Lep pozdrav,

malce v razmislek ali pa deljenje izkušenj…

Ne glede na čustveno inteligenco, ženska vedno znova “nabaše” na primerek iste vrste, take, ki ji niti približno ne ustreza (ki se čez čas spremeni v pasivno glivo). Ta serija seveda napreduje navzdol po kvalitetii, čeprav je prepoznala vzorce staršev in vzorce lastnih izkušenj. Človeka spozna, preden se z njim spusti v resno zvezo, potem pa se po nekaj letih izkaže, da je le še en primerek skupine z identičnimi lastnostmi. Ob razmisleku prav tako spozna, da ne glede na zavedanje vseh vplivnih dejavnikov, vedno znova “uči”, dokler se partner osamosvoji, “popravljen” pa je srečen takoj v naslednji zvezi.

Jah ja podzavest. To je trd oreh. Um se še prelisiči:) podzavest pa po svoje dela, to je pa težko sprogramirati. A veš kaj je rekel japonski znanstvenik sedaj, ko je bil ta uničujoč potres… priročniki za potres se vsi lahko naučimo na pamet in ga izvajamo in smo oh in sploh pripravljeni….. dokler časa ne pride do potresa….potem pa podzavest svoje naredi takrat naredimo vse obratno skoraj …piše pod mizo na steno se prislonit …večinoma jih pa ven leti 🙂 itd….primerjave ni naboljša ampak mogoče pa le poskusi, da si kar si, veš kakšne partnerje privlačiš in se pač ne obremenjuješ in ne preveč analizirati …….začneš živeti na izi 🙂 in potem tudi problem izgine…..ker ga ni več…….

Praviš, da vedno znova naletiš na partnerje, ki se sčasoma spremenijo v pasivno glino…
Ob tebi se spremenijo, ker s svojim delovanjem, razmišljanjem in čustvovanjem tako deluješ. Ko pride do problemov pa se enostavno razideta, namesto, da bi razumela, da je partner le tvoj odsev in začela delati na sebi. Pa oprosti za trde besede, vem, da potrebuješ sočutje, a ne morem drugače.

Tudi na teh forumih ves čas zasledim razmišljanja, ki avtorja prikazujejo kot ubogo in nesrečno žrtev, ki je padla v kremplje egoističnega partnerja. Posledično sledi nekaj standardnih komentatorjev, ki takoj in brezpogojno svetujejo razhod in ločitev. Pravijo, da je to dobro za uboge otročičke. Ne pomislijo pa, da so dobili priložnost svojim otrokom prikazati čudovit vzgled, kako se spoprijeti s težavami in ostati zmagovalec v življenju. Dajo pa jim le vzgled, kako od problemov zbežati!
Nič ne pomaga bežati od problema, ker te ta isti problem čaka takoj za naslednjim vogalom.
Stvarstvo ve, da ta problem potrebuješ, da ga predelaš, razumeš in osebnostno zrasteš, da bi postal boljša oseba. Dokler tega ne storiš, boš doživljala vedno ista in ista sporočila, da se ti zdi, da se je ves svet zarotil proti tebi.
Ne morem ti drugega svetovati kakor to, da začneš resnično in poglobljeno tuhtati – O SEBI. In nikakršen beg k “boljšemu” partnerju ne pomaga. In tu ni nobene bližnjice in nobenega instant zdravila.
V pomoč ti bodo razmišljanja in dobri nasveti Varje Kališnik – morda za začetek.

milamadona, seveda sem odprta za vsa mnenja, niso to trde besede in ja, sem pomislila tudi na kaj takega (realno, kolikor se pač da). Morda je tudi kaj na tem, tako kot je tudi nekaj na tem, da so to moški, ki sprva delujejo samostojno, samozavestno, delovno in ambiciozno, potem pa se izkaže, da gre za moške, ki nimajo ciljev in v čustvenem razvoju ne prepoznajo pomembnosti, so neverjetno predvidljivi in nimajo lastne hrbtenice, kaj šele spontanosti. Ko jim dopovem, da so to lastnosti, ki jih pričakujem, želijo delati na tem, a odpovedo, jim pa vsi ti nasveti zelo služijo pri naslednji zvezi. In ko potem malce povprašaš naokoli, izveš, da vse te nasvete v naslednji zvezi dejansko udejanjijo.

Verjamem v to, da takšne pač privlačim, morda se jim zdim zanimiva ravno zaradi prej navedenih razlogov, ker sami vse to niso, pa se delajo, da so, ker bi radi parirali. Razmišljam o tem, kako delujem navzven in ugotavljam, da ravno tako: močno in samostojno, pokažem, da sem doma tako pri “ženskih” kot “moških” temah in aktivnostih, morda se zato “spravijo” name. Ampak zakaj bi človek to spreminjal, če je ravno to? Definitivno ne spadam med tipične pripadnice ženskega spola. No, med tem razmišljanjem sem prišla do ugotovitve, da se bo pač moral enkrat najti nekdo, ki takšne ženske ne bo iskal za to, da bo postal vse to, kar je ona, pač pa zato, ker si želi takšne partnerice.

