Pozdravljeni…
Prosim za pomoč, prvič se srečujem s takim problemom. S fantom sva skupaj slabo leto in vsak mesec bolj in bolj opažam, da je najino spolno življenje zelo slabo. Naj omenim, s fantom se razumeva, imava se lepo, le strasti enostavno ni in nore potrebe po spolnosti. Glede na to, da sva oddaljena in živiva ločeno, sva aktivna prb.2 x na teden. Dosti krat je utrujen in potem mu pač ni, mu je dovolj da se objameva. No objemov nama res ne manjka, je dokaj reznežen tip, ni pa strasti. A mislite, da je to od utrujenosti? No , naj omenim, da nikoli ni bil neki “potreben” fant, ki bi se mu kar mešalo od moje bližine? Ali ga mogoče jaz ne privlačim? Sem ga enkrat to v fori vprašala, pa je rekel, da če se mi meša 🙂 No, tudi ko greva zvečer spat, njegov ud ni trd, pač pa postane po določenem času, al pa enkrat ponoči. A sem nora? Namreč moje dosedanje izkušnje so bile, da ko smo se že odpravljali v posteljo al pač ko sem se poljubljala s kakšnim fantom iz prejšnjih vez, da so takoj njihovi udi postali trdi in je takoj bilo veliko strastnih objemov, poljubov,…
No že od samega začetka se mi zdi, da je vse tako prazno, brez strasti, pa čeprav se drugače razumeva, le v postelji ne. Ne mara prediger, ne bara sexualnega božanja, masiranja, spoznavanja drug drugega. No najin odnos zgleda nekako tako. Greva v posteljo se pogovarjava, božava, objemava po telesu, ne po intimnih delih in potem enkrat skoči na mene, mogoče zamenjava položaj, konča in po 5, ali 10 minutih je vsega konec. Enkrat sva se celo mal pogovarjala na to temo, kako to, da ne morem prit do vrhunca. Pa sem mu rekla, da ne gre to tako enostavno, ker rabim predigro, ne morem kar tko, da skoči name in je to to. Ni mu lih všeč tudi poigravanje s prstki in mislim, da njega zelo muči to, da me ne zna zadovoljit. In ko sem ga vprašala, če je že katero kdaj, je reku da eno.

In zdaj vas prosim za pomoč..Kako mu naj to povem, da ga ne prizadanem, rada bi se naučila spolne predanosti z njim, da uživa ob vsakem dotiku, glasu…Kajti na momente imam občutek, kot da nisem prava zanj. Naj omenim, da se fant zelo pogosto samozadovoljuje in baje traja do 3 ure in da mu je lepo. Ne moti me to njegovo početje, moti pa me, da se ne zna z mano sprostit in predat ter uživat.

In kaj menite? Čutim, kot da nisva povezana, predana in v grobem lahko rečem, da si sploh ne želim spolnosti z njim, ker je vse tako pusto in dolgočasno. A ga imam rada, ker je res ok fant. A mislite, da imava kaj možnosti na izboljšanje? In kako? Naj omenim, da ne mara nobenih eksperimentov, raziskovanja,….edino perilo je njegov fetiš :))) A naju lahko to reši?
Hvala za vašo pomoč….

