Spoštovani,

Potrebujem nasvet kako naprej. Da prvo malce opišem situacijo in dvome.
S partnerico sva skupaj že 12 let, od tega živiva skupaj 7. Dva majhna otroka, za katera bi naredil vse. Partnerica se izogiba vseh telesnih stikov, še poljub pred odhodom v službo imam občutek, da ji je težko dat. Sex, kaj je že to, bi lahko skoraj rekel. Njej je dovolj 1 krat, 2 krat mesečno in še to imam občutek, da je posledica mojega “prosjačenaj” in imam ob tem še slab občutek. Moram povedat, da me žena še vedno privlači, kot prvi dan, čeprav sama s sabo ni zadovoljna – ma to mislim da ni bila nikdar. To se je začelo dogajat, še pred rojstvom prvega otroka. Prvo je bilo težko, ma z leti nekako padeš v rutino in sploh nočeš več silit v to in nekako otopiš.
Vedno neki izgovori; otroci, služba, stres, utrujenost… Predlagal sem več skupnih aktivnosti, romantične večerje brez otrok, obiski plesnih vaj, skratka več skupnega časa. Vendar se tudi temu izogiba. Večkrat sav se pogovarjala, predlagal obisk terapevta, vendar ona sploh ne prizna problema oz. da jaz vidim problem, ki ga ni.
Sodelujem pri vzgoji in varstvu otrok in tudi gospodinjiskih delih, tako da to da bi bilo vse na njej in preutrujenost ni problem.
Skratka z leti sem se sprijaznil z dejstvom in tudi sam postal “hladen” in sploh nisem več pričakoval kakšne hude topline v odnosu. Dokler me ni pred meseci popolnoma očarala takrat še popolna neznaka. Ob njej sem takoj začutil, kar sem mislil, da sploh nisem več sposoben čutit. V parih urah pogledov in nasmehov mi je popolnoma obrnila pogled na svet. Tesnejši stiki so prišle kasneje. Do takrat, sem vsakogar, ki je varal obsojal, sedaj sem pa sam padel v to. O sebi nikdar nisem mislil, da sem sploh sposoben česa takega, vendar nisem se bil in še vedno se ne znam ustavit. Zaljubil sem se vanjo.

Rad bi rešil zakon, družino, predvsem zaradi otrok, pa tudi ženo imam še vedno rad. Ob njej samo pogrešam toplino in več pristnejših stikov. Kako pripravit ženo, da bo spoznala, da potrebujeva pomoč? Sam ne vem, če sem sposoben tako živeti naprej, celo življenje v takem odnosu. Je po vseh teh letih to sploh še mogoče spremenit? Ob vsem tem, me najbolj skrbi za otroke, ki so mi bolj pomembni, kot moja sreča.

Spoštovani,

zveni, kot da ste dobesedno razdvojeni in seveda vam tudi moje pisanje ne bo dalo enosmernega odgovora, mogoče pa vam lahko malo pomagam razmišljati ali, kar bi bilo bolje, začutiti kaj, česar morda še niste.

Če se vrnem v obdobje pred osmimi leti: štiri leta ste že bili z žensko, ob kateri ste pogrešali ne le seks, ampak tudi toplino in več pristnejših stikov. Kako to, da ste se z njo odločili za družino? Kako to, da vas ta ženska, ki jo morate prosjačiti za spolnost, še vedno privlači? Od kod ta občutek, da bolj ko te ženska zavrača, bolj se je treba truditi, izumljati nove in nove (neuspešne) rešitve, ko pa nič več ne pomaga, samo še otopeti, se sprijazniti z rutino? V tem je začutiti toliko pogrešanja, žalosti, neizpolnjenosti. Kako ste lahko kot moški zdržali ob njej, kako ste se počutili? In če ste v sedanji aferi doživeli njeno popolno nasprotje, KAKO TO, da vas še vedno privlači kot prvi dan? Ali ni naporno živeti brez odgovora na to vprašanje? Pa še – enkrat pišete partnerica, drugič žena. Sta se poročila ali ne? S tem vprašanjem ne moraliziram, samo preverjam, ali sta tvegala poročno zaobljubo ali ne, in če ne, ali to pomeni, da sta oba ali eden (kateri?) vendarle še pustila majčkeno rezerve? Verjetno nisem edina in tudi sami sebe bombardirate s temi in podobnimi vprašanji …