Obstaja še ena možna razlaga:
Tebe na moškem pritegne, da je samostojen, samozavesten, deloven in ambiciozen. Zaradi tega avtomatično pričakuješ, da bo vedno življenjsko progresiven, se ti zdi samoumevno, da bo tudi v odnosu aktiven, v tvoje življenje pa bo v vnesel pestrost, nepredviljivost in dinamičnost, a tudi varnost in zanesljivost.
Ti njega pritegneš, ker si samostojna in močna. Na eni strani si izziv, na drugi strani kolega, s katerim lahko še spi, pa še s čustvi ne težiš. Od tebe pričakuje, da mu ne bo treba skrbeti zate in se bo po napornem življenjskem tempu ob tebi spočil, se končno na nekoga naslonil, življenje pa bo zaradi tvoje energije pestro samo po sebe, brez njegovega vložka.
Oba pritegne fasada drugega, nobenega pa v resnici ne zanima, kdo drugi je, in noben ne upošteva, da je vsak človek pod kožo krvav, ima svoje šibkosti, svoje rane in svoje čustvene potrebe. Ko prvo navdušenje usahne, oba pokažeta svoj pravi obraz – on postane pasiven, ker te je tudi izbral zato, da bo ob tebi počival, ti pa začneš od njega pričakovati stvari, ki jih na začetku nisi izražala, ker so “tipično ženske”, kar je zate negativno. Ker sta skupaj že nekaj časa in sta se do takrat najbrž dobro razumela, se on trudi, ker pa se lahko vsak spremeni le do svoje meje, naposled gre. Ob tebi se je spočil, ob tvojem dopovedovanju prebudil in tako je lahko v novi zvezi z žensko, ki jo že v osnovi dojema kot čustveno partnerko, ki je tudi sama “pokvarjena”, drugačen, ali, kakor praviš ti, upošteva nasvete. Ti, na drugi strani, reagiraš z egom. Tako kot si ga, kot se zdi iz napisanega, izbrala na osnovi razumskih atributov, tvoj ego pa tudi v odnosu ni trpel, ker si popravljala ti njega in ne on tebe, se tudi takrat, ko te pusti, odločiš, da je šel zato, ker ne zmore biti tako “dober” kot ti, ne zato, ker te nima rad.

Če te ima nekdo rad, te ima rad ne glede na “moške” in “ženske” teme in aktivnost, ki so, mimogrede, samo obliž za tvoj ranjen ego in izraz tvoje tekmovalnosti z drugimi ženskami, od katerih se distanciraš, ker da ti nisi tipična ženska, saj tako lažje sprejmeš, da ima njih nekdo rad in tebe ne.

Upam, da je kriva samo pisana beseda in tvoja prizadetost, ampak tvoj opis deluje izjemno hladen, brez kakršnega koli razumevanja teh moških, kot da si bila z njimi, začutila pa jih v resnici nikoli nisi in tudi sama nisi imela rada njih, ampak zgolj svoja pričakovanja do njih.

fasada, no tale razlaga je pa zanimiva in ima precej resnicnih ugotovitev.

1) Če te ima nekdo rad, te ima rad ne glede na “moške” in “ženske” teme in aktivnost….
Zanimivo je, da se vsi noro zaljubijo in ta zaljubljenost traja vsa ta leta.

2) …ampak tvoj opis deluje izjemno hladen
Zato, ker postanejo na koncu, ko sama ne vidim vec prihodnosti, nasilni in to je povod tega pisanja.

Saj ni problem, da se oni ne bi zaljubili in zaljubljenost ne bi obstala, problem je, ker so oni, kot se zdi, zaljubljeni v to, kar od tebe dobivajo. V to, kako se ob tebi počutijo oni zaradi vsega, kar jim daješ ti. Njim je v zvezi lepo, se v njej dobro počutijo in jo, čisto logično, poskušajo ohraniti, očitno celo nasilno, ker njim odgovarja.

Problem je, ker nimajo radi Tebe. Ko bi bila zanje tudi ženska, ki ima svoje težave, potrebe ter želje in bi si te želeli zaščititi in ti pomagati, te razveseliti in te osrečiti. Ko bi želeli tudi oni dajati tebi, zaradi sebe in iz sebe, ne zato, ker jih v to siliš ti. Kot se iz napisanega zdi, jim pri ženski, ki jo že v osnovi doživljajo kot šibko, to ni problem, pri tebi, ki te vidijo kot močno, pa na to pozabijo oziroma tega niti začutijo ne.

