leta našega življenaja zapravili za kakšnega momsterja ali nomsterja in vemo, kako pomembno je, da imaš tarkat koga ob sebi, ki sploh razume, kaj se dogaja v takšnem odnosu. Če tega ne doživiš, ne moreš zares razumeti. Veliko jih je tudi takšnih, ki tako kot ti iščejo odgovore na svoja vprašanja, tudi tisti, ki so že zdavnaj ven, ker takšne odnos vedno pusti posledice
Ostani z nami 🙂
GittaAna
Po dolgem času sem prišla na ta forum in tole temo v celoti spet prebrala. Med časom moje odsotnosti se je nabralo precej novih odgovorov in razprav. Posebej se zahvaljujem Nekdokive, ki je tako nazorno opisal svojo narcisko. Jaz sem imela narcisa, a sem nekje prebrala, da je med žensko in moškim narcisom velika razlika. Po tvojih razlagah se s tem ne bi mogla strinjati.
Predvsem se oglašam zato, ker bi rada Kashi prihranila nekaj življenja. Upam, da boš tole prebrala. Dobro si opisala svoja opažanja in počutje ob tvojem narcisu. Polovico tvojega pisanja sem bila prepričana, da pišeš o mojem bivšem narcisu, ki je zdaj ujel tebe. Saj so ti že drugi odgovorili, da se ne bo spremenil, da se zaman trudiš z vsemi terapijami, pogovori in dejanji. Praviš, da ga ljubiš in se ne predaš takoj. Zame je bil moj narcis največja ljubezen življenja, moj glavni dobitek, moj naj, naj, vse v presežnikih. Življenja brez njega si nisem znala predstavljati. Pa vendar, na neki točki je počilo in šla sva narazen. Ker si tega takrat nisem želela, sem upala, da se bova pomirila in razčistila. V tistem času mi je šlo precej stvari v življenju narobe, tudi hudo sem zbolela. Misliš, da ga je to kaj ganilo? Zdaj vem, da sva ravno zato tudi šla narazen, ker nisem več ustrezala njegovim narcističnim merilom. Živel je svoje pavovo življenje naprej. Od tiste silne velike ljubezni, ki naj bi mi jo izkazoval, čez noč ni ostalo čisto nič. Jaz pa seveda trapa, tako kot mi je govoril, vsega kriva jaz, sem tudi vso krivdo prevzela nase. Seveda, tako popoln kot je, je takoj dobil novo žrtev. Kaj hujšega zame! Nekdo ga ima rad, on ima rad drugo, ker je boljša od mene. Mene pa tako ne mara nihče. Takrat se mi še sanjalo ni o kakšni narcistični motnji. Kako sem preživela leta brez njega, raje ne opisujem, bilo je zelo hudo in s pomočjo zdravil. Misel nanj ni nikoli ugasnila, tudi če je z menoj tako grdo zaključil in manipuliral. Čez leta se mi je nasmehnila “sreča”. Vrnil se je. V eni literaturi sem zasledila, da se narcisi zelo radi vračajo k svojim žrtvam. Med tem sem postala precej bolj močna osebnost, delala na svoji samopodobi, a ko sem ga zagledala, je bilo spet to (skoraj) tisto pravo. Tokrat sem več poudarka dala dejanjem kot besedam. Več sem opazovala kot govorila. Tako sem zelo hitro spregledala, da je to spreten manipulator, ki me vedno znova ponižuje, zatira, vse moje želje so bile nerealne, obveljati so morale le njegove ideje. Če nisem na veliko hvalila njegovih idej, je bil prizadet. V ničemer se ni bilo možno pogovarjati in dogovoriti. Imel je svoj prav, ki ga nihče ni razumel, jaz tudi ne. Če sem