Kako naprej?
Pozdravljeni,
moja veza se vleče že 7 let. S fantom ki od začetka ni bil iskren in je bil zavit v skrivnosti. Lahko bi rekla da pol leta sploh nisem vedela kdo je. Potem mi je umrl oče in fant se je začel odpirat- povedal da nima končane srednje šole, nima službe, šport je bil prisiljen pustit zaradi kriminalnih dejanj itd. Jaz pa sem po smrti očeta čutila praznino in ga sprejela kot je. Eno leto po smrti očeta sva se razšla. Takrat sem šele začela prebolevati očeta. Nisem uspela preboleti obeh in se vrnila k fantu. Po tem me je prvič udaril, poniževal, zmerjal, izkoriščal da sem posojala denar. Tako se vleče vse do danes, narazen, skupaj, narazen skupaj, udarci, poniževanja. V tej zvezi ne zdržim več. Fant je na istem kot pred 7.leti, še vedno kadi travo, igra igre na srečo, nima službe, nima šole.
Po tem ko sva šla narazen je v enem dnevu našel drugo prijateljico pravi. Trudila sem se da ne razmišljam o tem a spet me je poklical in spet sva pristala skupaj. Obljubil je da je samo prijateljica. Čez en teden preberem da sta se menila za bazen in kopanje in kako si ga želi močno objeti.Prekipelo mi je. Odšla sem stran, Borim se s svojimi čustvi zadnje 3 tedne. Ne vidim izhoda pogrešam ga, ljubim ga. Vem da ni za mene, vendar po glavi mi hodijo črne misli. Nočem se spet ponižati.
Vedno slabše bo….Ozri se okrog sebe življenje je lepo , mlada si.Zasigurno nekje nekdo čaka nate….če si ne boš dala možnosti , odžalovala smrt očeta in spregledala , da ti on ne more pomagati in niti ne želi bo vedno težje.Pojdi naprej “bolje ne bo nikoli” č če je začetek tako slab bo konec katastrofalen in boleč.
Lepo pozdravljeni!
Opisujete odnos, ki vas ne zadovoljuje, fant vas pretepa, zmerja, sramoti, najverjetneje tudi vara, ob tem pa še pišete o ljubezni in pogrešanju. Srečala sta se v odnosu, kjer je najgloblji stik v nasilju in ponižanju. In ker je ta odnos, tako močno del vajinih teles, ga ne zmoreta prekiniti. Kaj lahko naredite? Fanta boste težko spremenili, lahko pa začnete spreminjati sebe. Ženska, ki se spoštuje, ne bo dovolila, da se kdo dotakne njenega telesa na zlorabljajoč način. Zakaj so vaše meje tako globoko prepustne? Verjamem, da je nasilje nekaj, kar je v vaši zgodbi zelo težko ustaviti. Pa vendarle ste edino vi tisti, ki resnično lahko ustavite nasilje nad sabo in sramotenje. Ko boste resnično začutili, da to ni več življenje za vas, se vam bo začel tak način življenja upirati. Uprlo se vam bo vedenje vašega fanta. Prišli boste v fazo, ko več ne boste zmogli na tak način.
Poskrbite zase, bodite enkrat za spremembo rahlo “egoistični” in poskrbite zase. Preveč skrbite za druge.Sprašujete, kako sebe prepričati in ga pozabiti? Gospa, ko boste dovolj besni in jezni za vsak udarec, ki ste ga čutili na svojem telesu, bo odgovor prišel sam. Nihče nima pravice zlorabljati vašega telesa. Dokler ne boste tega začutili, se bodo kar vrstili ljudje, ki si bodo dovolili preveč.
