Že dvajset let živim v hiši skupaj s taščo ( imamo seveda ločeno stanovanje), vendar so se začeli problemi še preden sem prišla živet k možu. Tašča je bila ves čas in tudi sedaj prijazna do mene, a so mi različni zananci povedali, da o meni govori čisto drugače. Nič ni narobe, če se ne strinja z mano,vendar me mori to, ker mi nikoli tega ne pove sama. Večkrat v teh letih sem se z njo pogovorila in jo prosila, da naj pove meni kar jo teži. Doživela sem prav nasprotni učinek, vse kar je drugje govorila o meni je zanikala, da ona tega ni govorila. Priznam, da se do nje pogosto nisem obnašala korektno ( zaradi širjenja neresnic sem izgubila njeno zaupanje) in prav tukaj tiči problem. Ko moram nujno k njej, se moram psihično pripraviti, da spregovorim z njo nekaj stavkov. Imam grozen občutek in ko jo gledam v oči se mi v glavi stalno poraja, da kar govori ni resnica, da »hinavi« in pogovor se z moje strani hitro konča, ker me neka čudna sila prisili, da odidem iz njenega stanovanja. Morda se sliši vse zelo čudno, vendar tako se počutim. Verjetno je problem v meni, a ga ne znam rešiti. Na eni strani imam slabo vest, ker odnosi niso dobri, po drugi strani pa vem, da mi tašča neresnice o meni ne bo nikoli priznala, ker je pač trmasta. Z moje strani bi bilo to čisto dovolj in zaživeli bi lahko na novo. Mož pa potihem drži z mamo, tako vse bolj pogosto razmišljam, da bi se odselila. Kaj mi svetujete?

Spoštovana januarka,

na prvi pogled se iz opisa vidi, da v odnosih ni iskrenosti in razmejitev, poleg tega se čuti, da na relaciji vi-znanci-tašča kroži precej strahu (pred resnico, kakšno pa?). Seveda vas bolijo govorice in to, da po vsem tem času še kar niste uspela izvedeti resnice! Tu so najbrž še obrekovanja, natolcevanja, hinavščina ipd. manipulativno vedenje, ki vedno vsebuje nek zanikan strah pred nečim/nekom. Morda je globlje tudi hujša oblika zlorabe, ki se navzven kaže kot manipulativno vzdušje.

Če situacijo pričnemo gledati globlje, vidimo, da za eno takšno vzdušje (nezavedno in zavedno) skrbimo vsi člani oz. celoten sistem odnosov v družini, ki nenehno ustvarja uničujoče vzdušje. Kaj ga v resnici sproža, ne izvemo takoj, saj se navzven kaže cela paleta obrambnih vedenj, ki zakrivajo izvore strahu in jih je potrebno preseči. Kakorkoli, do vas – in tudi do ostalih članov družine – je to krivično, vendar še vedno ostaja vprašanje, čemu vsi skupaj dovolite, da se to dogaja? Komu ni do resnice in kdo noče prevzeti odgovornosti? Kajti zaradi tega tudi ni meja, jasnih pravil in vlog oz. zaradi tega so zlorabe.

Odgovorite si: zakaj ne morem zase poskrbeti in krivico ustaviti? Od kod pri meni toliko nemoči? Priznate strah in dvome v odnosu s taščo, kar je korak naprej, toda, če hočete res poskrbeti zase in notranjih mir, bo potrebno preveriti odkod vam je to znano iz preteklih izkušenj? Kajti nekje ste se strahu in nemoči morala pošteno nalesti, da ste pristala v zlorabljajočem sistemu odnosov, saj bi to sicer lahko ustavila in ukrepala veliko prej. Obstoječe stanje vas lahko pripelje tudi do ločitve, pa še česa. Zato je potrebno nekaj ukreniti.

Ravno na koncu ste zapisala, česar rešitev je pravzaprav lahko tudi ključna: »Mož pa potihem drži z mamo, tako vse bolj pogosto razmišljam, da bi se odselila«. Odgovorno reševanje te situacije je v tem, da se mož odgovorno vključi vanjo. Ne tako, da rešuje odnos s taščo namesto vas (vam to ne bi koristilo niti ni možno), ampak da jasno opredeli svoje vloge v odnosih in tudi svoja čutenja! Za to je potrebno razčistiti par reči s starši oz. z mamo in tudi z vami. Kajti, če ne poznamo lastne vloge v nekem odnosu in nismo v stiku s svojimi občutki in ravnanjem, potem svojih odgovornosti sploh ne poznamo. Potem nas vodi le avtomatizem, impulzi in obrambe. V tem je eden največjih razlogov, da se problemi primarne družine selijo v zakon in obratno. Težave enega odnosa tako zlahka “spuščajo” v druge.

Potrebno je najprej, da si zaupate glede lastnih občutkov – kar čutite je za vas resnica ne glede na to, kaj vam okolica veli (ali vsiljuje). Torej, če čutite, da vam partner ne verjame, ne stoji ob strani – že zavoljo resnice! – in dela kompromise, je to problem. V odnosih je še kako pogosto, da en od partnerjev npr. fizično živi z drugim, čustveno pa je vpet v primarne odnose z lastno družino, ki ga/jo emocionalno še ni pripravljena spustiti od »doma«! To je lahko resna zadeva. Zato si dajta razjasniti partnerski odnos, občutke in pričakovanja ter se uskladita do te družinske teme. Bo veliko lažje, boste videli.

Vsi vemo, da je reševanje odnosov sestavljena reč in potrebuje odločitve in čas. Jaz vam obojega od srca privoščim, v terapiji ali zunanj nje, ker vam bo prinesel veliko spoznanj o vas samih, vašem življenju in ljudeh, s katerimi živite. In seveda tudi rešitve.

Od čakanja ni obroka. Srečno!