izrazila željo po neki stvari, jo je kritiziral na vse načine, da bi me od nje odvrnil. Bil je sebičen, skrival vse, kar bi razkrilo njegovo delovanje. Nikoli ni bil ničesar kriv. Tudi če sem mu dokazala, da je nekaj naredil, je iz tega naredil tak cirkus, obračal besede kot največji manipulator, da sem nazadnje mislila, da sem nora jaz. Teh stvari je bilo veliko. Poleg vsega pa je bil tako zelo dolgočasen. Kje je tisti človek, ki me je na začetku veze nosil po rokah? In kolikokrat sva bila nekje skupaj, on pa ves odsoten, kot da ga ni. In njegova komunikacija je bila porazna. Govoril je vedno iste stvari, na enak način. Zdel se mi je kot posnetek ki se vedno znova predvaja. Vse sem že znala na pamet. Nič novega ni povedal. Poleg tega je bil zasvojen z računalnikom in igricami. Nisem ga bila pripravljena več občudovati, kar je vedno zahteval od mene. Kot pišeš ti Kasha, prinesel je vrtnico in iz tega naredil celo občudovanja vredno situacijo. Znal je nastopati. Moral je imeti tudi vse najboljše stvari, od tehnike in avta naprej. Niti slučajno jaz nisem smela imeti kaj boljšega od njega. Nekoč sem mu rekla, da so se mi odprle oči, da to kar vidim, mi ni nič všeč. Njegova reakcija je bila umirjena, mislil pa si je svoje. Kmalu si je izbral novo žrtev, ki ga bo občudovala. Ker je imel od mene določene koristi, je hotel sedeti na dveh stolih. Ni mu uspelo, sem ga odkrila. In dokončno končala to narcistično zgodbo. Takrat sem odkrila ta forum, kako mi je odleglo. Potem sem našla še druge prispevke, ki so mi osvetlili vso situacijo. Prav pogumno sem prenesla spoznanje, da tista velika ljubezen, ki naj bi bila en drugemu, sploh ni obstajala. Bila sem mu zgolj sredstvo za uresničevanje njegovih narcističnih, egoističnih, neempatičnih in nečustvenih ciljev.
Tega narcisa sem poznala zelo dobro in dovolj dolgo, da vem, da se ni sposoben spremeniti čisto nič in se tudi nikoli ni. Noben narcis se ne spremeni, ker vedno najde nove žrtve, ki so ga pripravljene prenašati in občudovati. V začetkih je zelo dober igralec, misliš, da je to resnično, pa ni. Bi bilo pa zanimivo vedeti, kaj se zgodi, ko se tak narcis dokončno postara in se krog žensk, ki mu nasedejo,konča. Po moje se potem smili sam sebi.
Pozdravljena Žemimo,
Najprej me veseli da je za tebe Že mimo! 😉 Veseli me da lahko s svojim pisanjem pomagam… Jaz bi se tukaj naslonil samo malo na razliko med moškimi in ženskami z narcistično osebnostno motnjo.
V končnem rezultatu neke razlike ni… Razlike so predvsem v smislu isto sranje drugo pakovanje! Razlike, ki sem jih ob študiranju te motnje ugotovil so predvsem v nastopu v fazi zapeljevanja oz. na začetku, potem pa je njihova strategija enaka!!!
Razlike sem opisal v eni temi tukaj na forumu in na spletni strani o narcistični osebnostni motnji. Vaš link
Kakor koli moških in žensk s to motnjo se je treba čim bolj izogibati!!!!
Lp
Zdravo vsem. Sem se odlocila da se jaz napisem en mali povzetek vga kar se mi dogaja. Dolgo casa sploh nisem vedela kaj to j. Do zdaj,do tega foruma.
