Kako naprej
POZDRAVLJENI
Znašel sem se v veliki dilemi. Poročen sem petnajst let, drugače pa sma s partnerstvom pričela pred dvajsetimi leti. Vsa leta sem bil partnerki zvest in verjamem, da je tudi ona zvesta meni. Imava dva sinova, stara 12 in 9 let (končala sta peti in trtji razred). A kot povsod, se tudi pri nama pojavljajo problemi. Skupaj sma jih zmeraj premagovala, še najpogosteje z mojimi popuščanji. Ženini najpogostejši očitki letijo na moje aktivnosti. Poleg službe, kjer sem na odgovornem položaju in moram biti praktično dosegljiv 24 ur dnevno, sem aktiven tudi v gasilskem društvu, kjer sem bil nekaj let predsednik (sedaj sem ravno na prigovarjanje žene ta položaj zapustil). Po gostilnah, kavarnah pa ne hodim, prav tako nimam kroga s prijatelji, s katerimi bi se dobivali ob kartah ali kaj podobnega.
Po drugem porodu, so vse bolj izostajali spolni odnosi. S tem sem se nekako sprijaznil, ter si pogosto pomagal sam. Priznam pa tudi, da sem se pač malo bolj se zakopal še v delo in pozabljal na probleme doma. Žena točno ve, da če me želi prizadeti, se zvečer obrne stran in zaspi.
Pred približno dvema mesecema (prva polovica maja) se je iz nenada spet “skujala” in pričela zvečer obračati hrbet. Sam sem si mislil, jo bo že minilo. a tudi v pričetku junija, ko imam rojstni dan in sem malo računal, da mi bo na takšen način “voščila” ni bilo nič. Še več. Tudi pogovori so postali kratki in odrezavi. Nato sem za teden dni odšel na medicinsko preventivo v ene izmed Slovenskih toplic za teden dni. Njene besede ob slovesu na avtobusni so bile povsem kratke “Pa brez neumnosti, ko si tako nepotešen”. Kot bi me z žerjavico po hrbtu!
In tam se je zgodilo. Spoznal sem dekle, v bistvu le dve leti mlajšo od žene (žena jih ima 38, jaz pa 41). Slučajno sva na terasi pila kavo pri sosednjih mizah, in po nekaj vljudnostnih frazah, se malo nasmejala in razšla. Ponovno sva se srečala naslednji dan pri večerji. Malce sva se pogovorila, odšla skupaj na pijačo ter odšla vsak v svojo sobo. Naslednje jutro je pri zajtrku prisedla k sosednji mizi. Ob pregledu menija za kosilo in večerjo, se je namrdnila, da za večerjo nebo nič kaj pametnega. Bolj v šali sem dejal, da lahko odidema jest tudi kam drugam. Rečeno, storjeno. Dogovoriva se za zvečer, na recepciji. Odšla sva v bližnji lokal. večerjo sva podalšala še ob pijači in zanimivem razgovoru. Niti trenutka nisem tajil, da sem poročen. Ona pa je tudi par mesecev popreje se razšla s partnerjem. Pospremil sem jo v hotel, pa v dvigalo. Po strastnih poljubih, ki sma si jih izmenjala, sem ji povedal, da sem si zvečer želel le zlesti k njej pod odejo, a da je sedaj situacija po tako dolgem pogovoru čisto drugačna. Skratka, zaljubil sem se, kot kakšen naiven najstnik.
Ravno zaradi mojega zakona, sma z vsem skupaj zaključila. Spala (kolikor pač sem) sma spet vsak v svoji sobi. Njen jutranji odhod, se je zavlekel v večer. Ves dan sma preživela skupaj, a brez SEKSA. Proti večeru, ko je odšla proti domu, se mi je trgalo srce. A ob odhodu me je prosila, naj se potrudim in ohranim svoj zakon, če že zaradi drugega ne, zaradi otrok. Po slabih dveh dnevih poznanstva, je velik del mene odšel z njo.
