Kako preboleti nasilje?
Pozdravljeni!
Sem dekle, malo manj kot pri tridesetih. Pa vendar je še vedno zelo živa resnica, oziroma so živi prikazi izpred 15 let, ko sem doživljala nasilje. In to od lastne mame. Ko sem prišla v obdobje pubertete, ko sem se začela razvijati – moje telo, me je ošlatevala, morala sem se preoblačit pred njo, hotela je, da nosim zelo oprijete majice (nekaj je bilo takih, da sem jih komaj oblekla, a vendar me je silila, da sem jih morala). Kolikokrat sem jokala, saj sem vedela, da to ni prav.
Po drugi strani pa me je tepla za vsako figo, velikokrat tudi po nedolžnosti, če sem dobila v šoli oceno 2, sem bila doma tepena (kaj šele, če sem dobila 1!). Če sta se skregala polbrat in polsestra sem bila tepena jaz (pač starejša), ker ju nisem pomirila. Večkrat sem morala klečati v popolnoma temni sobi – brez oken ali luči, na samem betonu. Lahko si mislite kako je bilo oz. koliko revme je danes v meni, čeprav sem še mlada.
No, da drugih primerov ne pišem, saj želim ostati anonimna. V glavnem, ne morete vedeti, koliko stvari je v mojem srcu, koliko strahu, gneva, jeze, samouničevanja. Vendar takrat nisem imela nikogar, kateremu bi se lahko zaupala, bila sem zelo osamljeno dekle vse življenje. Tudi zdaj nimam prijateljev, no za vse to, kar sem napisala tule vesta sicer moja mačeha in oče (h katerima sem se preselila še nedolgo nazaj, prej ju nisem smela poznati, ker mi mama ni pustila!). Vendar mi tudi ne moreta pomagati. Saj me razumeta popolnoma, se pogovarjamo o tem, me tolažita in vzpodbujata, vendar,… Bolečina je izredno huda in pekoča. Najhujše je, ko jo (mamo) takole srečam na cesti, takrat mi kot blisk šinejo čez glavo vsi tisti prizori (ja, v trenutku so vsi na kupu) iz ranega otroštva. Poleg tega, nimam fanta (mama mi tudi nikoli ni pustila družit se s kom – tudi s sošolci ne – samo Bog ne daj, da me je videla s kom, je že bil potem “ogenj v strehi”. Zdaj, ko sem pri očetu, nimam problemov, družim se lahko s komerkoli (naj povem, da se izredno dobro razumemo in si zaupamo). Saj sem spoznala kakega fanta, a ko se me je hotel dotakniti, me je streslo po vsem telesu in sem imela zopet tiste “privide” iz otroštva.
Ja, takrat sem bila že večkrat na robu samomora, obupa, tolažbo sem iskala v hrani (čeprav samo v starem – suhem kruhu in zenfu – ja, zaradi neredne hrane in neprave sem danes na tabletah za želodec – večkrat sem, ko sem prišla iz šole, dobila palico za jest, če me razumete).
No, zelo sem se razpisala, saj so to stvari, ki me zelo močno obremenjujejo in zaradi katerih ne morem popolnoma zaživeti v tem življenju. Prosim Vas za kakršenkoli nasvet, kako naj si pomagam, da tisti prizori izginejo (vsaj deloma)? Kaj naj storim? Naj še povem, da že pol leta hodim k psihologinji, zaradi drugih problemov. Za drugo stvar (pretepanje) sicer ve, sem ji povedala, za prvo ji pa ne morem. Sram me je. Kaj naj naredim? Saj vem, da ne bi nič hudega rekla, da bi mi dala samo nasvete, pa vendar,… Preveč me je sram, prevelika je brazgotina v mojem srcu, saj se vendarle to vleče že 15 let! Kaj naj storim?
Že vnaprej hvala za vsakršen nasvet
Oj! Poskusi se obrniti na Društvo proti splonemu zlorabljanju (anonimni telefon: 080 2880). Nima te biti česa sram, sram mora biti tistega oz. tisto ki ti je storil take stvari. Jaz ti želim vse najboljše, da bi ti uspelo prebroditi težave iz otroštva in zaživeti življenje v polno. Lep pozdrav in piši še kaj!