Spoznala sem ga prek sestre. In sva se zaljubila. Imel j probleme, z druzino in sam s sabo. Tako kot jaz. Tudi alkohol je bil. Temu nisem namenjala prevec pozornosti odlocila sem se samo da mu pomagam in stojim ob strani. Ze takrat je imel agresivne napade in ze takrat me je psihicno zlorabljal. Ampak sem ostala. Zgodilo se je da sem zanosila in rodilater da smo sli iz stanovanja k njemu domov. Ker nisem smela ostat sva s hcerko sle v materinski dom. In sele tam, ko sem lahko razmisljala o sebi in mogla hodit na terapije sem dojel kaj se dogaja. Ze takrat sem hotela prekinit z njim pa me je preprical da ga rabim da je on ta, da se trudi, da moram tudi jaz kaj naredit. Zdaj sem od oktobra v garsonjeri.na zacetku smo sli vsi skupaj. Pa sem ga spodila. Vsaj toliko poguma sem zbrala.in neizmerno tezko je bilo. Ampak se vraca nazaj,ker mu pustim. Zmerja me, mi grozi s samomorom, ponizuj, zali , itak sem za vse kriva jaz, jaz se ne spremenim in potrudim. Rada bi koncala to farso, pa se vedno ko gre od tukaj cisto zavrti, in je popoln partner. Vem da me tako dobi. In jaz se strinjam. Nocem tega.ampak ne morem zbrat moci da to koncam. Ne vem vec, ne vem na koga se obrnit.niti nimam koga poklicat. Policije pa ne upam. Samo prosim za pomoc,ker me je strah.
Pozdravljena Ursalana!
Pogosto se ne moreš sam izvleči iz tako zapeletenega odnosa, zato je dobro poiskati pomoč, ki obstaja, le poiskati jo moraš. Za začetek ti priporočam dve stvari SOS telefon za psihosocialno pomoč v takšnim primerih, kamor lahko zastonj kličeš kadarkoli 080 11 55. Lahko se zgolj pogovarjaš, kadar ti je težko, lahko vprašaš za katerikoli iniformacijo rabiš, lahko si aninimna…
Lahko tudi pokličeš ali se oglasiš na Društvo za nennasilno komunikacijo, kjer tudi nudijo podobno pomoč in imajo tudi veliko izkušenj.
TEL: 01 4344 822
FAX: 059 09 57 66
uradne ure: pon, tor, čet (10:00 – 15:00)
e-mail: [email protected]
Ne odlašaj, stori to čimprej, saj se ti lahko odprejo mnoge nove poti ni možnosti, poleg tega pa boš dobila zaščito in podporo. Če ne zaradi sebe, pa zaradi otroka.
GittaAna
ursalana,
če bi se dalo in bilo mogoče, bi ti dala čarobno paličico s katero bi lahko le zamahnila in bi se zadeve uredile kot želiš. Žal pa to ni mogoče.
Pomagam ti lahko le na podlagi svojih izkušenj, vse ostalo pa boš morala žal narediti sama.
Prva stvar, ki je nujno potrebna in brez nje ne gre pri nobeni stvari in tudi za reševanje takšne situacije je nujno potrebna je: sama pri sebi se moraš odločit kaj ti želiš od odnosa. Vem, da je to lahko govoriti ampak je res. Dokler sama pri sebi ne boš 101%, da te takšna partnerska veza ne zanima več, boš zelo lahek plen. Dejstvo je, da nasedaš lepim besedam in popuščaš zato tvoj partner točno ve, da ga boš slej ko prej vzela nazaj. Njemu je vseeno ali čez en teden ali čez en mesec. Vem tudi, da bo verjetno tvoja prva misel…ampak, če ga imam rada…. ampak veš rada imaš v tem primeru le njega, sebe pa popolnoma nič. Tudi on ima rad le sebe, tebe pa popolnoma nič ne glede na to, kaj ti govori, verjemi – preverjeno.
Zapisala si, da ko si bila od njega distancirana si začela dobivat drugačen pogled na vajino zvezo in njegova dejanja. V praksi je to popolnoma res. Ko je človek malo distanciran začne vsaj malo dojemati kakšen je/je bil partnerski odnos. To pa je druga stvar, ki je potrebna, da se lahko izkoplješ iz takšne veze. Dokler bo on prihajal in odhajal pa spet prihajal, boš vsakič znova podlegla njegovim manipulacijam. Ker pa podlegaš, se on vrača. “Idealen” je toliko časa, dokler ne čuti, da si te je spet podredil. Potem se ne rabi več trudit, saj mu je znova uspelo in njegov trud izgine in postane tak, kakršen je v svoji biti. Takle začaran krog se lahko ponavlja v nedogled, če boš dopustila lahko traja do konca življenja.
