Kako naprej?
Pozdravljeni!
Še nikoli se nisem poslužila tovrstne pomoči ali zgolj možnosti izpovedovanja, ampak tokrat sem se res našla pred dilemo, kako naprej. Kje začeti?
S partnerjem sva skupaj eno leto – in to leto je bilo polno vzponov in padcev. Sama imam precejšnje težave z zaupanjem, ampak on se mi je zdel vreden mojega zaupanja, zato sem bila izredno sproščena, nisem niti podvomila v njegove besede, zdel se mi je res fer (sam je tudi pravil, da ne laže ipd.), čeprav mi je pa šesti čut na začetku pravil, da ni 100% pri stvari. Zato sem mu tudi povedala – zavedam se, da nihče ne bere misli – da najbolj sovražim laži in prevare, karkoli mi reče, naj pove to iskreno, naj mi ne pripoveduje pravljic. Na začetku je bilo super – veliko sva se pogovarjala po telefonu, se družila, čeprav živiva kar oddaljeno. Nato pa sem ga dobila na 1. laži, sledila je 2., 3. … Klicala ga je ena številka, ko sem ga vprašala, kdo je to, je rekel, da ne pozna, drugič mi je povedal, da ena njegova oboževalka, naslednjič pa mi je le priznal (ko je začela še z smsi in se ni mogel več izviti, da ni imel nič z njo), da sta se družila – a nista nič imela – sprašujem se, a bi mu potem kar tako napisala sms: A se ti sexa? Enkrat je šel s kolegi malo ven in si dopisoval na temo sexa z neko punco, s katero je šel med najinim videvanjem na pijačo (čeprav sva se dogovorila, da si te stvari poveva oz. jih ne počneva). Ko mi je zatrdil, da tega ne bo več počel, sem izvedela, da si je vseskozi (skoraj 6 mesecev najine zveze) dopisoval z drugimi ženskami, med drugim tudi o tem, da kako je lahko srečna, da ga je spoznala, kakšen oh in sploh je, da komaj čaka, da se vidita v živo, pri tem se ni pozabil pohvaliti, kaj vse ima … vse to se je stopnjevalo, da mi je na koncu priznal, da je včlanjen na ona-on, da ima tri različne maile, tudi na kupidu je bil, si pošiljal fotke, med drugim je imel tudi fotke bivše še vsepovsod in filmčke (ti prizori me še zdaj preganjajo) … V tistem trenutku se mi je podrl svet! Vem, da se dogajajo hujše stvari, tudi nisva imela skupnega domovanja niti družine, a vseeno me je nenormalno prizadel, saj sem se mu zelo odprla, mu zaupala, se mu predala in bila z njim pripravljena na vse – zdelo se mi je, da sva ustvarjena drug za drugega – ko sva bila skupaj, sva se zelo razumela, uživala, bila res eno. Še bolj me je vse skupaj prizadelo, ker sva si na začetku povedala svoja pričakovanja (njegova so bila, da vse fante, ki me kličejo, zignoriram – jaz sem se tega držala, on pa ne), povedala sem mu, da sem nezaupljiva in da res ne maram laži, niti nisem pristaš chatanja z drugimi ipd. – pa je vse po spisku spregledal, čeprav se je v vsem strinjal, da on pa že ni tak, da mu res lahko zaupam. Ko me je prepričal, da je vse maile, profile izbrisal, sem bila pripravljena na pogovor z njim, čeprav grozno prizadeta in še danes se samo zjočem, ko se spomnim na to. Čeprav me je v naslednjem pol leta uspel prepričati, da ničesar od tega ne počne več, že takrat je bil njegov izgovor, da je to počel na začetku vsake veze in da se to njemu ne zdi nič takega, da mu je bilo dolgčas, da se je na tak način zabaval, da je tak že zmanjšal prisotnost na forumih, da bi itak slej ko prej vse ukinil in jaz tega ne bi nikoli zvedela. Klik pa mu je verjetno naredilo šele, ko je videl mojo reakcijo ob ugotovitvi, kaj vse je počel – iz nosa mi je namreč kar tako začela teči kri, noge in roke pa kot da jih ni… Takega ponižanja vseh mojih načel pa še ne!