Kakorkoli, razdvojeni ste toliko, da bi ta negotovi položaj želeli rešiti. Ali ste pripravljeni ženo soočiti s svojim priznanjem razmerja z drugo žensko? To bi bilo pošteno; morda bi vam tudi ona imela povedati kaj, o čemer si ni upala spregovoriti … ali pa si vi niste upali slišati. Morda bi bila to priložnost, da medsebojno iskrenost poglobita, pa ne glede na to, ali se bosta odločila ostati skupaj in se končno začeti ukvarjati z najbolj bolečimi vsebinami svojega odnosa ali pa bo eden ali drugi iz tega odnosa odšel. Mislim, da vam ne manjka dobrih namer in prizadevanja v tem partnerstvu, toda ko vse to ne zaleže, je nemara prišel čas, da se vprašate: Zakaj se bojim biti iskren? Zakaj moram prenašati to zavračanje? Kot bi se materjo vaših otrok nekje nezavedno »dogovorila«, da se skupaj ne smeta imeti lepo. Oba!

Omenjate otroka, ki sta vam nadvse dragocena. Tudi vi zanju, čeprav vam tega še ne znata povedati. Dragoceni ste jima predvsem kot oče in upam, da boste z njima ohranili tenkočuten, pristen, topel stik ne glede na to, kako se bodo razpletle zadeve v vašem odraslem trikotniku. Če se boste odselili, bo to teže. Zato ne vrzite puške v koruzo, poiščite strokoven nasvet v živo, da boste laže ubrali pravo pot in tudi živeli očetovstvo, kakršnega si želite in zaslužite.

Vso srečo,

Mislil sem da bo čas zacelil rane in bom z ženo nekako razrešil stvari. Za kakšno pomoč, terapijo ne pokaže pripravljenosti. V času ko sem pisal zgornje sporočilo, sva imela več težkih pogovorov in stvari so se celo začele nekako obračat. Bilo je čutit, kot da je spoznala, da tako ne gre več naprej. Vendar po tednu, dveh, morda mesecu, je bilo spet vse po starem. Stalno problemi – izgovori službe, utrujenosti, preobremenjenost … Na vsak moj poskus dotika, nežnosti doživim grobo zavrnitev. Temu težko rečem zakonu, bolj prijateljska skupnost oz. skupna skrb za otroke.
Potem je tukaj še oseba, ki je vnesla nemir v moje življenje, ki me je prebudila iz čustvenega malodušja. Ta čudovita oseba, za katero mi je žal, da je vstopila v moje življenje vsaj par let prepozno mi z vsako minuto srečanja, pogovora, da nek zagon, neko upanje. Nasprotno z mojimi pričakovanji še vedno nikakor ne morem nehati misliti nanjo in stalno hrepenim po stikih z njo.Vedno bolj! Je pa ta oseba polna nekih čustvenih iskanj in razpoloženjskih nihanj in verjetno oz. skoraj sigurno nekega dolgoročnega razmerje ne morem pričakovati.
Moja razdvojenost je tako z dneva v dan večja. Po eni strani bi rad rešil družino, po drugi strani pa bi tudi jaz rad “živel”. Nasveta o priznanju razmerja nekako me morem upoštevati, saj vem da bi to bilo zadnje dejanje pred razpadom družine. Rešitve ne bi bilo, razumevanja pa sploh ni mogoče pričakovati. Tudi če pride do ločitve, nočem da izve za razmerje, saj je to bolj posledica kot razlog za mrtev zakon. Nekako po načelu: ” kar ne veš ne boli” in bolečine je sigurno ob ločitvi že tako več kot dovolj.
Kar še drži družino skupaj so otroci. Bojim se, da bi razpad družine za njih pomenil izgubo občutka varnosti, izgubo zaupanja v ljudi … Čeprav tudi življenje v družini, kjer ne dobijo vzorca neke ljubezni med partnerjema in jima je pogled na objem staršev tako tuj, ni ravno okolje, ki naj bi ga otroci imeli.
Nikogar ne bi rad prizadel, ne žene, ne otrok …. Sploh obstaja takšna rešitev ?
Naj zaradi otrok zatrem vsa čustva v sebi? Naj živim zakon, ki ga ni še naprej? Naj se sploh še trudim rešiti zakon?