Kako premagati otrokovo jezo
Naša 7 letna hčerka hodi v šolo. Največe težave predsavljajo njene vedenjske težave. Jaz dostikrat ne zmorem več, sem žalostna, razočarana, jezna. Vsako jutro imamo težave z oblačenjem in vstajanjem. Jaz jo lepo prosim naj se vstane in obleče. Ona se vstane potem pa bi počela nekaj drugega npr vzame knjgo in jo zače listat. Jaz jo opozorim in rečem pusti boš kasneje, najprej se obleči, … Ko ji tretjič rečem, mi zabrusi Ne bom. Potem ji rečem bolj ostro in vrže stvar na tla, zmučka list. udarja s pestjo po mizi, kriči Jaz zapustim sobo, potem pa v jok in kliče Mamica pridi sem. Sedet morem poleg nje da se obleče. V meni se tudi nabira jeza, ker to lahko traja tudi več kot pol ure. Za vsako stvar, ki ni njej po godu je isto. Mi prosimo ona pa noče in se jezi. Če pa si nekaj želi, pa oblačenje opravi v nekaj minutah. Npr ko se gremo kopat se obleče v nekaj minutah, ker ve da jo čaka kopanje. Samo ne morem za vsako stvar nagrajevat. Če je tako kot si je ona zamislila, potem je najbolj zlata punčka, če pa mora biti po našem pa. vedno isto – kričanje, jeza, metanje, udarjanje z roko po mizi, vratih. Preprosto je ne morem naučiti, da mora določene stvari upoštevati. Sem že čisto na koncu z živci.
čisto laično rečeno, meni to zveni kot razvajenost, ne kot neke posebne potrebe. Mislim da pišete na napačen forum. Vsaj če upoštevam samo to kar ste napisali, če je zraven še kaj drugega in je to samo del problemov, se opravičujem.
Zakaj jo je treba lepo prositi naj se vstane in obleče? Vstati MORA, obleči se MORA, iti v šolo MORA. Pa pika. Brez izgovorov. Noče vstati? Ok, naj leži. Se noče obleči? Tudi prav. 10 min pred odhodom recite da zdaj greste pa v šolo. In pojdite proti vratom. Še kako hitro se bo oblekla, noben 7-letnik ne bo šel v šolo v pižami. In ko bo šla v šolo parkrat neumita, neurejena in površno oblečena, ji bo skoraj 100% dovolj. Saj razumem da je otrok, ampak neke obveznosti pa 7-letni otrok mora imeti. Šola je prva resna odgovornost, ampak jutranje vstajanje in urejanje ni tako težka naloga da je en povprečen otrok ne bi zmogel. Če nima občutka za čas, kupite peščeno uro in ji dajte recimo 10 min za oblačene (obrnete uro), 10 min za zajtrk (spet obrnete uro) in tako dalje – ko peska zmanjka mora biti pripravljena. Hodi dovolj zgodaj spat? Je zjutraj še zelo utrujena? Morda zato ne vstane. Če pač rada poležava pa ji lahk recimo nastavite uro 10 min prej, pa naj še tisti čas malo poleži, če rabi nekaj trenutkov, da se zjutraj ‘spravi k sebi’ 🙂
Za vpitje, kričanje, udarjanje po mizi (za ipiko po domače rečeno), je osamitev za nekaj trenutkov kar v redu kazen, ampak če noče biti v sobi, je ne zapirajte noter. Lahko ji recimo ukažete, da se usede v en miren kotiček in tam za kazen počaka 7 min. Ali pa sedi v svoji sobi, dokler se ne umiri. Če jo že mislite zapirat, bodite dosledni – ko jo enkrat pošljete v sobo, je to to. Tudi če joka. Svojo kazen mora ‘odsedet’, naj se sliši še tako kruto. Če sedite z njo, poslušate njen jok ali se celo z njo v času ko ima kazen pogovarjate, ji samo sporočate, da je dosegla svoje in da lahko s svojim vedenjem upočasni in nadzira še vas.
Za tisto s knjigo – razen če ima kakšne motnje pozornosti, je ni treba za nobeno stvar prosit ali reči trikrat ali se pogajati z njo. Če prvič ne naredi tako kot je treba, sledi posledica. Torej, knjiga odvzeta za en dan, popoldne brez televizije, nekaj pač. Če vrže knjigo, knjiga izgine za dan ali dva, ker tako se z igračami/knjigami ne ravna. Logična posledica. Kazen pa sledi, ko ne upošteva prvega ukaza, ko se prvič zadere. Ne ko jo že trikrat prosite naj nekaj naredi. S tem ji dajete možnost, da manipulira z vami.
Spoštovani,
Najprej sem se vprašala ali je podobnega vedenja tudi v šoli?
