Želela bi nasvet in sicer kako naprej, s partnarjem sva skupaj že več kot deset let. Na začetku je bilo vse lepo, pred nekaj leti pa so se začele težave. Na začetku sva imela skupne prijatelje, skupne interese, pred časom pa je partner začel živeti svoje življenje. Našel si je svoje hobije, najin skupni čas je bil namenjen izključno času namenjen otrokoma. Midva pa sva počasi izginjala in se odtujevala. Oba sva bila cele dneve v službi, po službi pa sem jaz z otrokoma, on pa si je našel razne rekreacije po katerih seveda sledijo pijačke, pozno v noč. Pred letom dni je neko nedeljo šel zvečer smučat z 10 let mlajšim prijateljem, njegovo punco in njeno prijateljico. Ko sem mu povedala, da mi to ni prav, se s tem ni strinjal in še vedno trdi da ni naredil ničesar narobe. Že dolgo časa spiva ločeno, jaz z otrokom v spalnici, on v svoji sobi – za zaprtimi vrati. Na božični večer je prišel domov zjutraj z flekom na vratu in trdil, da je to od britja. Ko se želim pogovoriti, je tiho in pravi, da so to vse bedarije in da je njemu je okej. Odgovarja le z da ali ne, ali pa je celo tiho in gleda v tla. Spolno aktivna sva bila zadnjič pred 7 meseci in niti ne pokaže nobenega zanimanja za to. Poleg tega so se pojavila tudi govorice, da ima drugo, vendar ko sem se s to osebo soočila, je samo stal zraven in nič komentiral. Z živci sem čisto na koncu, ker on še vedno trdi, da ne dela nič narobe. Ko ga vprašam kako naprej, mi odgovri naj vprašam druge, saj tako ali tako oni vse vejo. Prosim za nasvet.

Spoštovani,

kot ste že sami ugotovili, je pregovarjanje o tem, kdo ravna »narobe«, brezplodno.
Ne gre za iskanje krivca, zaradi katerega je partnerstvo razvodenelo. Vi ste opisali vse, kar partner dela narobe, in to vas ni pripeljalo nikamor. (O sebi ste napisali samo to, da z otrokom spite v spalnici, partner pa v svoji sobi. Kje in kako spita s partnerjem, je vajina stvar, ki jo morata reševati med sabo, nikakor pa ni otrok dolžan preganjati vaše osamljenosti in srkati vse vaše žalosti, razočaranja in strahu. Pustite ga spati v svoji sobi, pustite ga pri miru s svojo tesnobo. Če sta otroka vse, kar vam je ostalo od partnerstva, to še ne pomeni, da morata nositi breme vajinega neuspeha.)

Tako kot pišete, je partner krivec, vi nemočna žrtev. S svojim vedenjem vam daje že več let vedeti, da vajin odnos oziroma to, da v njem lahko preživi, rešuje po svoje, zunaj odnosa. Ne odtujuje pa se samo on od vas, ampak tudi vi od njega. Vprašajte se, kaj vi čutite ob njem. Naveličanost, jezo, sovraštvo, prezir, sram, gnus? Razlika med vama je v tem, da se partner rešuje občutka osamljenosti tako, da spi zdoma, vi pa tako, da spite z otrokom.

S partnerjem se torej tako, kot ste se doslej, nima smisla ukvarjati – pridige in soočanja z morebitnimi ljubicami ga očitno niso spodbudili, da bi se začel pogovarjati o odnosu. Odgovor, kako naprej, boste našli, ko se boste začeli ukvarjati s seboj in se spraševati, kaj so vaše vrednote, kaj je tisto, kar vam pomeni nekaj v življenju. Preden se spoznali tega partnerja in preden ste imeli otroke, ste namreč že živeli, celo več: delovali ste, razmišljali in čutili. Kaj je bilo takrat smiselno in vredno za vas?

