Imam sestrično, staro komaj 41 let, ki so ji letos spomladi odkrili raka na želodcu. Menda – samo menda – naj bi bili neki zasevki tudi v pljučih in celo “nekaj” na jajčnikih. Od poletja prejema KT, po vsakem krogu je slabše, vendo težje prenaša. Ima 12-letnega otroka. Že sicer je bila zelo zadržana in vase zaprta, zdaj je z njene strani popolna blokada, vseh in vsakogar. Če jo kličemo, se ne oglasi, če pridemo na obisk (pomagat, ne firbec past) ne odpre. Vemo, da pomoč rabi, saj je senca sama sebe, shujšana do kosti, pomoč rabi otrok – a skozi zid, ki ga je postavila, enostavno ne moremo. O vrsti bolezni ne vemo nič, ne pove ne možu, ne materi, ne nikomur od sorodstva, znancev, prijateljev. “Smili” (ne v tistem grdem smislu) se nam ona, smisli se nam otrok, cela njena družina, do katere ne moremo. Nedolgo nazaj je v nekaj mesecih za pljučnih rakom umrl njen svak, tudi oba moževa starša sta umrla za rakom, zato je to, kar se zdaj dogaja še njej, toliko bolj hudo za vse. Ne vemo, kakšna je prognoza, ne vemo, kakšni so učinki KT, ne vemo ničesar, kar pa sploh ni tako pomembno kot je pomembno to, da bi ji radi pomagali, radi bi ji kaj odvzeli (delo, opravke), radi bi jo negovali, ji kaj skuhali….radi bi poskrbeli za otroka, ki zagotovo neznansko trpi, prepuščen sam sebi, tudi možu, ki sicer igra heroja in išče uteho veliko v delu in malo za šankom, a enostavno ne znamo. Kam se obrniti, kje iskati, kako pomagati?