Spoštovani,
znašla sva se v situaciji ko ne vidiva več izhoda. S partnerjem sva skupaj 13 let in imava tri krasne otroke. Najin odnos je bil vsa leta precej težek, nepredvidljiv. Bi se pa osredotočila na eno stvar katera mene še posebej bremeni. V prvem letu zakona sem zaradi nepomembnega prepira jokala, ker mi je bilo hudo. Ko je partner to videl, je prišel do mene, mi prisolil klofuto in pripomnil, da je to zato, da bom imela zakaj jokati. Ker nočem situacijo prikazat kot zelo enostransko naj napišem, da sva bila za prepire kriva oba. Vem da sem tudi jaz njega večkrat hudo prizadela, za kar mi je zelo žal in sem mu to tudi povedala. Po tej prvi klofuti je še nekajkrat v vseh letih prišlo do fizične grobosti (odrivanje, preprečevanje izhoda, grabljenje za vrat). Pred kratkim me je spet po grdem prepiru zagrabil za roke in me pritisnil na tla da me je močno bolelo. To naredi s tako ihto, glasom in pogledom, da me čisto ‘zresetira’ po domače. Močno se ga ustrašim in ponovno vsi spomini privrejo na plan. Tokrat sem mu napisala res dolgo pismo, v katerem sem mu opisala kako se jaz počutim, kaj je v najini zvezi narobe. Med ostalim sem mu napisala da mu od prve klofute ne zaupam več in da se ga bojim. Njegov komentar je bil kdaj mu bom že odpustila, da tega v celem času ni bilo veliko, kar je res. Jaz pa ne morem. Naj omenim da je šel na seminar o obvladovanju jeze (prejšnjič sem mu postavila ultimat). Njegov komentar je bil, da mi je hvaležen da je šel vendar ga tisti ki so bili tam sploh ne rabijo. Jaz mislim drugače. Pravi da kvečjemu jaz potrebujem psihiatra. Kar verjetno ne bi bilo slabo ker imam zaradi preteklosti ali ne vem česa en kup strahov. Ves čas sem napeta.
Tokrat se mi ni opravičil, saj pravi da ga drugače sploh ne poslušam. Kako naj mu odpustim če pa vem da se bo spet ponovilo ko bo dovolj jezen. Kar je res poredko pa vendar… Imava še goro drugih težav, ta je pa pri meni največja. Konec meseca bova (upam!) šla na skupinsko terapijo. Rada bi se počutila varno pa se ne.
Hvala za vaš čas!

Pozdravljeni, MickeyMouse!

Prav je, da sebe in svoje počutje jemljete resno in da vztrajate, da se želite počutiti varno, pa se dejansko ne morete, dokler partner ne bo prevzel nadzora nad svojo jezo in besom. To, da vas je strah kako bo ob naslednjem vajinem prepiru, je najbolj naravno in razumljivo (glede na vaše predhodne izkušnje), vendar bo partner tu tisti, ki bo moral prevzeti odgovornost za svoje nasilje. Šele takrat, ko vam bo dokazal, da obvladuje svoje impulze, četudi je besen in četudi bi vi jokali ali ga kako drugače prizadeli, bo za vas varno. Nikogar namreč ne more oz. ne sme nihče sprovocirati, vsak je sam odgovoren za kontrolo oz. nadzor nad sabo in nad svojimi impulzi. To velja tako za moške kot tudi za ženske. Šele takrat, ko imam samega sebe toliko v oblasti, da zmorem dostojanstveno ravnati s svojimi težkimi občutji besa, jeze, prizadetosti, užaljenosti in podobnih občutij, ko se zmorem obvladati, se morda umakniti, zavzeti distanco, se umiriti, pomisliti in nikakor ne udariti, niti vpiti, poniževati, sramotiti, prizadevati itd.- šele takrat je ob meni varno. To pa je popolnoma moja odgovornost, ne glede na to kaj drugi ob meni počne. Seveda je to veliko lažje napisati kot storiti, še posebej, če izhajamo iz »zgodovine« družin, ki niso znale ustrezno ravnati z jezo (bodisi v obliki prepirov, vpitja, povzdigovanja glasu… ali na drugi strani užaljenosti, ignorance, izmikanja, kaznovanja s tišino…) Zato je za lažje obvladovanje besa in jeze dobro iti skozi ustrezen relacijski terapevtski proces, kjer se stvari predelujejo na razumskem (oz. kognitivnem), čustevenem in telesnem nivoju. Nikakor ni dovolj delati le na enem nivoju, npr. obvladovanju oz. zatiranju jeze, niti ni dovolj samo tek, hoja v naravo oz. fizična aktivnost, čeprav je ta tudi zelo priporočljiva kot dodatna. Omenjala pa sem tudi proces, kar pomeni, da lahko traja nekaj časa, da se pokažejo rezultati in nek seminar ne zadošča (čeprav je super, da se ga je partner sploh želel udeležiti).

Dobro je, da bosta šla na neko skupinsko terapijo, vajina odločitev pa je tudi, če se želita udeležiti- predlagam, da samo vidva- zakonske in družinske terapije, kjer bi lahko globinsko predelala stiske in strahove, ki vas razžirajo in vama obema ne dajo miru. Šele, ko boste v nekem varnem okolju uspeli nasloviti vse stiske, bolečine, strahove, zamere in jih bo partner (morda s pomočjo terapevta) tudi uspel slišati in začutiti vašo bolečino, strah in prizadetost ob tem, boste lahko prišli tudi do točke odpuščanja. Do tam je pa je pred vama še nekaj poti. Želim vam, da vztrajate toliko časa, da se boste počutili resnično pomirjeni. Nasilje namreč v nobeni obliki ni dopustno in tudi, če se vam dogaja samo na vsake toliko časa in drugače uspeta dobro funkcionirati, je to še vedno nasilje, ki se ne bi smelo zgoditi. Zaslužita si mirno in varno vzdušje, zlasti pa vajini otroci, ki čutijo vse vajine napetosti in stiske. Odločitev pa je v vajinih in predvsem v vaših rokah.