Pozdravljeni!

Moje vprašanje je namenjeno tako fantom (moškim) kot puncam (ženskam) Glasilo pa bi se nekako takole. “Koliko časa traja, da človek preboli veliko in nepozabno ljubezen, ki ti je zaznamovala mladost?”

Pri meni je bila to celo prva ljubezen. Bil je prvi fant, ki mi je kaj pomenil, prvi, ki me je poljubil, skratka prvi v vsakem pomenu besede.

Skupaj sva bila skoraj pet let in lahko rečem, da čas, ki sva ga preživela skupaj kot študenta, je bil najlepši kar sem doživela v svojih 25 -ih letih. Minila so študentska leta, vsak se je vrnil domov in takrat se je tudi najina ljubezen začela postopoma ohlajati. Verjetno še sama nisva tega opazila, ampak vsakodnevne obveznosti so bile močnejše kot midva sama. Predvsem fant jih je imel toliko (prostovoljnih obveznosti), da je imel časa zame vedno manj. Jaz sem na to vedno znova opozarjala, ampak njegove obveznosti so se samo še kopičile. Motilo me je tudi to, da se je vedno izmikal pogovoru o najini prihodnosti. In takrat sem rekla: “Dovolj je, jaz tako ne morem več!” in sem ga zapustila.

Minilo je eno leto, odkar sva se razšla. Z njim sem prekinila stike, ker sem ugotovila, da je to zame najboljše. Težko sem sprejela dejstvo, da si je medtem našel drugo dekle. Kljub temu je še vedno iskal stik z mano in trdil, da tako kot je ljubil mene, ne more nobene druge in da je to spoznal šele tedaj, ko me je izgubil.

Čeprav je že minilo eno leto, ga še vedno nisem pozabila in priznati moram, da me to prav skrbi, saj ugotavljam, da ga v zadnjem času celo pogrešam.

Povedati tudi moram, da si še nisem našla drugega fanta. Res je, da precej hodim ven, vendar nekako še nisem spoznala nikogar ob komer bi začutila tisto pravo ljubezen, ki sem jo nekoč že imela. Sprašujem se, ali jo sploh bom še kdaj imela ali pa se taka ljubezen zgodi samo enkrat v življenju.

Ljudje mi pravijo, da sem simpatično dekle in moram reči, da se tudi fantje še kar zanimajo zame. Ampak kaj, ko pa jaz še vedno preden zaspim jočem in mislim na svojega bivšega fanta. Vem da to ni prav, ampak takšna pač sem…

Če ti odgovorim na prvo vprašanje, bi lahko rekel, toliko časa, dokler ne spoznaš drugega. Problem bo pa v tem, da ga ne boš mogla najti, če ne boš tega sprejela, da ni več poti nazaj. Vedno hodimo naprej, če se preveč oziramo nazaj, potem spregledamo kaj nas čaka naprej in gre še tako boljša in čudovitejša ljubezen mimo nas, in to samo zato, ker mislimo, da je bila tista najboljša.

Vsak dan je nov in vsaka nova stvar je nova. Ko pa to enkrat imaš, pa nikar ne pozabi, da vse izgubijo tisti prvoten čar po petih letih, zato je treba graditi naprej, pa nikar iskati tisto kar je bilo pred petimi leti, ampak kaj novega, tisto več.

primož

Se strinjam s Primožem! Zakaj se oziraš nazaj, ko si bila srečna, glej naprej, glavo gor, bodi optimistična….le tako boš vidla, da je lahko tudi prihodnost rožnata, mogoče še bolj kot si misliš.

Jooj draga JULLY, kot bi poslušala sebe. Jaz sem nekako že prebrodila prvo fazo, vendar imam občutek da nikoli ne bo popolnoma pozabljeno, in da bi me lahko dobil nazaj če bi le mignil s prstom, čeprav pravim da ne grem več nazaj ker se imam zdaj lepo in hočem na preteklost pozabiti. Čim manj razmišljaj o njem, in se nekako zamoti z drugimi stvarmi. Pojdi vem z drugimi prijatejli, s tistimi ki jih mogoče še ne poznaš tako dobro. Da doživiš kaj novega in mogoče spoznaš drugega. Vendar nikamor ne hiti, ker pri meni je “prva faza” trajala tri leta. Dolgo a??
Veliko sreče!