Predpostavljam, da ni, ker o tem nič ne napišete. To je dobro, kajti to pomeni, da se lahko ravna po določenih pravilih, da se je sposobna čemu odreči (ker pač sedaj ne bomo barvali, ker se je treba obleči za sprehod …), da se zmore ravnati po pravilih.
Za šolo ve, da jo ne bodo prosili, da jo cela skupina ne bo čakala, da bo morebiti ostala pri šolski svetovalni delavki, da se pomiri, če se v nekem (za to starost ustreznem) času ne bo preobula in oblekla. V šoli se torej ravna po navodilu učiteljice.
Doma pa je ona tista, ki določa, kaj se bo počelo. Če se ji vi uprete, pa uporabi več moči (postane togotna), vi pa jo potem tako ali tako s stisnjenimi zobmi ali na robu solz od nemoči lepo ubogate.
Lepo ste opisali kako pride do te situacije:
1. prosite (ona ne reagira in dela po svojem interesu)
2. prvič opozorite (še ne reagira)
3. tretjič opozorite – zasitnarite (ona zabrusi)
4. ostro zahtevate (odreagira z agresivnostjo – mečka, udarja, kriči).
Tu pa seveda vi popustite.
Kako ravnati? Situacije sploh ne smemo pripeljati tako daleč. Logično je, da odrasli na stopnji 4. popusti. Kaj bi pa sploh še lahko naredili? Otrok je namreč v stanju, ko se več ne kontrolira. Zato v tem trenutku ni nobene pametne rešitve. Pa kup novih problemov. Otrok v jezi, vi pa v nemoči.
Smiselno bi bilo postaviti posledice za situacije, ki se lahko sprevržejo v bitko »kdo bo koga«.
Najprej izberite eno situacijo, ki vas spravlja v obup. Npr. jutranji odhod v šolo.
Jasno in natančno ji povejte, da jo boste opozorili, da se obleče le enkrat, nato jo boste čez nekaj časa poklicali k zajtrku. Če je ne bo, je tudi opozarjali več ne boste. Dogovorite se, da boste na list v kuhinji zapisali dneve v tednu in vsaki dan narisali vesel ali žalosten obraz. Če bo 4 dni v tednu točna (veseli obrazi), bo za nagrado kopanje v soboto. Če ne bo, boste poskusili naslednji teden. List za obrazčke naredita skupaj. Pravila pa morajo ostati nespremenjena.
Če bo šlo v smeri »kdo bo koga« in to bo, vsaj na začetku, ostanite mirni in čakajte. V tem času se ne ukvarjajte z njo (berite časopis, rešujte križanko in čakajte). Če vas bo klicala, ji samo povejte, da zamujata in da čakate, da se obleče in obuje. Ko se pripravi, jo odpeljite v šolo. Seveda se prej z učiteljico dogovorite, da se lahko zgodi, da bo zamudila.
Pomembno je, da nehate prositi (1. stopnja, ki vodi v težave), da nekaj opravi. Starši posredujejo otrokom zahteve (prepovedi, če je za otroka nekaj nevarno), navodila, jih usmerjajo z besedami tako, da je za otroka dobro in koristno (zato ni potrebno prositi) – otrok mora upoštevati navodila staršev. Zato je tudi ustrezno pohvaljen. Odloča pa se lahko znotraj mnogih iger, med vrstniki ali pa kadar mu starši dajo to možnost (bele ali rdeče nogavičke).
Prošnja vedno daje drugemu možnost odločanja (prošnji ugodim ali pa tudi ne). Otrok pa še ni v situaciji, ko bi se v pomembnih stvareh kot je npr. odhod v šolo lahko odločal sam. Šola je obvezna zato tudi vi ne morete odločiti včasih naj gre, včasih ne, pač pa je vaša naloga zahtevati, da gre otrok v šolo.
Seveda je lahko v tej situaciji problem, da deklica ni posebej navdušena nad šolo. Potem bo vesela, če vi ne boste zjutraj sitnarili.
V tem primeru izberite neko drugo situacijo v kateri bo vaša hči spoznala posledice (ki so seveda neprijetne), če se ne upošteva pravil, navodil, naročil staršev.
S pozdravi.