Polagam ti na srce, razmisli ali želiš tako živeti nonstop ali si želiš zdrave partnerske zveze. Od tega kaj si želiš je odvisno ali boš zbrala moč in se postavila zase ter takšnim osebkom dala vedeti, da se s teboj ne more nihče igrati. Ti njega ne rabiš. Ali se morda motim? Ga mogoče rabiš…zakaj?….Kaj ti daje, da se počutiš bolje?…. Kratkotrajno zadovoljstvo ob misli, da te ima res rad?…Ne glede na to, kaj ti počne, ti vse požiraš, ker misliš oziroma ti on reče, da bo od zdaj drugačen?
Dejstvo je da on rabi tebe, da si napolni svojo praznino. Z ljudmi, ki ne “padajo” na njegove fore, si nima kaj pomagati, saj od njih ne dobi občutka, da je oboževan.
Postavi se zase. Na tak način mu boš pokazala da se ceniš. Zdaj mu daješ le signale, da sama sebe ne ceniš, torej zakaj bi te potem cenil on.
Je pa že to, da sama sebi priznaš, da je vajina zveza “bolna” zelo veliko in si v bistvu na dobri poti, da se postaviš zase. Pa še nekaj, ne bo šlo kot po maslu in v začetku sploh ne bo lahko, vendar je še kako vredno – v bistvu je neprecenljivo. Upam si trditi, da to lahko potrdijo čisto vsi, ki so se izkopali iz takšne veze.
Bodi pogumna, sprejmi odločitev zase in za otročka in vztrajaj pri tem kar se boš odločila.
Hvala vsem za nasvete in osvetlitev problema, ki ste ga imeli vi in ki ga imamo mi ostali.
Torej če prav razumem, ste potrebovali tudi nekaj let, da ste prišli od spoznanja, da nekaj ni prav, preko tega ali podobnih forumov in literature, do potem dokončne prekinitve takega odnosa.
Jaz sem zdaj v fazi – prišla do spoznanja, da sploh nekaj takega obstaja … :/ In sem se začela izobraževati in delam na sebi (ne samo zaradi tega) in, tako kot je Nekdokive omenil, iščem tistega, ki me je “okužil”. Tako da bom še naprej spremljala tale forum, prebirala vaše izkušnje, nasvete in delala na tem, da bom sčasoma imela tudi jaz moč, da izstopim.
Hvala vam še enkrat.
IMaš prav Kacha, to ne gre čez noč, so zapletene stvari, vendar je vseeno dobro kolikor se le da hitro hoditi naprej ( proti zdravemu, karkoli že to je za vsakega) predvsem zaradi otrok. Oni so na koncu največje žrtve, mi se lahko vsaj branimo, oni pa so zelo dolgo brez vseh obrambnih mehanizmov, ki lajašjo življenje nam v takšnem odnosu. IN kot razmem iz tvojega pisanaj se res zelo trudiš, tako da super!!
Čvrsto na nogah, sem se kar hahljati začela, ko si napisala tisto: Ampak jaz ga imam rada, ko sem se spomnila sebe in mnogih drugih, kako smo medlele na totalne bebce ( trenutno v fazi, ko lahko vse skupaj kdaj vidim celo iz smešne plati, kar smatram za velik uspeh :-)))
Eno izmed mojih velikih otkritij, ki mi je pomagalo na moji poti je bilo tarkat, ko sem dojela, kaj pravzaprav ta “ampak jaz ga imam rada” pomeni.
Imaš rad nekoga zato, ker je sebičen in grdo dela s teboj in te v resnici samo izkorišča….? Seveda ne. Kaj sem torej imela rada? Iluzijo, sem odkrila. Šlo je za mojo iluzijo tega, kar sem si tako zelo želela in ki je nisem in nisem hotela spustiti, ker mi je kot otroku iz disfunkcionalne družine toliko pomenil ta ideal partnerstva in sem ga kar namalala na mojega partnerja.