Če ste hrepeneli samo po tem, da bi lahko skrbeli za partnerja, imate še vedno to priložnost. Tu je in zaradi nečesa je z vami, čeprav na prvi pogled vsa njegova dejanja govorijo o zlorabi vašega zaupanja. Partnerstvo ni samo uživanje v skupnih prijateljih in interesih, pravzaprav je to sorazmerno redko (isto lahko počnemo s prijatelji). Je tudi premagovanje kriz, žal. In velikokrat soočanje z bremenom čustev do partnerja, čustev, ki bi jih najraje izstrelili v vesolje. Ste se že pripravljeni soočiti z njimi?

Jana Lavtižar, spec. ZDT, zakonska in družinska terapevtka [email protected] 040/523-787 www.janalavtizar.com

Razočaarana, glavo pokonci!

Vse se bo uredilo oz. boš ti uredila. Daj si čas. Čas zase, za razmišljanje o sebi, o vas.

Ne vem, koliko je star tvoj otroček, ki spi ob tebi, dobro pa poznam občutek, ko se zvečer stisneš k majhnemu, toplemu bitjecu, ko poslušaš njegovo dihanje, bitje njegovega srčka… Nič na svetu te ne more umiriti bolje. In če sta tako spala do zdaj, mislim, da ne bo nič narobe, če spita še nekaj časa, npr. en mesec. Toliko si daš časa, potem pa gre v svojo posteljo, svojo sobico, in spi pri tebi recimo samo v petek (ali kateri dan se pač dogovorita). Ti pa v tem času tudi dobro premisliš, kaj želiš, predvsem pa, ali še želiš ostati s svojim partnerjem ali ne. Jaz osebno sicer verjamem, da je družina največji zaklad in da se je zanjo vredno potruditi in boriti (a spet ne za ceno samega sebe). Če boš prišla do zaključka, da bi se s partnerjem rada zbližala, nekaj na tem naredi. Potrkaj eno večer na njegova vrata in se stisni k njemu, saj mislim, da ti to najbolj manjka. Vzami si to, kar želiš. Mogoče bo njegova prva reakcija negativna, a vztrajaj. Mogoče te bo zavrnil tudi drugič, tretjič pa gotovo ne več. Zdaj mogoče res ni pravi čas za pogovore in razčiščevanja. Včasih se ljudje lažje in hitreje najdemo na telesni ravni, ker nam je težko govoriti o čustvih. Pa bo tudi za to še čas. Razmisli, kaj si on želi, in mu to daj. Tako boš to, kar želiš ti, dobila tudi sama.

Smučat, sankat, drsat… in kaj je še podobnih hobijev, pa le pojdite skupaj. In četudi si je on izmislil šport, ki ga lahko goji samo on sam, ga pojdite kdaj z otrokoma pogledat ali počakat, potem pa skupaj na tortico (to je samo en primer, ti sama se boš gotovo česa domislila).

Pametna ženska si, pa ni vrag, da ti ne bi uspelo!

Vse lepo ti želim!

J.

Meni se ne zdi ok če se mi stiskamo k otrokom ker MI potrebujemo tolažbo, da se umirimo, da se potolažimo. Mislim da smo mi to energijo dolžni dat otrokom, ne pa oni nam in verjamem da otroci naše stiske prevzemejo. Torej je to obratni proces od zdravega čustvenega odnosa z otroci. moje mnenje. Take probleme moramo reševati starši in nikakor ne naših stisk mešat v njihovo življenje, saj jim s tem (nehote in nezavedno) dajemo veliko breme. Sem iz družine alkoholika in vem kaj pišem.

Sedem mesecev brez… menim,da imajo tiste druge osebe kar prav. Slej ko prej si boš morala priznati. Srečno.