Poskušajte vzpovstaviti do sebe bolj nežen in sočuten odnos. Sedaj ste odrasla, zrela ženska, nobene potrebe ni, da še vedno vstopate v odnose kot otrok. Dovolite si, da v vaše življenje pridejo ljudje, ki vas bodo imeli resnično radi, takšno kot ste. Dajte si priznanje, da ste vredu in da ste vredni ob sebi moškega, ki vas ljubi in si želi z vami graditi lep, nežen in razumevajoč odnos. Samo vi se lahko odločite za to. Dovolite si boljše in boljše bo prišlo v vaše življenje. Pogumno naprej, preteklost pa pustite, tam kjer je.
Lepo se imejte.
Pozdravljeni, soncnica87!
Dogaja se vam žalostna in krivična »zgodba« v kateri vam je privlačen moški, ki hodi po robu, ki je nasilen, neodgovoren in ki vas zlorablja in izkorišča. Vi ga imate radi in verjamem, da ga v osamljenosti in praznini, ko ga ni, začnete pogrešati in ste ga pripravljeni spet sprejeti nazaj in prav to je tragika v takšnem odnosu. Zavedate se, da vam ta odnos škodi, da niste srečni in zadovoljni, da je za vas ponižujoč, vendar so čustva navezanosti in hrepenenja po tem, da bi bili nekje sprejeti, ljubljeni, hoteni in želeni močnejša. To najbolj temeljno hrepenenje, ta želja po sprejetosti v tem kar ste in kakršni ste, je zelo globoko v vas in je najbolj naravna potreba prav vsakega človeka. Krivično je, da imate verjetno velik primanjkljaj na tem področju in da vam teh temeljnih potreb verjetno niso znali in zmogli izpolniti že od nekdaj. Vendar si zaslužite in vam pripada, da bi vas nekdo v resnici ljubil, spoštoval in upošteval in vam povrnil zaupanje in dostojanstvo, ki vam pripada. Tudi sami si smete dovoliti samo spoštljivo ravnanje z vami in v kolikor nekdo do vas ni spoštljiv, se imate pravico umakniti, se zaščititi pred nasiljem, se postaviti zase, povedati in spregovoriti o tem kar se vam dogaja, si poiskati pomoč, tudi pomoč inštitucij, ki se ukvarjajo s preprečevanjem nasilja, lahko pa si poiščete tudi terapevtsko podporo najbližjega zakonskega in družinskega terapevta.
Ni se vam več potrebno poniževati in dovoljevati izkoriščanja, zlasti pa je prav, da ne dovolite nasilja, poniževanja in grdega ravnanja z vami. Vsakršna oblika nasilja, zlasti pa fizično nasilje z udarci in pretepanjem je kaznivo dejanje in si zasluži obravnavo na policiji. Vedno je za nasilje odgovoren tisti, ki zlorablja in nikoli žrtev nasilja ne zasluži takšnega grdega in grobega ravnanja in tudi ni odgovorna za zlorabo. Verjamem pa, da je pogosto žrtvi zlorabe težko prepoznati nasilje, še težje narediti korake od nasilja stran in ustrezno poskrbeti zase in za otroke in da v takšnih trenutkih žrtev nasilja močno potrebuje terapevtsko pomoč in podporo, ki ji lahko pomaga zlasti v tem, da se okrepi in zmore začeti prepoznavati, zaustavljati in preprečevati nasilje in njegove posledice. Storilcu žrtev zlorabe sicer ne more preprečiti, da ne bi bil nasilen, lahko pa zaščiti sebe in svoje otroke in nasilje dosledno prijavlja na policijo in stori vse, da se umakne in zaščiti pred takšnim zlorabljajočim odnosom.