Sem prepričana, da dokler ne poštimaš k sebi pritegneš k sebi nekoga, s katerim lahko nadaljuješ nedokončano dramo svojega otroštva, le da tokrat upaš, da se bo srečno končala. IN takšni najbolj zavribrirajo v tvoji notranjosti, ne glede na to kako se kažejo zunaj.
In v bistvu nisem bila zaljubljena vanj, temveč v ideal, ki sem si ga naslikala in se oklepala, četudi se ni skladal z realnostjo ( če sem upoštevala zgolj dejstva, brez pocukranih besed in praznih obljub) in se mi je zdelo, če še to iluzijo spustim, bo pa vsega konec. Ko sem to odkrila in pogledala koga sem hotela stalčiti v to svojo iluzijo, ta svoj ideal so odleteli še zadnji koščki najinega odnosa in sem bila končno svobodna.
GittaAna
Pozdravljne/ni,
nekaj postov višje se avtorica “žemimo” sprašuje, kako ti momsterji končajo, ko jim zaradi starosti in ostalih faktorjev zmanjka žensk, ki še nasedajo.
Moje mnenje je, da kar dolgo časa lahko še ujamejo kakšno, ki jim nasede. Pozabljamo, da je žensk več kot moških, da so izjemni igralci, vrhunski manipulatorji in, če imajo interes, tudi šarmerji. Če vidijo, da jim lahko uspe, se potrudijo in igrajo svojo zahrbtno igro. In vedno “nanjušijo” take, ki so pripravljene sodelovati. Ker že nekaj časa na tem forumu ugotavljamo, da se nalepijo na tiste, ki jih lahko zmanipulirajo . In komu ni všeč, če te nekdo obsipava za lepimi besedami, te kuje v zvezde, ti nosi rože, te povabi na kakšno romantično večerjo ob svečah…..? Če nič od tega ne deluje, niso srečali prave in se že ozirajo okoli, če je kje…..
Ampak vsakič, ko jih kdo zapusti (prijatelji, žena, ljubica, otroci), se jim življenje sesuje. Večkrat se jim, težje se poberejo. Veliko jih tudi zlorablja opojne substance, večinoma alkohol, postanejo resno depresivni in nekateri sami naredijo konec.
Me zanima, kašno je tvoje mnenje GittaAna?
Hvala za vse besede, sem sama v sebi postala kar bolj mocna. Mislim da sem dovolj trpela ,se posebej pa moja lana, ki vse to tudi kaze z jezo. Vceraj sem zbrala pogum in vse skupaj koncala. Dobro on je itak sel nazaj k mami, tako da sem to naredil s sporocilom, ampak zdaj zares. Ne bojim se ga vec in ne rabim ga. Zdaj samo cakam kdaj mi bo pozvonil na vrata. Upam da mi uspe. Hvala za pomoc in vase besede.
Kacha, kot je napisala GittaAna res ne gre čez noč gre pa lahko hitreje, če poslušaš svoje instinkte in zaznavaš svoje “rdeče lučke”. To sem spoznala šele kasneje, ko sem premišljevala za nazaj.
