Pozdravljeni,

leto dni je odkar sem odkrila čustveno prevaro s strani partnerja. Po mesecu, solz, obupa, pogovorov, obtoževanj… se je najino življenje spremenila na bolje. Pravzaprav sem večkrat razmišljala, da je dobro, da se je to zgodila, saj sva se takrat lahko pogovarjala o stvareh, v katerih se prej nisva mogla, partnerja sem nehala idealizirat, ravno zaradi te moje idealizacije, je bil šok toliko večji. Je pa vse skupaj prineslo veliko slabega predvsem meni. Nikako se ne morem znebiti misli, ali sem naredila prav, da se ostala, v meni je ostala želja po maščevanju oz. da bi mu vrnila kar je on naredil meni, razmišljam ali naj partnerju od njegove “ljubice” povem, kaj sta počela najina partnerja. Nekako se ne morem znebiti občutka, da ne bom mogla “pozabiti”, dokler tudi on – ona dva ne bosta občutila kaj sem občutila in še vedno občutim sama. Partner je obžaloval ker me je tako prizadel, nikoli pa nisem imela občutka, da mu je žal, zato kar je naredil – njemu se to (ker pač ni bilo telesnega varanja) ne zdi nič takšnega in ne razume moje občutke, da je zame to isto in da me zelo boli… še vedno.
Kljub temu, da je najin odnos sedaj boljši kot prej (več pozornosti, telesne bližine) ne morem odstranit misli, ali je prav, da sem ostala z njim, kajti vseskupaj me tako boli, bolj, ko razmišljam sem prepričana, da si tega nisem zaslužila in kako je mogel šest mesecem biti v čustveni navezi z drugo žensko ob enem pa meni govoriti kako me ima rad. Rada bi odšla, rada bi ostala, vse to me poriva v depresijo, slabo spim, sem nerazpoložena, nimam apetita… S partnerjem se o svojih občutkih ne morem pogovarjat, ker me ne razume, če mu samo omenim, da so moje misli pri prevari, se z menoj sploh noče pogovarjat, njegov odgovor je vedno ali se hočem prepirat in kaj bi rada, saj med njima ni nič več. Sama pa tako težko prenašam bolečino, ki je še vedno v meni, da bi najraje izginila…

Kako odpustiti in iti naprej… Prosim za vaš nasvet.

p.s. po prevari sem hodila tri mesece na psihoterapijo, vendar sem jo zaradi finančnega stanja morala opustiti. Partner ni želel z menoj, saj je mnenja, da imajo terapevti več težav kot midva, in nama zagotovo ne bodo v pomoč.

vidva žal,nista razčistila nič! zato pa se počutiš tako ,kakor se počutiš.

tudi potem se ne boš počutila drugače,vem iz svojih izkušenj.Tudi moj je prisegal,da ni bilo telesnega stika.Pa je bilo in to stalno.Medtem,ko sem hodila zvečer z hudo migreno,ko nisem od bolečin vedela,kje imam zdravila je on veselo naskakoval.Tudi z dojenčkom sem zvečer bila vglavnem sama.kaj misliš,kje je bil on??

to se je dogajalo veliko let .Nisem mogla več.Na otroka je prisegal…..lagal. Pa bi dala oči za njega,da ne laže.Tako,da……..

že to,da ni hotel s tabo na terapijo veliko pove,koliko mu je žal??

POZDRAVLJENI!

Opisujete odnos, v katerem ste doživeli najgloblje ponižanje, to je prevara s strani vašega partnerja. Najbolj ob vsem tem pa vas boli partnerjeva brezbrižnost ob vaši bolečini, ki ji ni konca. Ko bi vsaj lahko začutil, kako globoko vas je prizadel, ob tem ko ste mu vi zaupali in se ob njem počutili varno.

Prevara je najtežja zgodba v odnosu para, ker govori o izdanosti in ponižanju. Ker vas partner ni prevaral fizično, temveč je šlo samo za zaljubljenost, je to lahko razlog, da se mu zdi, da pretiravate in vas ne jemlje dovolj resno. Za vas pa je njegovo dejanje tako globoko ponižujoče, da vas boli vse telo. Povejte partnerju, kaj je tisto, kar bi vam v vajinem odnosu pomagalo, da bi se ponovno počutili varno. Povejte mu, da mu težko zaupate, ker vaših občutkov ne vzame dovolj resno. In to občutje, da vas ne jemlje dovolj resno in vas ne sliši, je morda še bolj boleče, kot sama prevara.

Vaš partner razmišlja kot moški in najverjetneje težko razume vaše vedenja, saj se je z vami pogovoril, se vam opravičil in želi iti naprej. Vi pa zgodbo, ki vas je prizadela, še vedno zelo globoko nosite na telesu.

Če boste želeli nadaljevati ta odnos, boste morali spustiti in živeti naprej. Bolečina bo še vedno bivala med vama in smiselno je, da govorita o njej. Prevara še dolgo živi na telesu prevaranega in na žalost samo čas odnese, ali počasi odnaša prizadetost. Ni instant recepta za bolečino izdanosti. In žal se tega zave veliko parov šele, ko je prepozno. Zaupanje se vrača postopoma. Ob tem ko se je par sposoben globlje povezati in začutiti, zbledi in se predela tudi bolečina. V sprejetosti, v toplini, v odnosu kjer je pripadnost in prostor da si kar si in si v tem v polnosti sprejet, ta bolečina izgubi svoja krila, nima več moči. Ko resnično začutiš, da pripadaš, takrat lahko iz srca odpustiš in objemeš iz sočutja.