Naslednji dan, sem proti domu odšel tudi sam. Doma pa, kot prej; razen fantov, nobenega pretiranega navdušenja. Tudi sam sem poskusil biti bolj “uraden”. Ženi za mojo “simpatijo” seveda nise povedal nič, a videlo se mi je, da me nekaj tare. V službi se nisem mogel zbrat, pa tudi doma mi ni steklo prav ničesar. Šele po treh dneh, sem zjutraj ženi “potarnal”, da ne zdržim več razmerja, v katerem živiva kot brat in sestra. Zvečer, ko so otroci zaspali, sma se na dolgo pogovorila. Njeno prvo vprašanje je bilo, če sem seksal s katero drugo. Ha še zlagal se ji nisem, ko sem povedal da ne, res pa je tudi, da ji nisem priznal ostalega. Nato pa je le pričela počasi razlagat, da po zadnjem porodu (po devetih letih?) ne čuti nobene potrebe po seksu. Da me sicer ima še vedno rada, da me ljubi, samo do seksa ji pa ni.
To me je zelo prizadelo. Sicer sva se naslednji večer res znašla pod rjuhami, a nikakor se nisem mogel znebiti občutka, da je to bilo bolj iz usmiljenja, kot nekakšna usluga. Nikakor mi niso šle iz glave njene besede, da si ne želi več seksa z mano. Po glavi pa so se ves čas podile tudi misli na mojo simpatijo iz toplic.
Naslednji dan, je bil takšen kot drugi. Hladen in dolg. Bilo je kar nekaj prerekanja, saj nisem več popuščal, kot nekdaj. Po obljubi, ki sem jo dal simpatiji, da se bom potrudil doma, sem to res poskusil. Ker so jo popreje motili moji obiski gasilskega doma, in delo doma, sem se organiziral, da nisem sploh šel še v dom. Vse posle, ki sem jih imel, sem opravil kar po telefonu ozirma preko maila. Tudi dela iz službe si ne nosim domov. Raje zjutraj vstanem malo prej, pa še malici se izognem, da vse opravim. Sedaj jo pa kar naenkrat moti, zakaj sem kar doma. Pa nobene seje, pa nobenega dela na računalniku? Lepo vas prosim, kdo je zdaj tukaj nor?
Včeraj pa sem zjutraj, kot vsako jutro pred odhodom v službo, ji želel dati poljub. Ponavadi ji ga dam tako na lice, saj še spi. Včeraj pa je bila že budna. Obraz je odmaknila, da ji nisem mogel dati poljuba. Poskusil sem še enkrat, saj sem imel občutek, da je bila to bolj zafrkancija. Pa je obraz odmaknila še v drugo. To me je razjezilo in odvihral sem iz stanovanja, kljub temu, da je za mano klicala, da ni mislila resno. Ampak zame je bilo to preveč.
Zvečer, (v službi je bila popoldne, takrat dela do 18.00 ure) sem ji pripravil večerjo, kot je želela. Res se je opravičila za jutranje dejanje, a že naslednje vprašanje je bilo, zakaj ne grem v gasilski dom (bil je četrtek, ko imamo redna srečanja operative). Takrat pa me je dvignilo. Oblekel sem si kolesarski dres, ter dejal, da grem za eno uro na kolo. Res sem se v slabi uri vrnil se stuširal, takrat pa se je v posteljo pričel odpravljati tudi mlajši sin. Želel se je malo stisniti z mano v postelji. Ko sma slišala čez nekaj minut, da se v spalnico spravlja tudi žena (se pravi mamica), se je ta mali sam odpravil v svojo posteljo, meni pa je ugasnil luč. Žena je enostavno, brez pozdrava odšla v otroško sobo, ter se vlegla in noč prespala v postelji starejšega sina, ki je ravno včeraj odšel na planinski tabor. Tako sma očitno po novem dobila ločeni spalnici.
Oprostite, če preveč težim, ampak moral sem si malo olajšati dušo, saj resnično ne vem kaj naj storim. Ženo sem imel zmeraj rad in nikoli si nisem mislil, da bi se lahko zaljubil v drugo. V ženski družbi sem zelo pogosto in nikoli me ni obšla misel o varanju, ne glede na domačo situacijo.