Soncnica87, doživeli ste tudi izgubo očeta in praznino, ki je zazijala po njegovi smrti in je verjetno niste še uspeli niti odžalovati. Verjamem, da vam je težko, da v takšnih trenutkih še močneje pogrešate partnerja, ki bi vam stal ob strani in razumel vašo žalost in osamljenost, ki bi vas potolažil, objel in bil z vami. Zaslužite pa si nekoga, ki bo do vas spoštljiv, ne pa zlorabljajoč in iščoč zadovoljitev samo svojih potreb. Ne vem koliko lahko zaupate nekomu, ki nima nadzora nad samim sabo, ki nima kontrole nad svojimi nasilnimi izbruhi, ne nad svojimi rokami (udarci), niti nad hazarderstvom, ki ne zmore biti zvest, pač pa takoj potrebuje drugo žensko, ki ga bo po možnosti preživljala in mu omogočala nadaljevanje takšnega življenja, ki ga je navajen… Ne vem koliko se lahko zanesete na moškega, ki nima službe, ki se ne potrudi končati šole in najti kakšno zaposlitev, ki se zasvaja s travo, ki živi na vaš račun… Ne vem koliko prezirate takšno ravnanje, koliko ste lahko že jezni in koliko že smete verjeti, da si zaslužite veliko več kot vam ta moški daje. Na mestu je vprašanje kaj vam ta moški v resnici sploh lahko da, koliko se je pripravljen potruditi za vas, biti do vas nenasilen, koliko pa se zavrtite v začaranem krogu pristajanja na drobtinice pozornosti in s tem žal tudi nasilja. Smete izstopiti iz tega kroga in smete si dovoliti najprej poskrbeti za svojo varnost, nato pa narediti korake k iskanju same sebe in svojega zadovoljstva z življenjem. Imate moč za spremembe, lahko poiščete to odločnost v sebi in si več ne dovolite poniževanja, verjetno pa vam bo šlo še lažje s strokovno pomočjo.
Vse dobro vam želim.
Sončnica,
zaslužiš si več. Vredna si veliko več, kot fanta, ki te izkorišča, grdo ravna s tabo in te ponižuje. Pogrešaš ljubezen, toplino, bližino, ne njega. On ti tega ne more/ne zna dati in verjemi, nikoli ti ne bo. Sedaj te boli, vendar se še lahko rešiš njegovih manipulacij. Premisli; si res želiš preostanek življenja preživeti z njim? Si lahko predstavljaš vajino skupno življenje? Ne tako, kot si ga ti želiš, ampak tako, kot je? Brez olepševanj in sanj. Bi res lahko živela z njim?
Trenutno si šibka, ker prebolevaš izgubo očeta in zato tudi bolj ranljiva. Vzemi si čas zase, premisli, kaj si želiš od življenja in poslušaj sebe, svojo intuicijo. Potem se odloči.
Sama sem se znašla v prav tako eni čudni situaciji. Le da ne morem več govoriti o fantu, temveč o moškemu. V začetku zveze mi je navedel kup polresnic. Preselil se je tudi k meni. Sčasoma sem ugotovila in ga tudi soočila z dejstvi, da pač povedano ne drži. Službe ni imel, delal je občasno, stanovanja prav tako ne, mi je pa pomagal pri gospodinjstvu in skrbi za moje stanovanje in pri mojih otrocih. Se je pa občasno zapletel v konflikt z otroci in posledično z mano. Glede na dejstvo, da ni upošteval priporočil ki sem mu jih posredovala in da sva prišla v neprijeten konflikt sem poskrbela za to, da se je odselil. Po tem se je najin odnos izboljšal. Zdaj je sicer dobil zaposlitev, vendar pa je izgubil najeto stanovanje in ob vsem tem čutim neko pasivno prislo, da bi ga sprejela nazaj k sebi. On mi je sicer ok, dobro se razumeva če sva sama, veliko mi je pripavljen pomagati v tehničnem smislu, fino se imava ko se pgovarjava, le bojim se tega, da postane odvisen od mene. Da bi morala jaz skrbeti še za nekoga poleg otrok, saj mi je to preveč. Sedaj ga pogrešam, kljub grdim scenam (ni bilo fizičnega nasilja, precej pa psiholoških vplivov), morda premalo cenim sebe in imam zaradi določene invalidnosti občutek manjvrednosti. In me je strah biti sama.