Naslednjega pol leta je bilo na trenutke težko, vsaj zame, saj sem se skušala truditi, da mu stvari ne bi sponašala, pa mi ni vedno uspelo, saj me je spraševal, zakaj mu ne zaupam, da mu lahko, in potem sem mu skoraj morala razložiti, od kod to izvira. Na žalost pa se je njemu to takrat zdela stvar rešena, saj se ni kaj pretirano trudil, da bi pridobil zaupanje, še težje je bilo, ker sva tako daleč in sva se videvala le ob vikendih – takrat je bilo pa vse super, čeprav sem mu malo zamerila, da je tisto malo časa, kar sva ga imela na razpolago kljub vsemu še vedno del namenil tudi kolegom v mojem kraju. Pa se je tudi to nekako popravilo, me je v to vključil. Zelo sem mu hvaležna, ker mi je prvih nekaj dni smrti v družini stal ob strani, ampak za mano je to šele zdaj prišlo, on pa je na dopustu s sorodniki (14 dni), pri čemer me vsak dan niti ne pokliče. A mu je sploh mar zame? Vedno sem imela v mislih idealno ljubezen, ko sta partnerja drug drugemu na 1. mestu, ko se dopolnjujejta, skrbita drug za drugega, upoštevata mnenje drugega, pri njem pa imam občutek, da tega ne bom dobila, da je on sam, on se je tako odločil in čeprav mu povem, da mi ni prav, to ničesar ne spremeni. Zdaj so prišle posledice smrti za mano, ampak njega ni ob men, niti se mi ne javlja …
Sama se v zvezi maximalno predam, tudi v tej sem se, ampak imam na drugi strani občutek, kot da nisem nič posebnega, ena izmed mnogih (ne morem se otresti misli, da je bil v vse svoje bivše zaljubljen, vame pa ni), ki jih je imel, pri vsem tem je še pa egoist – naredil bo, kar njemu paše ne glede na mene! Mogoče mu delam krivico, verjamem, da on kako stvar vidi drugače in bi že našel kaj, kjer je pa vsaj deloma upoštevval moje mnenje (npr. skupni vikendi) – a ena lastovka že prinese pomlad? Žalostna sem, ker me ne sliši, da bi rada, da tudi on pokaže interes zame, za najino skupno preživljanje časa. Star je 40 let in čeprav leta ne igrajo vloge, bi za njegova leta pričakovala bolj zrelo razmišljanje (vsi kolegi in njegove bivše so srečno poročeni in noseče – ne vem, kam naj s tem podatkom, a v zadnjem času mi je načel glodati možgane).
Ob vsem tem sva imela tudi lepe trenutke, sva že razmišljala o skupnem domu, a ne najdeva mesta – nekje na pol poti, a kje? Verjetno če bi bila močna želja, bi že kaj naredila s tem? Tudi o otrocih sva razmišljala, ampak si tega trenutno ne predstavljam – že zdaj se mi zdi, da se za naju trudim le jaz, on je zabaven med kolegi, z mano je utrujen, pripadajo (tako se je sam izrazil) mu določeni vikedni s kolegi … Ko tako razmišljam, vem, da bi morala po hitrem postopku proč, a ga zelo ljubim, in vem, da je v osnovi dobra oseba, ampak res malo preveč egoistična, sva pa oba tudi zelo močna karakterja, kar včasih ne pripomore k boljšemu odnosu. Sva se zadnjič lepo pogovorila, sprejela neke sklepe, se jih nekaj časa držala, ampak me moti, ko ga opozorim na kakšno kršitev dogovora, najde vedno razlog, ne sprejme posledic svojih dejanj, niti ne razmišlja, kako bo s kakšnim dejanjem vplival name, vedno je v ospredju on … Tudi ko se skregava in je kriv on, ne pride on do mene – čeprav si to tako želim, da bi vsaj s tem dokazal, da se me želi. Vsa ta moja želja po izkazovanju naklonjenosti izvira od primarne družine, ko si nismo govorili, da sse imamo radi, niti se nismo objemali, spodbujali, pogovarjali in sem se zaobljubila, da bom jaz imela drugačno družino … Pa ne vem, a ima še smisel tukaj vztrajati? Bom kdaj imela občutek zadovoljstva in sreče?
Spoštovana,
veliko odgovorov imate že sami, vendar si ne zaupate toliko, da bi jih bolj resno vzeli. Prva stvar, ki vam jo polagam na srce je, da sledite temu, kar čutite in vse, kar začutite, vzemite resno. Občutki vas ne bodo nikoli zavedli, kar ste verjetno iz svojih izkušenj tudi že sami ugotovili.