Lepo se imejta in naj bo nežnost in topli dotiki še naprej del vajinega odnosa. Imejta se rada, vse ostalo bo odpadalo in se znova gradilo samo od sebe.

Tudi jaz se srečujem z istim problemom. Mož me je pred 3 leti čustveno prevaral, dobival se je leto dni z svojo prejšnjo ljubeznijo in vse skozi trdi, da ni bilo telesnega stika. To naj bi storil zaradi mojega pretiranega ukvarjanja z otroki, kot sam govori naj bi na njega popolnoma pozabila. Povedati moram, da se sam z njimi ni nikoli ukvarjal popolnoma nič. Ob odkritju te veze sem bila globoko razočarana in močno prizadeta. Ob neštetih dogovarjanj in usklajevanj sva se nekako dogovorila, da poskusiva znova. Priznam, da je bilo z moje strani zelo težko, saj je bilo polno nezaupanja, nikoli nisem vedela ali je res kar mi govori, pregledovala sem njegov telefon..Po treh letih sem nekako prebrodla bolečino in verjela v skupno prihodnost. V mesecu novembru sem ponovno začutila njegovo odsotnost, razdvojenost. Kmalu sem ga postavila pred dejstvo in ponovno mi je priznal, da se je dobil s to prejšnjo in da čuti do nje nekakšno ljubezen. Ne vem kaj naj storim. Čutim, da je razdvojen in ne ve kaj bi naredil. Tudi sama v razcepu. Ljubim ga, vendar ne vem, ali naj ga glede njegove razdvojenosti zapustim ali se naj podam v kakšno posvetovalnico…
Živeti z mislijo, da se bo zgodba izpred treh let ponovila je nemogoče. Ne vem pa ali mu bom sploh lahko še kdaj zaupala. Kaj naj storim?

če mene vprašaš- nikoli ni nehal z njo.

vsekakor pojdita v svetovalnico, izberita si kakšno dobro, ker imata ogromno stvari za predelat.
Kot prvo ne vem, zakaj se nič ne ukvarja z otroki? Ker se mu ne da, ali se ti raje ukvarjaš z njimi, da ti ga ni treba gledat.
Če verjameš, da med njima ni bilo telesnega stika, si zelo zelo naivna, kar pa sploh ni pomembno, pomembno pa je, da v resnici ni prav nič iskren do tebe.
Mislim, da sta zelo oddaljena drug od drugega. Čaka vaju veliko dela, ne misli, da se bodo stvari uredile z dvema ali tremi pogovori. V svetovalnico pojdita oba zaradi sebe, da se kaj naučita, ni pa rečeno, da bo to zvezo mogoče ohraniti.

Hvala za odgovore. Moram dodati, da se ni nič ukvarjal z otroki, ker se njemu to ne da, ker ni takšen tip, kot sam pravi. Mislim, da res ni popolnoma nič iskren do mene, kot to sami pravite. Za božič, sem ga vprašala, ali sta si voščila. Povedal je, da sta si res, kot vsako leto. Na moje vprašanje, kako je bilo voščilo sestavljeno, pa mi je odgovoril, da se to mene ne tiče. Kaj pa pravite nato?

Hvala za odgovor. Naj odgovorim, ker se z otroki ni ukvarjal, ker se mu pač ne da, ker ni takšen tip, kot sam pravi. Mislim, da res ni iskren, ne do sebe, ne do mene. Na moje vprašanje, ali sta si voščila ob božiču, mi je pritrdil, na ponovno vprašanje, kako je voščilo izgledalo, mi je odgovoril, da se to mene ne tiče. Kaj menite na to? V najglobljem pomenu me je strah ostati sama, čeprav sem materialno preskrbljena.

Nikoli ne boš odpustila…vedno te bo žrlo…vsaj tako pravijo tiste, ki so “kao odpustile” – jaz sem spokala in šla (z 2 majhnima otrokoma), imamo se super, smo preskrbljeni tudi finančno, le vačsih se sprašujem, če bi bilo morda za otroka bolje, da bi odpustila (vse tiste, ki so “odpustile” mi zatrjujejo, da ne).

Ne pozabiš, sploh če ni resnega pogovora.
Pred dobrim letom na istem – čustvena prevara z moževe strani, zatrjevanje da ni bilo nič, … Ampak – resnega pogovora ni bilo, oz jaz sem svoje povedala on pa – ni videl nič groznega, če je bil samo hec, malo zajebancije, ki pa ne ve kje bi se končala, če jaz nebi izvedela. No, meni nelogično, ampak – pojasnila ni bilo boljšega.
In po tolikem času, se vsake toliko zgodi z isto osebo kak tak milo rečeno “čuden incident”. Sproži ga dotična oseba ne on, vmes se je vmešala še ena oseba (tudi ženska). Ko sem skušala možu povedat kako se počutim je seveda baba tečna, in krivim njega, ki je žrtev, kajti obema ženskama je že povedal, da imajo vsi družine, ter da to ni primerno. Jaz vem da bi reagirala drugače, resno, odločno, če bi meni moški to delal kar ti ženski njemu in nam, vendar – jaz sem jaz, direktna, odločna. Možu pa odgovarja da ga dve zalezujeta, čeprav vidi, da to na družino vpliva zelo negativno. In vem, da mi bo kmalu prekipelo.
Kar je bisvo, ki ga želim povedat – moški se redko spremenijo, me smo tiste, ki moramo naredit nekaj. Sam jajca za velike korake moramo imet – jaz jih zbiram. Vendar zaradi družine, ne sebe, čeprav je to najslabši možen izgovor, vem.