Moja takšna zveza je trajala leto dni. Od tega so bili prvi trije meseci res krasni. V teh treh mesecih sem si v svoji glavi ustvarila ILUZIJO o kateri govori GittaAna. Pri ustvarjanju mi je partner zelo pomagal. Zdaj vem, da je igral točno na tiste strune, o katerih sem mu skozi začetne pogovore nekako dajala signale da sem šibka. V tem obdobju se je res zelo “trudil” za najino vezo in po mojem si boljšega partnerja ne bi mogla želeti. Moja iluzija je bila torej ustvarjena in zanj sem bila kot radi rečemo pripravljena narediti vse. Po treh mesecih pa prvi šok ob njegovem izpadu pa spet malo lepo in spet izpad in naprej tako, kot beremo tukaj – mnogokrat ponovljen celoten cikel. Moje “rdeče lučke” so močno utripale jaz pa sebe in svoja občutja nikakor nisem hotela poslušat. Začela sem mu govorit kaj me moti, včasih onemela ob njegovem poniževanju ampak še kar nisem šla. Iluzija o idealnem partnerju – o njemu je bila tako zelo močna in lepa. Nato so se začeli prepiri pa moja odhajanja pa njegova prihajanja in odhajanja in tako pol leta.Vedela sem, da v taki vezi nočem biti, hkrati pa sem želela bit z njim in se poskušala truditi, da mu ustrežem in končno pridem do takega človeka, kot je bil na začetku. Pa sva bila spet malo narazen pa spet malo skupaj. Vsakič posebej, ko je začutil, da sem spet podlegla, je zavladal na svoje načine. Trajalo je še nekaj mesecev. Sama ga, ko se je po prepiru odmaknil on ali pa sem se odmaknila jaz nisem kontaktirala nikoli. Je pa vedno prišel nazaj in me ujel na lepe besede. Totalno nenormalno vse skupaj. Ampak to sem videla šele kasneje. Ko sva bila prvič dva meseca distancirana eden od drugega sem našla tale forum in zvedela za mejno osebnostno motnjo. Brala in požirala sem vsebino kot nora in nemalokrat ostala odprtih ust zaradi podobnosti ostalih zgodb. Potem se je začelo počasi vse razpletati. V tistem času sem prebrala veliko knjig in angleških člankov na netu, ki kakorkoli opisujejo to motnjo pa tudi knjige, ki govorijo o soodvisnosti. Vse bolj mi je postajalo jasno, da sem k tako neuravnovešeni vezi precej pripomogla tudi sama. Popuščala sem na vsej črti za voljo miru, prilagajanja, ker sem ga imela rada (hehe..). Ja rada iluzijo v svoji glavi.
Ko sem se odločila, da tega pa res ne bom prenašala, da sem vredna veliko več kot stati ob strani nekomu, ki se tega sploh ne zmore zavedati ampak mi svojo “ljubezen” kaže na načine, ki bi bile lahko odličen scenarij za trilerski filmski žanr se mi je uspelo popolno odmakniti. Postala sem tudi redna bralka tega foruma. Kar mi je takrat zeloo pomagalo, da se nisem odzivala na njegove ponovne klice in smse. Svoj prvi post tukaj pa sem napisala, ko sem se vsaj malo sestavila. Od tega je dobrega pol leta. V tem času sem tudi pri sebi odkrila veliko stvari in jih upam da vsaj približno ozavestila in se prvič v življenju temeljito pogovorila sama s seboj kje so vzroki in zakaj sem to sploh dopuščala. Predvsem pa sem se znebila tiste ILUZIJE, ki me je vseskozi ovirala. Tale moj bivši se še vedno kdaj pa kdaj oglasi z smsom oziroma preizkuša kakšen je teren. Želim vam povedati, da ko se znebiš iluzije, skupnega terena ni več – ne obstaja.
Je pa dejstvo, da dlje časa se greš takšne igrice v neki zvezi, bolj postajaš malodušen in vedno več dopuščaš in prenašaš, ker si vedno bolj okužen. Želela bi bolj nazorno to napisati, da bi razumeli vsi, ki se s tem spopadajo in, da bi jim bilo lažje.
Konec koncev do tega foruma največkrat pridemo tisti, ki se globoko v sebi že zavedamo, da je nekaj močno narobe pa rabimo potrditve. Kljub temu, da jih tu gor dobimo še vedno naredimo po svoje oziroma tako, kot nam v tistem trenutku najbolj ustreza. Nekdo, ki si ne prizna, da je v takšni zvezi, bo zamahnil z roko in se tolažil s tem; češ saj je drugim še slabše.Želim si, da bi partnerji teh motenih ljudi spoznali resnico, da takšne zveze niso zdrave zveze in uvideli, da jim je v življenju lahko veliko boljše, kot živijo zdaj. Meni ste vsi tukaj gor s svojimi prispevki zelo pomagali in, če bom s svojimi posti lahko vsaj enemu pomagala, da bo “odprl oči” in spregledal mi bo v veliko veselje.
