Najdi forum

Prosila bi vas za kakšen nasvet, kako premagat bolečino ob zelo bolanih starših. Moja mama je zelo bolna. Lansko leto so ji rešili življenje, sedaj pa so spet problemi. Jaz zelo hitro jokam. ko sem pri njej, ji nočem kazati solz, saj to ni dobro. Komaj se premagam, ampak se vidi, ker ratam lisasta po obrazu. Včasih gledam ljudi na pogrebu, ki skoraj nič ne jokajo. Pa kakšen reče, da so sigurno vzeli tablete. Jaz sem probala s persenom in nič ne pomaga. Ali jih moraš jemati dlje časa, ali pomaga že ena? Ker imam majhne otroke, bi tudi pred njim rada skrila solze. Oba sta zelo občutljiva. Prosim za kakšen nasvet in hvala.

Persen je tako blago naravno pomirilo, da ni kos ublažitve niti malih problemov, kaj šele tragedijam. Mogoče bi ti zdravnik dal kaj za ublažitev čustev ali pa za živce.

obrni se na HOSPIC – to je društvo, ki pomaga hudo bolnim in njihovim svojcem premagovati take in podobne težave.

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljena Lora!

V tako težkih življenjskih situacijah je težko stati nekomu ob strani, še posebej če ima človek težave sam s seboj. Nekako se mi iz tvojega pisanja dozdeva, da v tvojem življenju ni neke stabilnosti npr.: partnerja, ki bi ti stal ob strani. Vem da je najlaže deliti nasvete, pa vendar: če so starši hudo bolani, poskusi preživeti čas, ki vam je še namenjen “kvalitetno”, povejte en drugemu koliko si pomenite, saj s solzami še dodatno obremenjuješ starše. Vem da ti mora biti strašansko hudo, a pomisli če bi bila bolana ti. Bi želela di ti otroci povedo kaj vzpodbudnega in bi se skupaj poskušali nasmejati drobnim stvarem , ali pa bi samo jokali in bi se čutila nemočno ker jih ne moreš potolažiti.
Poišči si literaturo, pomoč v društvih, poišči podporo pri prijateljih, partnerju??!!
Tudi tvoji otroci te opazujejo in verjemi da vedo kako ti je. Otroci so neizmerno senzibilni. Raje se skupaj pogovorite o življenju, o lepih stvareh…
Za še tako težkimi in debelimi oblaki vedno sije sonce.Vedno. JOj, koliko smo že nekateri tudi preživeli. In ravno zato, ker smo še vedno živi in še močnejši ti sebe ponujamo v dokaz, da vse mine, da se moramo v življenju vedno učiti ljubezni do sebe in do drugih, pa naj je to v blagi opori umirajočemu ali poskušati stati ob strani SEBI. Če sama tega ne zmoreš, ni sramovanja vredno, da si poiščeš pomoč

Vse najlepše ti želim!

Ne skrivaj solz! Vem da hočeš biti močna, toda tudi s solzami pokažeš, da si močna osebnost-saj upaš pokazati svetu bolečino.
Tudi tvoji otroci morajo nekoč spoznati, da obstaja globoka žalost. Ne nauči jih, da je bolečina nekaj sramotnega.
Jaz sicer na pogrebu svoje mami nisem jokala, ker sem tisti večer rabila vso moč še za učenje, saj sem naslednje jutro imela izpit in nisem pustila, da bi mi žalost uničila prihodnost. Ko pa sem izpit odpisala, sem izlila svojo žalost…
pa veliko sreče

Ne skrivaj solz!!!!!! Tudi pred otroci ne.Poskušaj jim razložiti, zakaj solze, upoštevaj njihovo starost. In verjemi, otroci razumejo veliko več, kot si odrasli lahko predstavljamo. Ne jemlji tablet… nekoč jih boš morala nehati.
In še nekaj, ne brani se pogovora o bolezni, smrti,..,to je sestavni del življenja, pa če je še tako boleča. Ko je pri meni doma zazvonil telefon in sem zaslišala: Bolnica…., sem takoj vedela, pa čeprav sem očeta šele pred nekaj urami pustila tam, in niti v sanjah nisem mislila, da je tako hudo…
In nato zavod, pa župnik, pa sorodstvo,..vse, čisto vse sem uredila sama. Od kod moč, ne vem… Mogoče zato, ker bi tudi on hotel, da bi bila močna..

Draga Lora,
življenje je stkano iz številnih usod, tudi krutih in nerazumljivih. Čeprav verjamem, da je bolečina huda, pa mora biti tvoja prva misel pri otrocih, živiš zanje! Vsaka življenjska pot se enkrat konča, žal pri nekaterih prehitro. Vendar pa tega niti bolečina niti jok ne moreta spremeniti, jokati moramo, da nam je lažje, a hkrati moramo misliti tudi na tiste, ki nas potrebujejo – na naše otroke.
Zberi zato vso svojo notranjo energijo, bodi staršem v oporo, a sonček v očeh tvojih otrok naj bo tisto, kar ti bo kazalo pot!
Marija

Pozdravljena Lora.

Jaz ti bi svetovala, da si vzameš nekaj časa zase in se odstraniš za nekaj ur na kraj, kjer boš lahko sama s seboj. Ko boš sama, razmisli o vseh stvareh. O mami, o otrocih in o sebi. Izlij svojo žalost na papir ali pa jo prečisti s solzami. Karkoli ti pač odgovarja. Lahko tudi kričiš. Vztrajaj v tem početju, dokler se ne boš počutila bolje.

New Report

Close