Pozdravljeni!

Pred nekaj tedni je umrl snahin oče. Naredil je samomor par tednov po tem, ko se je od njega ločila žena.

Zavedam se, da se sedaj vsa družina spopada z občutki krivde, sramu, izgube.

Rada bi pomagala, pa ne najdem besed, ne vem kako pristopiti. Rekla sem ji, da mislim nanjo in da se lahko kadarkoli obrne name, vendar mislim, da sama od sebe ne bo poiskala moje bližine.

Zanima me, kaj lahko storim, kako ji lahko pomaga moj brat, kako pristopiti k njunim otrokom, ki so še majhni in so izgubili dedka.

Zahvaljujem se za kakršnikoli nasvet ali izkušnjo, ki jo boste delili z mano!

Predraga srna, vsej družini moje sožalje.

Težko je za vse, posbeno kadar je človek nase položil roko. Pomoč otrokom? Sama sem že precej spraševala kako pomagati otrokom ali najstnikom, ko jim umre oče. Posebno za daljše časovno obdobje. Praktičnega odgovora nisem nikjer našla.

Tebi svetujem da otrokom ne lažete ( koliko in kako pa povedati, pa je zelo odvisno od njihove starosti. )

Za pomoč v kratkem obdobju po smrti vam svetujem, da se obrnete na najbližji Hospic, kako pa se generalno postaviti na noge, pa sega globoko v področje umetnosti preživetja.

Razumeš stisko tvoje snahe, bodriš sin, naj ji stoji ob strani in bo potrpežljiv, vnuke pa na svoj način malo bolj posrkljaš. Jih opazuješ, se več z njimi pogovarjaš, jih pokažeš da jih imaš rada, skratka si vzameš za njih čas in ne sitnariš s kakšnimi svojim “malenkostmi”.

Bodite povezani, in nekeko vam bo lažje.
Ana

Srna23, vi se kar spopadajte z izgubo, to paše zraven.

Zakaj pa imate zdaj še občutek sramu in krivde?
Naj vas ne bo sram, ni ne prvi ne zadnji, ki je položil roko nase.

Ker je bil odrasel in sposoben razmišljati, se je za to dejanje odločil prostovoljno. Nihče ga ni silil, zato nimate nobene krivde.

To, kar je naredil, kaže samo na to, da ni imel volje in energije reševati svoje težave na drug način, odločil se je za pot, ki se mu je v danem trenutku zdela najlažja. Po liniji najlažjega odpora !

In niti slučajno se ne sme počutiti kriva ex.žena – bog ne daj da bi jo obsojali ostali!
Če bi se vsak zapuščen partner odločil oditi v smrt, bi bil naš planet prazen.
Pa še ta misel se mi prikrade: če se je žena od njega ločila, je verjetno imela kak dober razlog. Če se motim, oprostite.

Verjamem, da to niso besede, ki si jih želela slišati – a realnost je žal taka.

On je šel tja, kamor je želel – vi pa poizkusite čimbolj normalno živeti dalje.

ZANIMA ME KAKO LAHKO NAJDEM KAKSNO OSEBO KI ISCE IZGUBLENE OSEBE KAJTI NE MOREM SE OBRNATI NA NOBENO INSTITUCIJO PRIPRAVLJENA SEM TUDI PLAČATI A DELA SPLOH KATER PRIVAT

Zelo različni smo in vsak žaluje po svoje. Jaz ne bi mogla govoriti o osebnih zadevah s kommerkoli. Enako kot pred žalovanjem – za to imamo določeno osebo, nekdo ima sestro, nekdo partnerja, prijatelja. Ko si v stiski, pa se lahko naenkrat zgodi tudi, da se razgovoriš čisto tuji osebi, za katero čutiš, da te razume ali ti je blizu po razmišljanju. Vendar se ne moremo siliti v to vlogo, če čutimo, da bo na drugi strani odpor.
Pomagamo pa kljub temu lahko. S čisto enostavnimi zadevami. Jaz sem bila zelo hvaležna, ko je svakinja – brez da bi se najavila ali da bi ji celo jaz kaj rekla – prinesla polno posodo hrane za našo družino. Ko je umrl moj mož, nisem bila sposobna niti narediti načrta, kaj bomo jedli, niti iti v trgovino nakupovat, niti nisem imela apetita niti volje do kuhinje. Potem pa se pojavi ona z loncem juhe in smo že iz vljudnosti malo pojedli. Naslednji dan je spet prišla, s polnjenimi paprikami. Ni dolgo ostala, nismo govorili, samo za mizo je sedela toliko časa, da je videla, da jemo.
Moj brat je prišel na obisk vsak večer, pa ne stanuje v istem kraju. Da malo povpraša, kako je minil dan, da govori z otrokoma, tudi denar nam je prinesel kar drugi dan, ki smo ga porabili za pogreb. To sem lahko kasneje vrnila, a prve dni je res težko opravljati čisto vsakdanje stvari. Težko je iti na banko, težko telefoniraš, težko poveš vsem, ki kličejo, kaj se je zgodilo.
Torej, bi rekla, ne vem, kako blizu ste si, a idi tja, povprašaj osebno, kaj lahko storiš, ponudi se, da doma kaj postoriš, neseš kaj na pošto, da komu kaj javiš, da pomagaš čisto praktične gospodinjske zadeve, ker je težko čisto vse.

T

Tudi moje iskreno sožalje, srna23!
V veliki meri se strinja z nastjo o tem, kako človek funkcionira prve dni po težki izgubi in kako dobrodošla je sleherna pomoč … tudi samo sedenje in poslušanje! Ali vse, kar navaja nastja!

Mislim, da jih lahko pomagaš tudi s tem, da greš tja in odpelješ malo otroke ven, na sprehod, na izlet … ali tudi njo! Da greste nekam ven, skupaj, v naravo, v park, v cirkus, odvisno od situacije, v kateri bi se vsi počutili opitimalno!

Res je, kot razmišljajo ostali. NIhče pri tem ne nosi nobene krivde, bog ne daj, kaj šele da bi koga bilo sram! Zakaj bi bilo sram koga od njih za odločitev tega človeka? Zagotovo se je za to pot odločil iz njemu znanega razloga. In če je do ločitve prišlo, sta imela tudi v odnosu nekaj, kar ju ni povezovalo, ni povezovalo očeta in matere tvoje snahe, zato ne vem, zakaj bi snaha nosila krivdo sramu!

Morda ji bo tvoja pomoč pri otrocih, pa morda pri nakupu nujnih živil ali kaj takega prav prišla! Tvoja nevsiljiva pomoč, ko bo le vedela, da si tam, ne bo pa ji treba nič poslušati, nič odgovarjati, nič razmišljati …