Pozdravljeni !
Stara sem 33 let in v zakonu sem že skoraj 10 let. Z možem imava 3 otroke in zelo veliko težav v zakonu.Že preden sva se poročila, mi je jasno kazal znake ljubosumlja in nezaupanja, kar se je samo stopnjevalo naprej do groznih psihičnih maltretiranj, poniževanj…Ker je bil zelo zaposlen, sem prevzela skrb za gospodinjstvo, vzgojo otrok, tako da je imel na skrbi samo svojo službo in nič drugega. Ni se nič ukvarjal z otroci, jaz pa sem vse postorila.Vendar ga je to njegovo bolano ljubosumlje pripeljalo do dveh živčnih zlomov, kjer sem mu seveda bila v podporo, prevzela sem tudi njegovo službo.A stvari se niso nič spremenile, tudi zdaj, ko je spet na “zeleni veji”.Ljubosumen sicer ni več, ampak še vedno me nič ne ceni, prav tako tudi mojega dela v službi in doma.Pri vzgoji otrok sploh ne pokaže zanimanja, kakor da so sosedovi, kar me zelo boli. Trudim se v službi, potem pa me še ena služba čaka doma.Veste koliko je pranja,likanja, pospravlajnja s 3 otroci, da ne govorim o obveznostih za šolo, vrtec.
Vendar imam samo 2 roki in 24 ur na dan mi je kar premalo, da bi vse postorila.Moj ljubi mož pa počiva na kavču in gleda televizijo.Ker mu seveda kdaj pa kdaj tudi rečem te stvari, ki me motijo, potem me zmerja, da sem grozna, zahtevna žena, češ da druge ženske vse same postorijo.Tako mu ne smem nič rečt ( zaradi njegovega duševnega zdravja, da se mu nebo spet zasukalo), če pa že vztrajam pri svojem, recimo če delam popolda, potem pričakujem, da bosta s starejšo hčerko naredila domačo nalogo. Ampak nikoli je ne naredita vso, ali pa jo narobe.Tako da moram spet jaz, ko pridem zvečer domov iz službe še enkrat delati z njo nalogo.Tak primer je bil tudi včeraj, in ko sem mu z zvezkom mahala pod nos, da naloga ni narejena, je čisto ponorel.Začel je vpiti, da sem se ga vstrašila, v jezi sem mu vrgal zvezek, on pa se spravil na mene.Udaril me je s toliko jeze in sovraštva, da še zdaj ne morem verjeti .To ni bilo prvič, da me je udaril,ampak sem si tisti prvi udarec vedno opravičevala, češ da je bil bolan .
Zdaj ni bolan, bojimse,ker je to naredil s tako lahkoto,da se bo nadaljevalo.
Zato vas prosim za nasvet. Kako naprej? Naj se sprijaznim s tem, da bom vedno morala narediti vse sama, saj mi je on kot 4 otrok, od njega naj ne pričakujem pomoči in opore v življenju, ali naj zberem toliko moči in začnem težko življenje kot mati samohranilka s 3 otroci? Najhuje pa se mi smilijo otroci in sama več ne vem, kaj je za njih najboljše.

Vem, da sem veliko napisala, ampak ne morem v 10 stavkih povedati vsega, kar se dogaja že 10 let.
Hvala vsem za nasvet!

Spoštovana Vita,
napišite kaj več o moževih “živčnih zlomih”, če je zaposlen o njegovi uspešnosti pri sedanjem delu in kaj to pomeni da “se mu utrga”.Je že bil pri psihiatru ali v bolnišnici? Jemlja kakšna zdravila?Brez teh podatkov vam ta hip ne morem ustrezno svetovati.

Vita, če je tvoj mož zdrav (kot praviš je bil bolan, sedaj pa je zdrav) in ti nič ne pomaga, pomeni samo eno-tvoj mož te ne spoštuje niti toliko kot imaš črnega za nohtom……midva z ženo imava samo enega otroka in vsi trije pospravljamo, sesamo, pomivamo, skratka delamo po hiši in okoli hiše……potem pa smo skupaj tudi ko nimamo nobenega dela……jaz bi imel slabo vest, če bi morala moja žena namesto mene poleg službe opraviti še vse po hiši.Namreč čiščenja, likanja, kuhanja,sesanje prahu itd……je zares več kot preveč za eno osebo……sprašujem se, zakaj sploh še živiš s takim človekom, kateremu ni nič mar ne za tebe, ne za otroke…..naženi ga u tri krasne…..

Sedaj ne jemlje nič, nazadnje pa je jemal Akinetom in Risperdal, še prej pa Dormieum, Sanval, Eglonyl,Loram…Prej je imel “terapijo” pri psihiatru bolj pogosto, sedaj gre samo 1 x mesečno po inekcijo i( ne vem katero, neko pomirjevalo )n na pogovor.Na začetku sem tudi jaz redno hodila z njim, a sem zdaj opustila, ker mi teh 30 minut pogovora mesečno niso v nobeno pomoč.Naj še povem, da je imel mož žalostno mladost, saj je bila pri njih doma pijača, pa tudi starša sta se znala večkrat stepst.Zato si mislim, da on enostavno ne zna dajati ljubezen in pozornost, ker je sam ni bil nikoli deležen.

Spoštovana Vita,
po vašem opisu je jasno, da gre pri vašem možu za dolgotrajno duševno bolezen, katere produktivni del( vsebinske motnje mišljenja in ali motnje zaznavanja) je že izzvenel,preostala pa sta le še motnja volje,ki je za zdravljenje najbolj trdovratna in verjetno pogrezanje v lastni svet domošljije.Pravite, da ste moža včasih spremljali k psihiatru, storite to še vsaj enkrat. Glede na zdravila, ki jih dobiva mož ,sklepam, da je možno z nekaterimi spremembami voljo vsaj nekoliko okrepiti in ga iztrgati iz ravnodušnosti in poležavanja vsaj toliko,da bi vam bil tudi v pomoč in ne le v breme.

Vita, zadnje Jožetove besede 100%podpišem in pridam še tole mojo:

Sem pestovala vse,
kar mi pustilo je spati,
sem zabrisala vse pragove,
ker sem hotela ostati.

Se je v meni
nemir naselil,
hrepenenje razcvetelo,
bolečina zasidrala.

Sem se odločila vrata odpreti
in takrat, šele takrat je začelo zares boleti.

A ga je vredno iskreno živeti.

New Report

Close