Pozdravljeni!

Čeprav ta forum berem že 3 leta, se sedaj oglašam prvič. Hvala vsem, ki ga oblikujete, saj sem sama v tem našla veliko moči, da sem prebolela mojo prvo izgubo.
Sama sem rodila že dvakrat- imam dva krasna otroka, ki sta sedaj že v osnovni šoli. Pred tremi leti sem ponovno zanosila in našega otročka smo se vsi štirje zelo veselili. O kakšnem zapletu sploh nisem razmišljala, saj sem za samo imela dve popolnoma neproblematični nosečnosti in poroda. Tako me je popolnoma nepripravljeno doletel spontani splav v 12. tednu nosečnosti z diagnozo zastoj rasti. V dveh dneh je bilo vseh upov konec, za nameček pa še osorno ravnanje mojega osebnega ginikologa, ki je bil takrat dežuren. Skratka razočaranje, solze, šok po katerem sem potrebovala precej časa, da sem se pobrala.
Sledijo tri leta pričakovanja in upanja, žalosti in obupa, ker tako pričakovanega in željenega otročka ni in ni. Potem pa plusek in veselje, hkrati pa tista kljuvajoča misel: »Kaj pa če se spet ponovi?« Že na prvem pregledu sem videla, da je ginekologinja zaskrbljena. Sledijo težave, izcedek, otroček se ne razvija v redu, srčka ni…. V 12. tednu sledi spet abrazija….
Sedaj sem 4 dni po posegu in se skušam prepričati, da sem že stara (kmalu bom 36), imam dva prekrasna otročička in očitno nam še en otročiček ni namenjen. Odločila sem se, da je najbolje, da s podstrešja umaknem vse dojenčkaste stvari in jih oddam v kakšen materinski dom, mož me tolaži in prepričuje, da mogoče le še ni vse tako črno…. Ne vem, če sem pripravljena še enkrat na tako trpljenje, čakanje iz dneva v dan, upanje in hkrati biti pripravljena na to, da bo spet kaj narobe…
Na drugi strani pa tista želja po še enem otročku ostaja in ne vem, če ni želja prehuda.
Ne vem, kako naj se spopadem sama s sabo, kako naj najdem pot iz tega?

Spoštovani!

Če imate željo po še enem otroku in Vam tudi mož daje res oporo, da vse ni tako črno, ne dušite same sebe in svoje želje. Pogovarjajta se naprej in se odločita – poskusita znova. Mož in otroka so se že veselili in vsi so še v pričakovanju in upanju. Ko ste na tleh, ali včasih niste, pa ne veste, kako bi kdaj naredili, sta tudi otroka tista, ki Vas ali očeta-moža spodbudita in vsem Vam zaigra srce, ko dobite nov zagon.
Res je, da ne boste šli tukaj na vrat na nos. Toda ne pozabite – v tretje gre rado in če v srcu gojimo željo – gojimo, ne dušimo – se ob svojem času nasmehne. Tudi molitev ali tiha ali skupna prošnja Bogu za pomoč – ne bo zaman. Samo – ne podcenjujmo se, ne podirajmo tega, kar živi v nas – v Vas, v možu in v obeh sončkih. Morda Vas bo prav to še bolj povezalo. Človek obrača, Bog obrne, marsikaj pa obrne v dobro, ko si ne predstavljamo, kdaj in kako. Pustimo se presenetiti in presenečajmo (se), da bo še lepše!

Torej – pogumno. Zaupajmo in uspelo bo!

Darko Ž., duhovnik (bližam se 40)

Darko Ž., vaše besede so kot pravi obliž in pomirjajo moje srce. Hvala vam!

Nekoč, razumem, kaj čutiš – obup in želja istočasno. Jaz sem imela že tri splave (5., 7. in 10. teden). Vsak me je totalno dotolkel in vsakokrat sem rekla, da ne bom več poskusila, ker nimam več ne moči in ne upanja, ker me je preveč strah, da bi se ponovilo, ipd. Po določenem času pa me je vedno znova premagala želja po otroku in vedno znova sem poskuila in zanosila. Zadnjič je bilo to maja 2006, ko sem po + na testu čutila, da bo tokrat vse OK. In res je bilo – čudovita nosečnost, porod brez problemov in krasna zdrava deklica. Po dveh dneh pa največji šok v mojem življenju – vzeli so mi jo, ker je bila čudne barve, nato jo odnesli na pediatrijo, kjer naj bi dobila antibiotike, ipd. Čez približno dve uri pa tragična novica – Nikice ni več med nami.Takrat se mi je zares podrl svet. Dolgo nisem živela, še vegetirala sem komajda. Rekli so mi, da saj bom še imela otroke, ipd., a jaz sem se trdno odločila, da niti približno ne bom več poskusila zanosti. Niti pomisliti nisem upala na kaj takega, ker preveč boli,… In glej, zdaj po več kot pol leta, me zopet premaguje želja po otroku. In poskusila bom še enkrat, čeprav še sama ne vem ali bom zmogla ali ne.

Oprosti, ker sem se tako razpisala o sebi, a sem ti hotela povedati le to, da se ne prenagli z oddajanjem dojenčkovih oblačil, ipd. Ne vem kako je možno, a izgleda, da v vsej bolečini in obupu, vseeno nekje dobimo neko moč, upanje, ki nas žene naprej, čeprav še sami ne vemo zakaj in ne vemo, ali bomo zmogli ali ne.

Čeprav je zdaj hudo slišati, a vseeno pusti času čas. Bolečina ne bo nikoli izginila in naših otrok ne bomo nikoli pozabili, čeprav se bo v nas porajalo novo upanje.

Moje sožalje aria::trv….
Verjetno res potrebujemo samo čas in veliko upanja…

Ja in veliko poguma oditi naprej!Tudi jez bom še poskusila in vem da bom nekoč uspela!

Izgube bolijo in mislim, da nam prav ta ista bolečina pomaga pobrati se in oditi sreči naproti!

škratek

Draga nekoč,
moja zgodba je podobna tvoji. 3 SS v roku enega leta, pred tem sem rodila otročka. Vsi pravijo, dobro je, da imate že enega otročka. Toda mi si želimo dva.Vem, da je ta en otroček naš največji zaklad in da bomo tudi z enim lepo živeli, ampak upam, verjamem in si iskreno želim še enega. Zato tudi ti poskusi še enkrat in ne obupaj prekmalu, saj je zgodb podobnih tvoji še veliko in želja je pogosto večja od strahu.Verjamem, da nam na koncu mora uspeti.
Srečno,
L

…moje sožalje.
Tvoja zgodba je čisto podobna moji …in ko sem že rekla, da se ne bom več trudila in sem že bila “stara” je prišel dolgo pričakovani otrok. Vsi smo se ga razveselili in kljub mojim letom uživamo sto na uro.

Zdaj pa res ni več želje po otroku.

Naj se ti izpolni Velika želja po otročku.