Ne bi se strinjala z Jamajko. On ima očitno drugo, tu ni nikakršnega dvoma. In ona naj se klečeplazi in gre k njemu v posteljo, brez da bi prej razčistila osnovni problem, to je njegove skoke čez plot? Govorim iz svojih izkušenj. Tudi jaz sem to naredila v vsem svojem razočaranju, nemoči in želji po ponovnem začetku, pogovoru. Posledica: hlad, hlad in še enkrat hlad. Ni vedel, kaj bi s sabo tam v postelji, samo iskal je, kako bi pobegnil. Priznal itak nikoli ni varanja in ga, skoraj bi rekla, noben moški ne. Delaj na sebi! Išči poti zase, da boš prebolela, da se boš postavila na svoje noge. Tudi meni take besede niso v začetku dišale, ker sem vedno imela pred seboj, ne sebe, ampak nas vse kot družino in njega ob sebi. Pa vsi moški niso taki. Veliko je takih, da imajo radi družino kot varno zavetje, vse drugo, kar je lepega pa iščejo drugje. Žal. Jaz bi rekla, da ne klečeplazi, raje postavi ultimat. Jaz ga žal nisem znala.

Tudi jaz menim, da ima drugo, flek, sedem mesecev brez, pohajanje… verjetno pa tista prav dobro ve, da ima družino, pa se vseeno plete z njim in on z njo… fujfejfaj obema! Kakorkoli mu bo dala ultimate, ponavadi varajo še naprej, samo da skrivajo bolj. Če mene vprašaš spakiraj mu kufre pa brca v rit ali pa tablete za živce še veliko let. Odločitev in življenje sta pa tvoja. Samo otroci imajo radi srečne mame, ne pa živcirane. Za njega pa škoda besed, neodgovornež ****.

Pozdravljena Razočarana!
Gospa Jana ti je mogoče na malo hudomušen način odgovorila na tvoja vprašanja. Res je, vse se to moraš vprašati. To ne pride čez noč, ampak počasi Tudi , do tega odnosa, ki ga trenutno imata nista prišla čez noč. Mogoče se ne bi strinjala s trditvijo, da je narobe, če se matere včasih zatekamo k otročkom v sobo. Takrat pač mislimo , da je to dobro. Pa res ni dobro. Otroci odrastejo in gledajo na te stvari povsem iz drugega kota. Takrat nam to pomaga ni pa to rešitev iz krize. Ta dejanja le poglabljajo krizo.Vidva sta že na začetku konca, vprašanje časa. Boljše je oditi oz. končati,ko je še čas, kot pa se obremenjevati, medtem pa on uživa. Tvojemu gospodu ne fali nič, kako pa je s teboj ? to se vprašaj ? ! Vem, vsi smo pametni, ko je treba drugemu pamet solit, oprosti. Ni moj namen, biti groba do tebe, samo pač klepetam. Želim ti vse dobro in veliko pravih odločitev. Srečno !

Oba sta v stiski in on jo rešuje na svoj način, ti pa cepetaš na mestu.
Moje mnenje, laika je, da ga prosi, da se pogovorita, ne o tem kje in s kom hodi, ali ima drugo ali je nima, ampak o vaju, o tem kako naprej, kako vidi vajino situacijo, ali ima smisel nadaljevati ali iti civilizirano narazen.
Vidva sta kriva in odgovorna za stanje v katerem sta in lahko ga rešita ali se razideta.
Najprej vprašaj sebe, ali se vidiš z njim, ali si želiš biti z njim, ali si z njim samo zato, ker te je strah ločitve, biti sama, odgovornosti za naprej. Če si boš odgovorila, da želiš biti z njim, da nekaj čutiš do njega, potem šele predlagaj pogovor.Če ne čutiš ničesar več pojdita narazen, brez obtoževanj in poniževanj.
Vsakega dneva je škoda za tako življenje kot ga živita in morda bi se tudi on rad pogovoril, saj ga nekaj le zadržuje doma.
Če ti uspe, da pristane na pogovor, ne omenjaj kje je bil, s kom, kaj je počel, to bosta morda lahko reševala kasnej, ali ko se zopet zbližala, sedaj pa je čas za stvari, ki se tičejo vaju obeh, vajinih čustev, vajinega nadaljnega življenja.
Želim, da vama uspe, nama ni.

