Spoštovani!
Poročila sem se mlada, po komaj mesecu poznanstva. Deloma so bili zato krivi tudi starši, ki so me želeli čimprej oddati v varne roke. Moža nisem nikoli ljubila, vendar sem dobrih 15 let kar shajala z njim.Potem se mi je zgodila ljubezen. Na žalost je kot ponavadi tudi to prišlo na dan. Po nekaj mesecih odločanja oditi ali ostati, sem se odločila da ostanem. Mož me je sprejel in nekaj časa je bilo vse kolikor toliko v redu. Potem pa se je začelo. Zmerjanje, psovanje, tudi kak udarec je padel. Potem razlaganje otrokom (18 in 14 let), kakšna k…. sem, kaj vse sem počela, večni prepiri. Če ga prej nisem ljubila, sem ga zdaj zasovražila. Otroci so mi rekli naj se ločim, saj je tudi sicer zelo pikolovski in tečen.Tudi po spolnosti ne čutim nobene potrebe več, mož pa si jo še vedno zelo želi. Jaz mu ustrežem zaradi ljubega miru.Še vedno veliko mislim na bivšega in obujam prijetne trenutke, ki sva jih preživljala v svojih časih.Mož bi se veliko pogovarjal o tem kar je bilo, želi si da bi se posipala s pepelom po glavi, mu povedala da mi je žal, da tega ne bom nikoli več storila, skratka očita mi vse kar sem kdaj v življenju storila. Da uničujem otroke, da jih podkupujem, nikamor jih ne bi pusti, želi da bi vsi samo kuhali, pekli, čistili, mu stregli, skratka živeli tako kot v ameriških filmih(brez težav-neresnično).Kak dan se sprijaznim s tem, potem pa pomislim, da nima smisla uničevati mojega in njegovega življenja kolikor nam ga je še pač preostalo. Povedala sem mu, tudi pred tem, da ga nimam rada, da še ni toliko star, da si zasluži najti žensko, ki ga bo imela rada in on njo, vendar on o tem ne želi ničesar slišati in samo ponavlja, da ga prihodnost ne zanima, da je v življenju že vse izgubil, da sem mu uničila dvajset let življenja in podobno. Po najhujših izpadih (da jih ne opisujem), je ponavadi teden do 10 dni miru, potem pa brez razloga znova znori, in ta vzorec se ponavaja že lep čas. Ko sem mu rekla, zakaj je bilo od začetka vse v redu, potem pa je začel s tem, ne ve povedati pravega odgovora.
Tako zelo sem naveličana, da sama ne vem kaj naj storim. Po eni strani se mi smili, kam bo šel, kako bo živel, po drugi strani pa ne vidim smisla.

Spoštovana Izgubljena,
prestajate zakonsko krizo, ki bi se verjetno razvila tudi, če ne bi bilo dogodkov.ki jih tako skesano navajate.Sama se iz tega klobčiča ne bosta mogla izplesti, zato potrebujeta neposredno srečanje in posvet pri psihiatru,ki se ukvarja s terapijo parov.Našla ga bosta Ljubljani na Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo na Polikliniki ,Njegoševa c.

Draga izgubljena,

naj se ti mož nikar ne smili, kako bo z njim. Čimprej se reši iz tega nemogočega zakona. Nikakor ne zaslužiš, da te zmerja in daje v nič.Že res, da si sama nareidla napako, toda če te misli do smrti žreti zaradi tega in te žaliti, predvsem pa , da dela to pred otroki, to nikamor ne pelje. Mislim, da ti ne bo pomagala nobena posvetovalnica, saj je človek skrajno nesramen in spremenil se ne bo. Če misli, da si tako slaba, si bo že našel boljšo – samo ne vem katera ga bo takšnega prenašala. Misli nase in na otroke, ne pa nanj.

LP,Kaja

Običajno se aktivno ne vključim v forum, temveč ga le prebiram.Tokrat pa bi rada nekaj dodala oziroma z mojo izkušnjo mogoče pomagala.

Pred kratkim sem bila tudi sama v podobnem položaju. Razlika je bila le v tem, da nisem imela drugega moškega ( nisem “hodila” z drugim), ampak le dobrega prijatelja (kar pa niti slučajno ni vzrok za mojo odločitev). Ne glede na to, so bili očitki v zvezi z varanjem precej pogosti. Torej – mislim, da bi bilo dogajanje pri tebi z drugim moškim ali brez njega – enako. Sama sem prišla do spoznanja, da je bilo dovolj neprestanega dajanja in nikakršnega sprejemanja in sem se odločila, da sem na vrsti jaz, zato sem v prvi vrsti mislila na svoje otroke in nase ter se odselila. Spoznala sem, da vztrajanje v takšnem zakonu (kjer ni ljubezni), bivanje v takšnem okolju (kjer te ne spoštujejo) , nikomur ne koristi, kvečjemu škoduje. Tudi jaz sem se ukvarjala z “usmiljenjem”; pa kaj bo, če bo …; pa kako bo, ko bo … in vsemi mogočimi pomisleki, kar je trajalo kar nekaj časa. Potem pa smo se pogovorili, lahko bi rekla pogovarjali … se tudi dogovorili kako bo in sedaj mi ni žal. Pri vsem tem je najtežje stvar razložiti otrokom, toda mislim, da je odkritost pri pogovoru najpomembnejša. Trdno sem prepričana, da bom tudi težave, ki so mi v zvezi s tem še ostale, kmalu rešila. Rada bi ti povedala, da se zdaj, ko smo “vsak zase” dosti bolje razumemo. Najslabše pri tem pa je in na to si lahko kar pripravljena, da se okolica .. sorodniki .. pa še kdo, ne vem sicer zakaj, menda čutijo poklicani, da se “vtikajo” v stvari, ki jim niso mar. Obrekovanje je bilo pričakovano, toda ne tako zelo zlonamerno – saj bi ga lahko preimenovala kar v laganje. Ko bo vse mimo in mimo je – kar verjemi; če boš le imela dovolj “korajže”, volje in moči, da to storiš; boš lahko vedela in videla, kdo so pravi prijatelji; koliko te je kdo cenil oziroma spoštoval; kako si verjetno marsikomu slepo zaupala oziroma bila naivna, kako so srečni nekateri, ker lahko svoje težve skrivajo za težavami drugih, kar pa je ne le dobra šola za naprej ampak tudi dobra osnova za nov začetek.

In to tI iz srca želim – nov začetek in mogoče še to, kar sem nekje v odgovorih prebrala: NI ŠIBKOST, ČE TE NEKAJ SESUJE; ŠIBKOST JE, ČE NE VSTANEŠ VEČ! Torej – vstani!

New Report

Close