Seveda je super, če se z nekom ujameš in nisi omejen na delitev “moških” in “ženskih” področij, ni pa fajn, če v intimnem odnosu to zasenči dejstvo, da si ti v osnovi še vedno ženska, s svojimi čustvenimi potrebami, ne glede na to, o čem razpravljaš ali kaj počneš. To, da je nekdo noro zaljubljen vate, še ne pomeni, da te ima rad, da te čuti in te vidi takšno, kot si, ne takšno, kot odgovarjaš njemu (še posebej, če s svojim odnosom in prikrivanjem čustvenega dela njegovo zmoto ohranjaš sama). Kar pa, seveda, ne pomen, da nekdo ne more biti noro zaljubljen in ima drugega obenem rad, da ga ta zanima, želi poznati tudi njegove sence in z njim vzpostaviti odnos, ki gre v obe smeri in je obenem čustven in topel ter prijateljski, zabaven in dinamičen.

fasada, mislim da si lepo zadela bistvo njenega problema-bravo !

Hvala in lep pozdrav.

(menda ena od redkih tem brez žalitev)

»Ne glede na čustveno inteligenco, ženska vedno znova “nabaše” na primerek iste vrste, take, ki ji niti približno ne ustreza«.

Na kaj bi pomislila, če bi ti nekdo dejal, da »ne glede na dobro telesno pripravljenost, vedno postanem zadiham že po desetih metrih teka ali po nekaj stopnicah«? Jaz bi se vprašal, kako si razlaga telesno pripravljenost in po čem sklepa, da je dobro telesno pripravljen. Eno izmed meril čustvene inteligence (morda celo najbolj pomenljivo) je namreč izbira partnerja. Ženska na partnerja ne »nabaše«, temveč si ga aktivno izbere po lastni presoji. In dejstvo, da si ga izbere, samo po sebi priča o tem, da ji (na neki ravni) še kako ustreza, toliko bolj, če vedno izbira enake partnerje. Če si, na primer, izberem čokoladni sladoled, ga poskusim in mi ne ustreza, ga ne bom več izbiral. Če bom vedno znova spet izbral čokoladnega, mi torej že mora ustrezati, pa četudi bi vsem in sebi razlagal, kako in zakaj ga ne maram. Morda na neki ravni uživam tudi v tem razlaganju. Nesmiselno pa bi se bilo s čokolado okoli ust in banjico čokoladnega sladoleda v naročju ter žlico v roki čuditi, kako to, da je vedno, ko pridem iz trgovine, v vrečki čokoladni sladoled. Le kdo ga je poiskal v zamrzovalni skrinji, dal v košarico, postavil na tekoči trak, plačal zanj, ga pospravil v vrečko, odnesel domov, odprl, vzel žlico in se začel sladkati? Kako to, da vedno nabašem na čokoladni sladoled, ko sedim na kavču?

»Človeka spozna, preden se z njim spusti v resno zvezo, potem pa se po nekaj letih izkaže, da je le še en primerek skupine z identičnimi lastnostmi.«

Spet, vprašal bi se, kako opredeljuješ »poznavanje človeka«. Če se po nekaj letih izkaže za drugačnega, ga očitno nisi spoznala dovolj dobro, oziroma (skoraj zagotovo namenoma, četudi nezavedno) nisi dovolj podrobno raziskala ključnih osebnostnih trendov. Včasih so menili, da poznajo Zemljo, in je ploščata. Nato pa se je čez nekaj stoletij »izkazala« za (približno) okroglo. Se je spremenila? Ali je preprosto niso dovolj poznali? Na kar hočem opozoriti, je to, da so tvoji stavki protislovni. Tudi tale, na primer:

»Ob razmisleku prav tako spozna, da ne glede na zavedanje vseh vplivnih dejavnikov, vedno znova “uči”, dokler se partner osamosvoji«.

Po sami definiciji zavedanje dejavnikov sprosti prisilo ponavljanja vzorca.. Merilo zavedanja je (ne)ponavljanje vzorcev; če se vzorec ponavlja, zavedanje dejavnikov torej ni zadostno. Recimo, ne morem reči, da sem perilo temeljito opral, zdaj pa je umazano. Očitno sem se motil, ko sem menil, da sem ga temeljito opral. Na primer, zavedaš se, da vedno znova partnerje prevzgajaš, kar je vsekakor visok nivo zavedanja – naslednji korak bi bilo zavedanje vzrokov, ki ti sprožajo željo, da bi prevzgajala partnerje. Namenoma izbereš partnerja, ki ga boš lahko prevzgajala – ne zanima te ljubezen, temveč popravljanje ljudi. Zakaj? Koga v resnici (a imaginarno) skozi prisilo ponavljanja prevzgajanja pravzaprav prevzgajaš? Kdo ni (bil), kakršen mora biti partner? In čigave vse so (bile) frustracije ob tem? Kdaj in kako se je ta dinamika naselila v tebi? Dobro ugotavljaš, zakaj oni izbirajo tebe – a ugotovi tudi (in predvsem), zakaj ti izbiraš njih.