Spoštovani,
popolnoma vas razumem, kako se počutite, kajti tudi sama sem se znašla v vaši koži.
Obstaja pot iz krize, vendar pa se morata za to pot odločiti oba.
Komunikacija je temelj in lepilo odnosa. Vendar pa sporočamo svoje občutke vedno z “Jaz sporočilom”. Jaz se tako in tako počutim, ne “ti si kriv, da se jaz tako počutim”.
V tem času se je med vama nakopičilo ogromno nepredelanih čutenj,zamer, obsojanja, razočaranja…in nerešenih problemov.
Če vama je obema družina najpomembenjša vrednota in seveda vajin odnos, potem bosta oba stopila na pot zdravljenja.
Na vašem mestu takega odnosa ne bi več tolerirala in jasno in odločno povedala, da tako ne gre več naprej….
Priporočam vama strokovno pomoč, težko se bosta izvlekla brez nje.
Če mož ni pripravljen stopiti korak naprej, si jo poiščite sama, da se boste postavila na noge, poskrbela zase in za otroke.
Kajti, poleg tega, da ste žena, ste tudi mamica in te vzorce, ki jih dobivata sedaj, ko srkata vzdušje, v katerem sta trenutno prisiljena živeti, bosta prenesla v vse svoje odnose v kasnejši odrasli dobi..
Torej, odgovorna ste zase, za svoje otroke, niste pa odgovorna za moža, ki je odrasla oseba.

Iz srca vam želim, da vama uspe, nama z možem je.
Pot pa ni kratka (oz. je doživljenska), niti enostavna,
vendar se splača.

Srečno,
Vera

Pozdravljena
Ko prebiram vašo zgodbo in z njo vse komentarje ,bom še jaz nekaj povedal kot moški-mož.Meni se je podobno začelo dogajati po približno štirih letih zakona.V vsem soju ljubezni ,ko sva se spoznala sva bila oba prepričana v večnost zakona.Seveda noben ni brez napak tako sem tudi jaz naredil par napak in prizadel tako ali drugače svojo najdražjo.Naj omenim da ob nama odrašča 16 letni otrok ,od nje že od prej vendar sem jo takoj brez problema vzel za svojo.Seveda si želim otroka vendar ni posluha.V biti sem deležen očitka ,da nisva finančno sposobna imeti otroka.Prej sva živela z mojo mamo sedaj sva pa na svojem.
Na začetku sva imela skupne prijatelje, skupne interese, pred časom pa je partner začel živeti svoje življenje. Našel si je svoje hobije, najin skupni čas je bil namenjen izključno času namenjen otrokoma. Midva pa sva počasi izginjala in se odtujevala.
Enako se nama dogaja zato sem vzel tvoj citat in pisma.
Vendar da razložim:Zakaj se jaz odmikam?Vsakič ,ko nekakšna situacija nanese na nek pogovor sem deležen vseh očitkov od prej in v prihodnje ,da sem nesposoben itd.V meni ni moč najti niti ene pozitivne lastnosti z njene strani in verjemi res sem sit teh negativnih misli.Zato se raje umaknem in najin pogovor temelji le tiste osnovne besede “si peljal psa ven bi peljal hčerjo tja itd..”
V bistvu čutim ene vrste sovraštva do mene.Velikokrat razmišljam o razvezi vendar po drugi strani bi rad naredil nekaj na boljše.Nimam nobene ljubice niti razmišljal nisem o tem.Grem pa rad ven se dobim z prijatelji in tako vsaj nekaj misli lahko dam ven in to brez alkohola.Hodim na fitnes skratka nekaj bom naredil na sebi.Zapisal sem na list papirja kaj jo moti in kaj si želi in vse uresničeno bom črtal.Mogoče uvidi spremembe in se kaj spremeni.No midva že dve leti ne spiva skupaj niti intimno.Priznam pa da me vse skupaj tišči in boli.Le upam na bolje

New Report

Close