Kako pa se MOMI/NOMI spopadajo v starejšem obdobju mislim, da je težko reči. Vedno se bo našla oseba, ki bo njihove izpade prenašala, odvisno je samo koliko časa. Po moje bolj bo “bolno” ustrežljiva, dalj časa bo ostala in pri tem trpela. MOM /NOM pa bo na stara leta še vedno isti, le da s še večjo prtljago nemoči, praznine in strahu pred izgubo “hrane” (misli si, da vsi katere je imel rad so ga zapustili), zato se zaradi starosti oklepa tistega, ki mu je še na voljo in pri tem neprestano študira, katera njegova dejanja so v preteklosti delovala zato nima niti več toliko časa za “trud” in hitreje pokaže svoj pravi obraz.
Upam, da se tale tema ne bo kmalu končala. Tako zanimiva je in poučna za prebiranje. Mene kar srh spreletava, gledam okoli sebe, če me kdo od pisočih osebno pozna ali celo stoji za mojim hrbtom. Na trenutke se mi zdi, kot da bi vi vsi poznali mojo zgodbo. Nikoli še nisem naletela na opis kakšnega vedenja, ki bi se tako zelo skladal z osebo, ki jo poznam, kot je v primeru narcisma.
GittaAna, temo o iluziji si tako zelo zadela. Tudi jaz sem jo nameravala omeniti, a si me prehitela. Pri meni je ta iluzija zelo prišla do izraza, saj sem v prvem razmerju z narcisom njega doživljala v samih presežnikih, kot sem že zadnjič napisala, drugič pa ne več. Pa je šlo za istega človeka. Spraševala sem se, kaj je zdaj drugače, ali je drugačen on ali jaz. Prej sem težko preživela čas brez njega, (služba itd), tokrat mi je odgovarjalo, če ga nekaj časa ni bilo. Tudi moje navdušenje je bilo veliko manjše. Prišla sem do ugotovitve o mojih iluzijah. Dobro se spominjam občutkov prej in potem – kako velika razlika je bila med njimi. Ko v njem nisem več videla moškega, ki ga občudujem, se je vse razblinilo.
Prebrala sem tudi članek, ki ga je navedel Nekdokive. Lastnosti moškega in ženskega narcisa v okvirčku pri mojem narcisu držijo prav v vsakem opisu. Ob tem se sprašujem, ali se narcis zaveda teh svojih lastnosti, še več, dobiš občutek, kot da obstaja tečaj narcistične motnje, kjer te sprogramirajo, da se obnašaš natančno tako in nič drugače. Ker ljudje smo vendarle edinstveni v svoji naravi, v tem primeru pa to ne drži. Srhljivo je vedenje, da obstaja skupina ljudi s povsem enako osebnostjo.
Me res zanimaAmpak vsakič, ko jih kdo zapusti (prijatelji, žena, ljubica, otroci), se jim življenje sesuje. Večkrat se jim, težje se poberejo. Veliko jih tudi zlorablja opojne substance, večinoma alkohol, postanejo resno depresivni in nekateri sami naredijo konec.Me zanima, kašno je tvoje mnenje GittaAna?
S temi navedbami se ne bi povsem strinjala. Moj narcis praviloma ni bil nikoli zapuščen, vedno si je našel novo žrtev in je zapuščal on. Z največjo lahkoto je pozabil staro partnerko in se predal novi. V zadnji zvezi sem ga sicer zapustila jaz, a je kasneje obrnil to tako, kot da je zapustil on mene. Nobenega občutka obžalovanja ni pokazal, lahko pa da tega nisem opazila. Ko vidiš, s kakšno lahkoto odide, kot da je bil zgolj v hotelu na dopustu, ti je veliko stvari pojasnjenih. Iz zgornjega zapisa pa drži, da radi zlorabljajo alkohol. Ta moj je bil podvržen temu v določenih situacijah.
Tudi mene glede tega zanima mnenje GitteAne.