Morate se zavedati, da se vaš fant sam od sebe ne bo spremenil oz. vse dotlej, dokler si ne bo priznal določenih problemov oz. dokler se ne bo odločil, da želi živeti drugačno življenje. Vsi vaši trenutni napori v odnosu tako terjajo ogromno vaše energije, ki ne pade na plodna tla. Zakaj? Ker si zatiskate oči pred resnico, ker čutite, da niste zadovoljni in srečni, pa vendar želite kljub vsemu še veliko dati za ceno tega, da bi vas fant sprejel in bi mu bili pomembni. In ker on tega ne spregleda, vložite veliko energije v to, da bi se mu prilagodili ter ustregli njegovim željam, ki pa jih ne sprejme. Rekla bi, da ste človek, ki ogromno prenese in potrpi (seveda v svojo škodo), ki vztraja v odnosih, čeprav niso izpolnjujoči in si težko priznate trenutne težave, s katerimi se spopadate. Veliko stvari o vašem fantu ste že sami ugotovili (npr. nezrelost, nepripravljenost sprejeti odgovornost za določene naloge, nezanesljivost….), ki so vam moteče in tudi so, kajti ob takem človeku ženska težko najde varnost in trdnost, zato je tudi odnos navzven precej majav in ohlapen. Najbolj boleče je, da ni zaupanja med vama in takšen odnos nima obetavne prihodnosti, sploh ker se je toliko težav pokazalo že v enem letu! Vse izkušnje z njim vzemite za iztočnico za naprej in naj vam bodo v dobro učno pomoč.
Žal ne boste mogli mimo dejstva, da je vaš fant vam vseskozi nezvest, kajti njegova dejanja kažejo na očitne prevare v vajinem odnosu. Njegov odnos do žensk je bil okrnjen že v njegovem otroštvu, kajti ženskam ne zaupa, jih ne jemlje resno, mu niso pomembne in jih ne spoštuje. Vse to se zagotovo odraža preko njegovega vedenja v obliki različnih prevar, tudi sami močno občutite nepomembnost in nespoštovanje z njegove strani. Tudi vam verjetno takšen odnos ni nepoznan, saj ste se verjetno ob starših podobno počutili. Ne glede na to, kaj ste naredili, ni bilo pohvale, niste doživljali, da ste komu še posebej pomembni. Zato pa v sedanjem odnosu to še toliko bolj pogrešate, čeprav vam fant tega ni zmožen dati.
Za naprej veliko razmišljajte o sebi in vajinem odnosu ter se nato odločite. Pomislite:
– kaj izgubite, če fanta zapustite in kateri so tisti elementi odnosa, ki bi jih zelo pogrešali/brez katerih ne bi zdržali,
– kako si predstavljate vajin odnos čez 5 let,
– kako ste se počutili nekoč ob materi in očetu, kaj ste pri njima pogrešali,
– koliko verjamete, da ste vredni spoštovanja in da si zaslužite moškega, ki vas bo spoštoval in pokazal veliko zanimanja za vas – koliko to zares verjamete?
…
Veliko tega, česar vam starši niso dali in pokazali, kar ste neskončno pogrešali z njune strani, veliko razočaranj in žalosti ob starših ste prenesli v sedanji odnos in si zelo želite, da bi vam vse to dal vaš fant: da bi vam pokazal, da vas ima rad, da bi vas pohvalil, da bi se zanimal za vas, vas cenil in nadvse spoštoval… Saj bi bilo tako prav, vendar zaradi izkušenj iz njegove družine tudi on sicer to pogreša in si želi, vendar navzven tega ne izraža in ne daje, ker je bil tudi sam prikrajšan za takšne “luksuzne”, čeprav bistvene elemente odnosa. Tudi ni zanemarljiv podatek, ki ste ga omenili, da bi pri 40ih, kar zadeva družino, lahko dosegel že več, s čimer se strinjam in dodajam, da hkrati ni naključje, da vzdržuje neresne in površinske odnose z ženskami, saj ga je strah intime in bližine ter globlje in resne povezanosti z žensko, prav tako si na ta način dviguje občutek lastne vrednosti.
Sebi dajte prednost in razmislite, kaj si zares želite in ali ste v takšnem odnosu srečni. Stvari se bodo itak tako odvijale, kot vam je namenjeno. Na silo pa v odnosu ničesar ne boste mogli doseči ali dobiti. Lahko spremenite samo sebe, lahko si privoščite delo na sebi preko lastne terapije in raziščete mnogo skritih vidikov sebe, ki jih še ne poznate. Delo na sebi prinese tudi spremembo v odnosih. Srečno vam želim.