Francka
Z obema gornjima odgovoroma se zelo strinjam, smo šli skozi podobno zgodbo dan za dnem, dokler se nisva z možem odločila in to za trdno, da se tega ne gremo več!!! Dobrih 10 dni se je bilo za pobit, saj je bil revolt na spremenjene pogoje sobivanja velikanski, ker smo v 7 letih uspeli otroka razvaditi preko vesh meja. Jep, boli, ko si priznaš in sam sebe ne razumeš, kako si lahko tako zavozil, ampak še vedno bolje, da si priznaš in ukrepaš, kot da se delaš Francoza ins etolažiš s tem, da ima “kompetentnega” otroka pa kar je še podobnih novodobnih bedastoč. Tudi naš otrok je glavnino štale izvajal doma, veliko manj v šoli, čeprav tudi. Ima sicer odločbo otroka z motnjami pozornosti, vendar je teh motenj recimo 10%, 90% je pa razvajenost, ker je edinček in smo mu dejansko brali želje iz oči in klatili zvezde z neba zanj. Vse se mu je podrejalo, pokoravalo, prilagajali smo se v glavnem njemu, šola je pa le druga zgodba. V vrtec smo zamujali, ker smo si to lahko privoščili ipd…. Vem, izključno najina napaka!! Ko je sin zalučal torbo v balkonska vrata ter jih razbil in na vse grlo rjul, da on ne gre v šolo, ker je šola bedasta, f*knjena, ker so vsi butli, osli, prasci – mi je padel strop na glavo. V šolo je šel v gatah, ker se dlje od tam ni oblekel. Prvič in zadnjič. SIcer me je križ bolel še ves teden, ampak fanta sme v šol odnesla. Po šoli sem ga enako cpeetajočega odnesla v avto, mož je prišel prej iz službe in usedli smo se za mizo in prvič v fantovem življenju postavili zelo jasna, stroga in neostavna pravila. Tudi tabelo s smeški, nagradami in kaznimi. Kot rečeno – 10 dni je bilo za ponoret, ampak pouka ni nikoli zamudil. Dostava v šolo v gatah je le naredila svoje. Balkonska vrata je “plačal” po svoje, odslužil jih je s pomočjo na vseh koncih. V tistsih 10 dneh se mi ej zdelo, da več sedi, kot dela karkoli drugega. Še 1 x je poskusil z razbijanjem in takojšnja ostra sankcija ga je iztreznila. SPrva je bil blazno užaljen,, da on ni noben dojenček. na kar sva z možem odgovorila, da dokler se obnaša kot dojenčke, ga obravnavamo kot dojenčka. Ko s ebo obnašla kot 7letnik, ga bomo obravnvali kot 7letnika. Dejansko je izkusil, da ima njegovo obnašanje in ravnanje posledico. Konkretno, občutno. Z možem sva nehala tulit po bajti, ker smo se od začetka šole samo še drli – kod bo koga. Nobenih pregovarjanj, nobenih merjenj moči – če boš tako, bom jaz tako, če boš ti drugače, bom drugače tudi jaz.
Danes, leto dni po tem koraku, se mi zdi, da zares živimo šele zadnje leto. Sploh se nisva zavedala, kakšno “teroristično” životarjenje se gremo tam od 4. do 7. leta, kako naju je sin imel pod komando, da ne rečem kaj hujšega, pa ob tem ne on in ne midva nismo bili zadovoljni in sporščeni. Po začetnem uporu se je najin otrok 500% spremenil. Pa mu nikakor ni zrastel svetniški sij okoli glave, zna še kako jezikat, razgrajat, kot vsak 8letnik, vendar je enostavno drug otrok. Ustavi se, sledi, uboga in upošteva bistvena navodila, sledi pouku – ima še težave s koncentracijo, nemirom, vendar ni nikoli več tako eksploziven in tako breuobziren, kot prej. Mislim, da je bistvo v tem, da sva mu zelo plastično pokazala in dopovedala, da imajo njegova dejanja posledico, ki jo tudi občuti, v dobrem in slabem smislu. Zato delici ČIMPREJ začrtaj meje in se pripravi na silovit upor prva 2-3 tedne, na fizičen upor, na zmerljivke, žaljivke, ki jih dosledno saniraj, ti se nauči, kako boš izražla in tudi sporščala jezo, tega vsekakor ne smeš ne pred otrokom in š emanj na otroku – mislim, da je trenutno na TV3 odlična oddaja “supervaruška”, kjer je zelo dobro opisanih veliko zelo učinkovitih prijemov. Srečno!
PS. NE BOJ SE SVOJEGA OTROKA!!!
Tudi naš ima hiperkinetično motnjo in mu lahko stoletja razlagaš,da se nekaj pač mora, pa ne bo zaleglo.Zato naj ne pametujejoi takšni,ki nimajo izkušenj.
Neštetokrat zakaj v šolo
Neštetokrat zakaj samo odrasli komandiramo
neštetokrat zakaj tovarišica odloča
in še cel kup takih
pa bi v 3 razredu že moral kaj razumet.
sem tudi že sama naveličana se kar naprej ponavljat ampak enostavno ne skapira.