Draga venera8,
popolnoma razumem vašo zaskrbljenost in ne, niste nori! Normalno je, da odrasel človek (kar predvidevam, da ste) želi v partnerskem odnosu tudi izpolnjujočo spolnost. Če vas prav razumem, se s fantom ujameta, razumeta. Vendar nekako ne morem naprej od te trditve – bistvo ujemanja v intimnem odnosu je vendar v intimi. In v čem se ujemata? V crkljanju, smejanju, skupnih hobijih? To je zelo dobra osnova, vendar, kot sami pravično ugotavljate, vam ni dovolj. Torej, zakaj imate slab občutek, da bi se o tem radi RESNO pogovorili, ne pogovorili, pogovarjali s svojim fantom? Kar sam se ponudi občutek, da vas postane strah, če mu morda vi niste dovolj privlačni, kot ste zapisali. Sicer si upam trditi, da vzrok ni v tem, vendar pa v tej trditvi morda tiči strah pred spoznanjem, da mu niste dovolj privlačni, ki preprečuje, da bi se odločno, a spoštljivo lotila te teme. In potrebno je, da pri sebi veste, kaj bi za vas tako spoznanje pomenilo? Ne bi prenesli te bolečine? Bi to pomenilo, da je konec z vajino vezo? Bi srečali občutja, ki ste jih doživljali že davno 8nevrednost, neljubljenost,…)? Teh možnosti je neskončno, a je odgovor na to vprašanje res pomembno – za vas!
Morda bi vas še vprašala malo provokativno vprašanje: če si zamislite, da molčite in se te teme, ki vas spravlja v močno stisko, ne odločite razkriti svojemu fantu, kako bo zgledal vajin odnos v prihodnosti? Nekaj možnosti: morda se bo rešilo samo od sebe (verjetno v to vsi slabo verjamemo ali pa najbrž sploh ne), morda bo v vaše življenje nepredvideno vkorakal nekdo, ki vam bo prinesel »obljubo« izpolnitve, po kateri močno hrepenite, morda pa boste uspeli ostati zvesti in se boste trudili zanikati svoje potrebe in želje, boste molčali in se prilagajali, vendar pa bi se v tem primeru jaz ustrašila za vas, da boste »znoreli«. Telo namreč ne more dolgo lagati. Torej, ostaja samo še vprašanje, kakšno izbiro sploh imate?
Bojite se, da bi fanta prizadeli, če bi odkrito načeli ta pogovor. Vedno mi je težko pisat o nekom, ki ni prosil za mnenje, a vendar se v partnerskih vprašanjih temu ne da izogniti. Nikakor ne želim biti krivična do vašega partnerja, a glede na vaš opis, nekaj besed o njem: opisujete primer, ko se je moški naučil »poskrbeti » za svojo intimo sam. Samozadovoljevanja ne želim tu obravnavati v luči morale / nemorale, ker se mi ne zdi bistveno, ga pa želim obravnavati v luči intime med dvema. Lahko si samo predstavljam, kako je fantu, ki se je naučil s sabo intimno občevati 3 ure, v tem uživati, biti pozoren na vsako svoje občutje, fantazijo in si priskrbeti zadovoljitev, izpolnitev, vrhunec brez »motenj« (drugega). In v ta izdelan, poznan svet vstopi ženska z enako močnimi občutji, fantazijami, željami, strastmi in poželenji; kje je prostor zanjo? Morda se vaš fant ustraši tega, da v svoj intimni prostor ne zna povabiti drugega. Tu bi se ustavila – zakaj tako je, od kod in kaj lahko naredi – to je njegova odgovornost, za to se bo moral začeti zanimati SAM! Vi ne morete rešiti njegovih vsebin, ki pripadajo njegovemu notranjemu vesolju. Zato si upam trditi, da vse skupaj nima veze s tem, ali ste mu vi dovolj privlačni.
Kjer pa nastopite vi, pa je vprašanje, kako to, da ste eno leto s človekom, ki ima očitno neko blokado, prepreko pri povabilu drugega v svojo najglobljo intimo? Kako zdržite eno leto in se o tem ne pogovarjata? A to ni očitek, le skrb, da je morda tudi pri vas določen strah pred pravo intimo. Nek občutek ostaja, da vam je strast zelo pomembna, vendar pa strast brez predhodnega razumevanja drugega in sebe ter predvsem odnosa med tema dvema in določene harmonije v tem razumevanju, ne nudi pravega okolja za resnično spolnost.
Še nekaj: crkljanje in božanje je res lepo, ampak če gre odnos le do tu, se ne da izogniti primerjavi, da gre pravzaprav za otroške potrebe. Morda vaš fant v prvi vrsti potrebuje ljubečega starša? In ne želim s tem biti žaljiva, želim le postaviti nekaj opcij, ki so možne in jih je potrebno vzeti zares resno, saj to pomeni, da v svoj svet lahko povabi le (čustvenega) skrbnika, nekoga, ki ga bo razumel, ki od njega ne bo zahteval, pričakoval,…, ne more pa povabiti odraslega človeka in tam prevzeti odrasle odgovornosti. In med te odrasle odgovornosti sodi tudi in predvsem pripravljenost in želja po iskrenem raziskovanju sebe, drugega, odnosa in po pogovoru.
Zato vas, draga venera8, vsekakor podpiram v želji in odločitvi, da se vajinega položaja lotite resno; tako sama pri sebi kot v pogovoru z njim. Tudi on je odrasel moški in če boste ohranili spoštljivost in naklonjenost (ga ne boste primerjali s prejšnjimi fanti itd), bi si moral najbolj želeti pravzaprav prav tega pogovora in vašega interesa za vaju in zanj, saj je to njegova edinstvena priložnost za rast. Če pa si tega ne bo želel, ne bo zmogel, bo zavračal, potem pa je to tudi za vas informacija, da fant ni odrasel in ni odgovoren. Za oba pa vi odgovorni NE morete biti.
Želim vam vso srečo, vsekakor ste je vredni,