Poročena sva 16 let, imava dva otroka najstnika. V nekem prepiru me je udaril in sedaj že 10 dni ne govoriva. Ob kakšnih večjih prepirih sva se par dni držala, dokler jaz nisem pričela pogovora in sva stvari nekako razčistila. Tokrat pa sem tudi jaz trmasta in odločena, da pogovora ne pričnem, pripravljena sem mu odpustiti, kakor sem se pripravljena tudi ločiti. Me pa tale tihota grize, pogovarjava se le kar je nujno od otrok.

Spoštovana ga. Dolores!

Vaša odločitev, da tokrat nekaj spremenite, je popolnoma upravičena in le vztrajajte pri njej! Ker pa zaradi tišine in nedorečenosti trpite vi, verjetno pa tudi otroci, vam kljub vsemu svetujem pogovor, vztrajajte pa pri tem, da se stvari dokončno razčistijo. Nasilju je treba takoj postaviti meje, lahko tudi s posredovanjem pristojnih organov (policija, CSD).

Iz vašega pisma razberem, da se napetost med vami in vašim možem stopnjuje. Najprej je po prepiru prišlo do “tihih dni”, sledil jim je prvi udarec. Kaj pa bo sledilo temu?! Velikokrat ignoriranja drugega ne obravnavamo resno, a je to vendarle nasilje. S tem tisti, ki ignorira, kaže prezir in premoč nad tistim, ki ga ignorira. Za prepir sta vedno kriva dva, kot sta tudi dva odgovorna za odnos! Konflikt je nujen in dobrodošel v zvezi, če je izpeljan spoštljivo, brez poniževanj, vpitja, sramotenja in udarcev. Nič niste napisali o tem, kakšen je sicer vajin odnos. Glede na to, da po prepiru vedno vi začnete pogovor, mož najbrž tudi sicer ne upošteva vaših čutenj in vas ne jemlje resno. Kolikokrat pa morate sicer zatreti svoje občutke in “pogoltniti svoj ponos”, da je pri hiši mir?

Za svoja nasilna sejanja je v polnosti odgovoren vaš mož in če bosta hotela ohranjati odnos, bo moral zanje tudi prevzeti odgovornost. Odraslega moškega ne bi smelo nič, kar vi (ali kdo drug) storite, sprovocirati, da bi izgubil nadzor nad sabo. Vaš mož se najbrž nikoli ni naučil, kako rokovati s težkimi občutji jeze, besa, užaljenosti… Kadar ga ti občutki preplavijo, jih odreže, s tem pa tudi vas. S tem pa je nasilen do sebe in do vas. Ker teh stisk ni reševal sproti (saj pravite, da “stvari nekako razčistita”), se ta negativna občutja v njem kopičijo in stopnjujejo, na kar kaže ta klofuta. Če boste stvari tudi sedaj samo za silo uredili, ta udarec ne bo zadnji.

Vsemu temu nasilju ste se dolži upreti, ker je takšno stanje krivično do vas in vaših otrok, ki se največ o odnosih med ljudmi naučijo iz odnosa med staršema. Tudi če partner do otrok ni odkrito nasilen, ju nasilje med vama močno zaznamuje. Nikakor ni prijetno spremljati, kako oče ignorira mamo, dokler se ona ne poniža in začne pogovora z njim. To, kar ste opisali, je tudi po slovenski zakonodaji kaznivo dejanje nasilja v družini – tako do vas kot predvsem tudi do vaših otrok, če so pri tem (samo) prisotni.

Svetujem vam, da to klofuto vzamete resno in temu nasilju naredite konec. S partnerjem si zaslužita, da stvari enkrat dokončno razrešita, lahko tudi s pomočjo terapevta (individualno ali s partnerjem), ki vama lahko v varnem okolju pomaga nasloviti čutenja in stiske, ki doslej niso imela prostora v vajinem odnosu.

Veliko poguma pri soočanju z nasiljem in vse dobro vam želim!

Odgovor pripravila:
Alja Vozelj, strokovna sodelavka
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
enoti: Novo mesto in Krško
07/3321133 ali 031 489 309
www.zdi-nm.si
pridružite se nam na FB

Če vas je enkrat vdaril, vas bo drugič tudi.