s fantom si se spoznala pri svojih 20-ih letih, ko sta bila oba še najstnika, torej v času čustvenega dozorevanja. Lahko rečemo, da je šlo za adolescentno ljubezen, ki pa je že po svoji definiciji, za katero se skrivajo spremembe, ki jih prinaša dozorevanje, bolj ali manj obsojena na propad. Vajina ljubezen je – še posebej zaradi “cveta mladosti” – v prvi vrsti temeljila na ljubezenski očaranosti in erotični fasciniranosti. Fantje dozorevajo počasneje kot dekleta, zato so ponavadi tudi fantje tisti, ki so primarni vzrok za težave v takšni vezi, kar se je zgodilo tudi pri vama. Sposobnost res ljubiti drugega človeka pridobivamo s splošnim čustvenim dozorevanjem. Emocionalna zrelost je najbogatejši del naše osebnosti. Zato je naravno, da se razvija najdlje časa, da jo pridobimo najpozneje. Pri dekletu lahko pričakujemo čustveno zrelost, s tem pa tudi sposobnost za pravo ljubezen, približno okrog dvajsetega leta. Pri mladeniču se navadno pokaže šele nekaj let pozneje, približno okrog petindajsetega leta.

Če smo dumeli, da brez zrele obojestranske ljubezni ni trajnega razumevanja med partnerjema, ti mora biti jasno, da zveza na dolgi rok ne more biti uspešna, če sta jo ustvarila mlada človeka, ki imata precej manj, kot sem omenil. Takšna mladostna zveza sicer ne razpade že po prvi skupni noči, toda čustvena in spolna navezanost partnerjev se prej ali slej razrahlja in nekoč popolnoma izgine. Včasih takšen odnos začne razpadati šele po desetih letih, toda pogosteje ne živi niti tri, štiri leta. Zakaj?

Človeka se nahajata v dobi, ko se človek še precej spreminja. Čustveno dozorevanje spreminja njune življenjske nazore, potrebe in nagnjenosti. Zdaj ju privlači in zanima marsikaj, kar ju prej ni privlačilo, prejšnji interesi pa izginejo ali oslabijo. Ko je človek čustveno zrelejši, drugače gleda na ljudi in na odnose med njimi kot prej. To se še posebej opaža pri fantih, ki čustveno dozorijo pozneje kot dekleta, zato se tudi v obdobju od 20-25 leta najbolj nazorsko in interesno spreminjajo. Ne čudi torej, da se takšen fant “naveliča” dekleta in si poišče drugo, med tem, ko se njegova prvotna izbranka čuti prevarano, ogoljufano in zapuščeno, saj ne razume, zakaj se je fant zagrel za drugo. Zgodi se, da tisti, ki ga imata ob sebi, ni več človek, v katerega sta se zaljubila – postal je drugačna osebnost. Lahko rečem, da te fant ne gleda več z istimi očmi kot prej, ker so njegove čustvene “oči” drugačne. Torej sta vsaj dva razloga, zakaj se adolescentna zveza ne obnese: lastna psihična sprememba in tista pri partnerju. Skratka, v adolescentni zvezi pogosto koeksisterata človeka, ki nista več isto, kar sta bila na njegovem začetku in ne čutita več drug do drugega, kar sta čutila, ko sta se odločila za skupno pot.

Čeprav ti je nedvomno hudo, pa svojo ljubezensko izkušnjo vzemi kot spoznavanje same sebe kot spolno bitje, spoznaj nasprotni spol, njegove spolno-ljubezenske potrebe in nagnjenosti, pridobivanja skupnega jezika z njim. Torej se ti ni treba obremenjevati s tem, da ob novih simpatijah še vedno misliš na svojega prvega fanta. Bolečina bo ob drugih zvezah, ki te bodo prav tako, a na drugačen način osrečevale, počasi zbledela, ostali pa ti bodo doživljenjski lepi spomini. Obstaja pa seveda tudi možnost, da se ponovno zagledata drug v drugega, ko bosta vsak pri sebi “predelala” osebnostne spremembe, ki so se zgodile v tem času. To je možno, vendar bodita pozorna, da ne gre le za regresijo v stare čase zavoljo čustvene bolečine, ki jo sprožajo spomini, kajti to bi bila slaba osnova za nadaljevanje vajine zveze. V tem primeru bi bilo bolje, da celo prekineta stike in si poiščeta drugega partnerja.

Slabo leto.. Ampak v bistvu ne pozabiš nikoli. Le sprijazniš se s tem. Ali pa tudi sam ugotoviš, da je bil dober konec 🙂

‘Ko odidejo polbogovi, pridejo bogovi’!

Uživi v cvetju!

papa,
mojčika

kako pozabiti ali se bolje preboleti???TEZKO!!!jaz je po 6 letih nove veze z novim fantom in enim otrokom, se vedno nisem.in j enikoli n ebom.Ljudje ki smo jih ljubili vedno ostanejo v nasem zivljenju kot lepi spomini.ampak danes na to ne gledam vec s tko zaljubljenimi ocmi.si pa vcasih zazelim, da bi lahko cas zavrtela nazaj in se kdaj dozivela njegove poljube in dotike.