In za konec – iluzija je, kot že veš, da lahko partnerja spremeniš. Lahko se spremeni sam (večina se jih nikoli ne bo), a tak spremenjen tebe ne bo več zanimal (zato so »popravljeni« srečni šele v naslednjem razmerju – če to v resnici drži, kar je že nova tema). To je pomembno, ker kaže na to, da tvoja želja (vsaj na neki ravni) ni prevzgojen partner, temveč ti ustreza sam proces prevzgajanja. V tem je tvoj užitek, zato ga vedno znova iščeš, kot si ugotovila sama. Če grem še dlje, tvoja frustracija je neizbežna, ker je neuspeh neizbežen – zato doživljaš občutke frustracije in razočaranja. Dejstvo, da jih vedno znova podoživljaš skozi ta proces, priča o tem, da gre za transfer teh občutkov, ki imajo svoj pravi/zgodovinski izvor drugje, in jih na novih in novih partnerjih le reproduciraš. Lahko bi se torej reklo, da za željo po prevzgajanju stoji želja po podoživljanju občutkov frustracije in razočaranja, morda tudi nemoči in brezizhodnosti, in tako naprej. Ker je pravi vir teh občutkov (po vsem sodeč) potlačen, se nikoli ne morejo razrešiti, nezavedno pa si prisiljena ustvarjati okoliščine, v katerih jih boš podoživljala, dokler se ne bodo sprostili z interpretacijo, ki bo zadela vzrok. Tako nekako bi razmišljal jaz, oziroma sem, ko sem se sam (in se še) ubadal s podobno dinamiko.

Istega “nabaše” zato, ker je ona sama enak ves čas, to je pač njena “psihološko kompatibilna oseba”, s katerim se vedno znova zapleta v nezavedno igro, kjer ji slepa pega onemogoča sprevideti značaj moškega.

Tako kot gre točno določen ključ v točno določeno ključavnico; če se ključavnica spremeni, je več ne bo odpiral enak ključ, če pa ostane enaka, pa je vse isto… Spremeni se in se bo tudi svet (moški) okrog tebe spremenil(i). Ampak eno je to reči ali si želeti, drugo pa to dejansko narediti.

@ 4nny
Definitivno obstaja v življenju nekakšno prekletstvo, ko človek nabaše vedno na ene in iste primerke. Če pa že ne nabaše, se pa eni in isti prilepijo nate (kolikokrat se nam je že zgodilo, da se na cesti vedno samo v nas vtakne kakšna pijandura …).

Ampak po drugi strani – kaj pa je tole, kar si napisala, citiram: moški, ki sprva delujejo samostojno, samozavestno, delovno in ambiciozno, potem pa se izkaže, da gre za moške, ki nimajo ciljev in v čustvenem razvoju ne prepoznajo pomembnosti, so neverjetno predvidljivi in nimajo lastne hrbtenice, kaj šele spontanosti drugega kot Slovenec??! Kako ne boš nabasala na takega Slovenca, če pa nanj nabašeš v vsakem Pukhetu in Machu Picchuju??!

Kot ugotavlja skoraj vsak Slovenec, ki je spokal iz Slovenije in uspel v svetu, je kronična gnojna rana te god-forsaken deželice v kombinaciji mačističnega petelinjenja, bahaštva, blebetanja, nastopaštva in poniglavega egocentrizma ter skrajne povprečnosti, konvencionalnosti, nedomiselnosti, psevdokompetentnosti in strahopezdljivosti tu živečega slovenskega naroda v splošnem in slovenskega moškega še posebej. Če nabašeš na vedno enega in istega, nabašeš z zelo dobrim razlogom – ker živiš v Sloveniji med Slovenci.

Glej ti njo, preveč čitaš Vesno Godino, ker zdaj si posploševala na moški spol s takim ciničnim podtonom, češ, saj so vsi moški enaki, posebej pa Slovenci. 🙂 Njej so se malo moški zamerili, sicer je intelektulano lucidna pisateljica, ampak tudi težek karakter, “zaje…” malo, da se še malo obregnimo ob Slovenke, ki imajo zapite Slovence, ki jih zgoraj omenjaš. 🙂 Značaj človeka pa res ne moreš posplošiti na celotno nacijo.

Slovenceljn