A zgodilo se je tudi meni.
Zaljubil sem se kot najstnik. Kljub oboje stranski naklonjenosti s simpatijo iz toplic, sma obrzdala svoja čustva in nagone, ter se nisma prepustila seksu. Še dobro, da sma oddaljena skoraj 200 km. Še vedno se slišiva po telefonu in ves čas me spodbuja, naj se potrudim za družino, že zaradi fantov.
Ne vem, res ne vem, kaj naj storim.
Glava pravi eno srce pa….
Spoštovani Melange,
zaljubljenost se človeku resnično zgodi. Ampak potem je človek tisti, ki se dogaja, torej izbira, kaj bo s to sladko-grenko vsebino počel. Lahko bi o vsem skupaj povedali ženi, podelili z njo zelo intimen del svojega življenja v globokem upanju, da se bo na to odzvala z močnimi čustvi, ki bodo pomagala potisniti vajin voz iz močvirja naveličanosti, žrtvovanja in vzdrževanja fasade. Lahko bi ji zamolčali v želji, da je ne bi prizadeli, in jo povabili na zakonsko terapijo, na kateri bi ugotovila, čigav vzorec ponavljata in kako ga lahko presežeta. Lahko bi se scela spustili v afero in zbežali v drug odnos, tako kot ste doslej bežali v obilico dela. Tako pa ste se na določeni točki zadržali in vaša »osebna tehtnica« vrednot vam celo kaže, da se »trudite za družino«, ko o tem razpravljate s svojo simpatijo. Kot časten človek, steber družbe, doslej zvest mož in dober oče ste se zares znašli v dilemi. Ne vem, kako ta razkol med »glavo in srcem« doživljate vi; jaz ga vidim v tem, ali si boste končno dovolili biti to, kar ste, ali pa boste še naprej skušali ubogati dokaj stroga načela, po katerih ste živeli doslej in ki so včasih le sama sebi namen (oziroma spomenik religiji žrtvovanja za prazen nič).
Z »dovolili biti to, kar ste«, ne mislim nujno tega, da se končno predate odnosu, v katerem boste doživeli seksualno sprejetost, morda pa še veliko več – tisto, o čemer sanjamo vsi: globoko razumevanje in empatijo, tovarištvo, skladnost, zabavnost, igrivost, pristnost … Morda vas pot do sebe pelje skozi to afero, morda pa ne. Izbirali boste seveda sami. Prepričana pa sem, da je prišel trenutek, ko dosedanjega scenarija ne prenašate več. A to, da ženi ni do spolnosti z vami, ne govori o tem, da je slaba žena, pa tudi ne, da ste vi slab mož, ampak predvsem o tem, da vama primanjkuje stika, živosti, vznemirljivosti. Žena vas izredno dobro čuti, in ne glede na to, kakšne besede uporabljate, ve, da ste že dolgo zunaj tega odnosa z več kot samo eno nogo. Ugibam, da je bil seks že dolgo edina globlja komunikacija med vama in da je ona preprosto nehala komunicirati. Še naprej ugibam, da tudi intelektualni del odnosa (zanimivi, iskrivi pogovori) tli nekje v spominih. Zdaj je čas za iskrenost. Želim vam poguma, da bi si jo dovolili. Iskreno gledano, kako občutite svoj zakon (ne žene, ona je čisto v redu človek in vi tudi, ampak – vajin odnos!)? Tudi če bi bilo za vas vse v redu, samo če bi se izboljšalo vajino spolno življenje, vam zagotavljam, da pri ženi ni tako. Kako pa je, vam bo povedala sama; če bo čutila, da je ob vas čustveno dovolj varno za to.
Ustvarila sta dom, karieri, otroka. Ob tem je zmanjkalo volje za ustvarjanje bistvenega dela vaju dveh, kot para, kot celostnega moškega in celostne ženske. Nič še ni zamujeno, pravzaprav sta ravno zakoračila v leta, ko s tem lahko začneta. Ves svet je v vas in čaka, da ga izluščite, in ne bojim se za vas, da ne bi bili deležni še veliko ljubezni.
Prijazen pozdrav,