Dragi Nomad!

Resnično sem se zamislila ob tvojem odgovoru in moram reči, da se v veliki meri strinjam s tabo. Meni je ta fant res bil tisti prvi fant, medtem ko jaz njemu še zdaleč nisem bila tista ta prva. Verjetno bo kar držalo, da fantje dozorevajo veliko počasneje kot dekleta, saj je bil moj bivši na trenutke za svoja leta res neverjetno otročji. Ampak zdi se mi, da se je preobrat zgodil, ko so se končala študentska leta in začela služba. Zgleda da res nisva znala storiti naslednjega koraka v najini zvezi.
Naj še povem to, da razlog propada zveze niti slučajno ni bila tretja oseba, ampak si je fant drugo dekle našel po kakih 5-ih mesecih po najinem razhodu. In kot kaže tudi med njima ni vse kot bi moralo biti, saj me je še pred kratkih zasipal z pismi, klici itd… v smislu, kakšno napako je naredil in da me še vedno ljubi.
Skratka hvala vsem, ki ste mi napisali vzpodbudne besede. Tudi Primož tebi, ki si tako dobro napisal o tem, da naj ne gledam nazaj, ker potem naprej ne bom videla. Ja, v zadnjem letu sem res vse preveč gledala nazaj in verjetno zaradi tega tudi koga spregledala.

DaMA, ravno tega se jaz bojim. Tudi jaz že pogrešam vse to ampak vseeno upam, da bo nekoč nekje prišel nekdo, ki bo razjasnil moje nebo 🙂 in res upam, da se bom ob misli nanj lahko nekoč le nasmehnila in si rekla: “Hvala bogu, da sem se takrat tako odločila.” Čeprav se zdaj niti najmanj ne zdi tako…

Ce ti jaz cisto popravici povem, si ga se vedno zelim.vcasih mi je kar zal da nisem z njim.saj ves ko se enkrat zacnes sprasevati-kaj bi bilo ce bi…ne vem.nikoli nebom vedela.tudi sama se bojim teh obcutkov, ki jih dozivljam ko razmisljam o njem.vcasih si ga res se zelim ob sebi.vsaj za en dan.ampak vem da je treba naprej.ce bi si bila usojena bi bila skupaj-to si ves cas dopovedujem.in ce sva si-se bova ze se kdaj nasla.

…ja kar ne morem odmisliti tvojih besed,dama.pa kako lahko potem živiš z moškim s katerim imas otroka???
ga sploh ljubis???
ali pa si z njim le zato ker si ne upas narediti konca.
punce kot si ti nikoli ne ljubijo svojih bljiznjih in zelo pogosto tudi varajo.pa si ti prepricana da svojega se nisi prevarala?
če ga nisi pa ga se bos(vsaj po moje)
tisto o usodi pa zveni malo sarkastično tako da tega ne bom niti komentirala
po moje najbolje da pustis fanta ali moza s katerim zivis in razcistis kaj bi sploh rada

Jully
mislim, da ni pomoči. Edino, kar se lahko odločiš. je – ali skušaš radikalno, načrtno odmisliti prejšnjo zvezo (moja izkušnja je, da to uspe šele, ko vzpostaviš novo) ali pa neguješ spomine, ki so sicer grenki, a hkrati prijetni. Vsaka stvar ima svoje pluse in minuse, premisli, kakšni so pri tebi. Ni pa recepta, razen tistega iz budizma, ki poudarja, da so želje izvori trpljenja, torej, če se odrečeš željam, ne trpiš.

tudi jaz sem imel podoben problem, vendar ti priporočam en rek….ki g aje meni povedala dobra prijatelica (cicer je sposojen) ko sem bil cist na podnu…objemi zivljeje in nicesar ne pricakuj!
Ko boš spozanla pravo osebo, bos to tudi zacutila. Sigurno ti bo hudo ce bos bivsega fanta srecala na ulici itd. samo ko bos srecna bo ta bolecina pocasi izginjala. Samo moras pa tudi samam kaj narediti zato. Ne smes si narediti scita okoli sebe, da si popolnoma nedostopna, na zacetku je ze top dovolj da se tega samo zavedas, da ne smes odrivat drugih stran, ceprav potem to pocnes…..bos vidla…vsakemu se nasmehne sreca…..samo smilit se ne smes sam sebi
lepo se imej.
d.

Hvala ti Dayz za spodbudne besede. Res pa je, da verjetno delam napako, ki je ne bi smela – preveč odrivam druge stran in se ko spoznam koga novega kr nekako vase potegnem in postanem nedostopna. Saj nisem vedno taka, ampak vsakega novega fanta, ki ga spoznam, primerjam z bivšim. In do zdaj mu ni bil nobeden podoben …