Pozdravljeni!

Babico je pred slabim mesecem možganska kap. Ena izmed posledic kapi se je pojavila v obliki motnje govora, zaradi česar me zanima, kakšne “govorne vaje” bi bile zanjo primerne. Včasih govori dobro, glede na svoje trenutne zmožnosti, včasih ne. Prosila bi, če lahko svetujete, kako bi jo spodbudili, da bi govorila čimveč, saj se nam včasih zazdi, da zaradi “zadrege”, da ne bo uspela dokončati kakšne besede, stavka, raje ne govori.

Najlepša hvala!

Zdravo

Mogoče bi ji pomagale vaje z računalnikom. Na spodnjem naslovu najdete program, ki vam lahko pri tem pomaga. S programom sicer nimam izkušenj. Sem računalničar in sem po tej poti slišal za avtorja. Žena je baje terapevtka in sta skupaj razvila program.

http://www.bungalowsoftware.com/

LP

žana,

Vaj je kar nekaj – vednar je vse odvisno od vrste in stopnje afazije (kakor imenujemo motnje govora pri karkšnikoli poškodbi možgan). Mogoče ne bi bilo slabo, da se obrnte na logopeda. V Sloveniji je sicer manj logopedov, ki se ukvarjajo z afazijo pri odraslih – najdete pa jih v UKC MB,. UKC LJ in na Inštiticiji za rehabilitacijo invalidov. Moogče še nekaj uporabnih linkov:
http://www.zdruzenjecvb.com/revija-kapnik.html
Nada Žemva, rad bi povedal (knjiga s koristinimi nasveti)
http://www.sinapsa.org/tm/poljudno.php?id=51
http://kardiolog.si/

Žana, pozdravljena!
Tudi mi se trenutno ukvarjamo s tem, saj bo počasi že 4 mesece od očetove nesreče in še vedno ni doma.
Poleg številnih drugih postavljenih diagnoz gre tudi pri njem za afazijo.
Gospa Nada Žemva, katere knjigo ti je predlagala Petra v zgornjem postu, je očetova logopedinja v Soči.

Lahko ti povem, da smo vsi družinski člani pri nas prebrali ogromno gradiva in še iščemo načine, kako se spoprijeti s težavo in čimbolje pomagati.
Je pa problem, ker oče ne želi več sodelovati.
Prve tedne, prva dva vikenda doma je ogromno poskušal govoriti, čeprav ga nismo nič razumeli, vendar se je trudil.
Zdaj, po dveh mesecih v soči pa proba, vidi da ne gre, zamahne z roko in odneha.
meni se je to zdelo zelo zaskrbljujoče, pa mi je ravno včeraj dr. Žemva razložila, da je to zato, ker v bistvu napreduje.
Torej napreduje njegovo razumevanje, zato se vedno bolj sliši in zaveda, da narobe pove ter mu je seveda neprijetno.
Nam so predlagali, da počnemo z njim stvari, ki so ga prej veselile.
Poslušamo glasbo oz mu pripravimo eno sobo, v kateri bo lahko sam “užival” v poslušanju. Dobro bi bilo, če bi mu predvajali kratke pravljice, na kaseti ali cdju, samo za poslušanje.
Da igramo igre s kartami, kjer je prisiljen razmišljati, ipd.

Ne vem, ali gre pri vaši babici samo za afazijo, moj oče namreč zdaj ne pozna niti črk in se ponovno uči pisanja.

Vsekakor pa, tako so nam svetovali, mora potem, ko zapusti Inštit za rehabilitacijo, nadaljevati vaje pri logopedu in se pridružiti skupini za pomoč po kapi.
Pri nas je to na Ptuju.

Lahko ti še povem, da so nam večkrat omenili, da je nezmožnost govora najbolj kruta posledica kapi, ker se človek ne zna sporazumevati ne z besedami, pogosto pa tudi ne s kretnjami.
Čeprav so navidez ljudje fizično dobro, se tisti, ki jih vidijo za samo eno uro med obiski, niti približno ne zavedajo, kako bolniki trpijo, z njimi pa tudi svojci.
Svetovano nam je bilo, da se zaradi počutja bolnika z nezmožnostjo govora razdelimo oz nekako določimo, kdaj se bo kdo ukvarjal z njim. Ukvarjal mislim preživljal čas, se poskušal pogovarjati, vaditi.
Torej enkrat žena, drugič otroci, tretjič prijatelj, nikakor pa ne vsi naenkrat, ker je za bolnika to preveč.
Pa kaj govorim, saj sami to že itak veste, kajne?

Bistvo je v glavnem, da dovolimo bolniku, da ima kdaj tudi šibke trenutke, torej kak dan, ko ne želijo sodelovati, se truditi.
Spopadajo se s hudim spoznanjem, zato počasi in z veliko volje!
Srečno!