Pozdravljeni,

s partnerjem živim že 40 let. V tem času se je marsikaj zgodilo. Dobrega in slabega.

Težko mi je, ker se že nekaj let vztrajno odtujujeva. Spiva vsak v svoji sobi, gledava vsak svoj TV, jeva večinoma vsak posebaj, še v trgovino greva redko skupaj. Če greva že greva ven na sprehod s psom, se ne pogovarjava, ali pa se takoj skregava. Če greva na kavo sva tiho, ne pogovarjava se, vsak gleda v svojo stran, tako da komaj čakam, da greva domov. Da se skrijem v svojo sobo.

Občutek imam, da ga kar koli rečem razjezi in se takoj začne braniti, čeprav ga npr. vprašam: poglej ta avto, kako prehitro vozi. Odgovor bi bil, pa kaj naj jaz storim, jaz ne morem nič pomagati. Če kaj “pojambram” mi reče, jaz ti nočem nič slabega, daj mi mir.

Nikamor ne greva, nikamor ne potujeva. Vsak po svoje se dolgočasiva.

Zadnje čase sem se začela “prebujati”. Začela sem kolesariti, se sama sprehajati po gozdu, pa sama grem na kavo…skušam začeti dihati.

Zadnjič sem se pogledala v ogledalo, se dotaknila svojih lic, vratu, dotaknila svojih ustnic in začela jokati. Ugotovila sem, kako lačna sem dotika, pa se tega še zavedala nisem. Že skoraj 10 let nisva imela spolnih odnosov. Vem, da sva oba kriva.

Včasih je verbalno napadalen. Naučila sem se, da mu to ne dovolim in mu to tudi povem. Rečem mu, da želim, da me spoštuje in da je prijazen do mene. Z ihto mi odgovori, da namenoma ne bo tak do mene, ker sem grozna. Potem letijo očitki z moje in njegove strani o tem, kaj je kdo hudega naredil eden drugemu itd…

Sosedje, prijatelji, otroci mislijo, da sva krasen par.

Prepričana sem in vem, da sem tudi jaz veliko prispevala, da sva prišla do te točke, ko se mi že vse skupaj gabi. Najin odnos in on.

Zdaj se tudi ne kregava več. Popolna tujca sva, ki sta pod isto streho in čakata … ne vem kaj čakava? Ne vem, kaj jaz čakam?

Lp,

 

Spoštovani Tancka468,


Iz vašega pisma veje bolečina, žalost in praznina. Niti sami ne veste kako so minila ta leta in kako sta morda že dolgo živela drug mimo drugega. Občutek odtujenosti v vajinem zakonskem odnosu je prišel do točke, ko samo še sobivata, vsak v svojem svetu… Verjamem, da vas to zelo boli in žalosti in mi je žal, da sta prišla do te točke. Praznina in ne-stik se je skozi leta počasi plazil med vaju, in, kot opisujete, se že pri čisto navadnem pogovoru o vremenu ali prometu skregata, zato se je bolj varno zapreti in ograditi.  Pišete, da tudi od psihičnega nasilja, ko partnerju ni kaj prav ali ni po njegovo. Super je, da ste se mu uspeli postaviti po robu in zahtevati vsaj minimalno spoštljivost, saj je on tisti, ki je odgovoren za svoje izražanje besa in jeze,  in ne glede na karkoli, vi niste krivi za njegovo nezadovoljstvo. Vi pa ste tisti, ki lahko kaj naredite na svojem zadovoljstvu, izražanju čustev in najdete stik s svojim telesom, morda tudi s potlačeno jezo. Sami boste verjetno težko, zato svetujem tudi psihoterapevtsko pomoč.


Veseli me, da ste začeli kolesariti, se sprehajati in delati stvari, ki vas veselijo. Vas spodbujam, da si tega privoščite še veliko več in iščete kaj vas dela živo. Da najdete čim več hobijev in področij, kjer čutite neko svobodo, napolnjenost, veselje in zadovoljstvo, in niste odvisni zgolj od partnerjeve dobre ali slabe volje. Ali boste ostali z njim ali ne je odvisno od vas. Razumem, da je težko, ker navzven deluje vajin odnos povsem drugače. Toda vidva vesta kaj se v resnici dogaja med vama.  Morda bi bil pripravljen iti na terapijo tudi partner in se bo na vaše spremembe odzval, je pa za pričakovati njegov odpor in jezo, ki naj vas ne odvrne od vaše poti. Morda boste ugotovili, da lahko  z drugačno komunikacijo in razumevanjem samega sebe vajin odnos postavita na nove temelje, če bosta oba za to. Velja pa, da vsak lahko spreminja samo sebe Dobro bi bilo tudi odkriti in razumeti kako je z odporom, gnusom in  nepovezanostjo, kakšne podlage so v vas in kaj se vam prebuja ob partnerju in ima globoke korenine v izvorni družini…


Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Pozdravljeni,

Hvala za vaš prijazen, izčrpen odgovor.

Rada, bi povedala, kaj se mi dogaja zdaj. Neki dan sem spet doživela njegov bes, njegov agresivni besedni napad, tako hudo sem čutila njegovo zlobo, da sem se zlomila. Teh desetletni manipulacij nisem zmogla več.

Rešitev sem iskala v samomoru. Tisti trenutek, je bil hud. Pomislila sem, da je to edina rešitev, da najdem koncno mir. Premišljevala sem, kateri način bi izbrala, da bi čimprej umrla… potem sem se v enem trenuku ustavila in pomislila na sina. Ne, to mu ne smem storiti. V momentu sem pograbila kovček, zmetala oblačila in sedla v avto in šla v Polje, kjer sem jim povedala, da se bojim, da se bom ubila. Sprejeli so me in naslednji dan prepeljali v Enoto za krizno intervencijo (EKI).

Znašla sem se med ljudmi, z raznimi stiskami. Skozi skupinske terapije, ki so jih smo se spoznavali, odkrivali svoje strahove in rane. Zelo smo se povezali.

Spoznala sem, kako zelo trpinčenja sem bila ves čas zakona. Spoznala sem, da sem bila oseba v primežu narcisoidna moža. Začela sem veliko brati o tem in se povsod našla.

Se vedno sem v EKI. V sebii predelujem, kako naprej. Zavedati sem se začela, da je edino popolna ločitev edina možnost, da bom ostala živa.

Eno je najti cilj, drugo je najti pot. Eno je, kako zapustiti navajeno, pa čeprav toksicno okolje, drugo je, kako se podati v neznano.

Trenutno pa mi največ pomeni to, da možev bes, poniževanja, manipulacije, psihične in ostale zlorabe…ne, nisem kriva jaz.

Ojacati moram in se podati na pot k svojemu cilju.

Hvala za podporo.

 

Pozdravljeni,

o, me veseli, da ste se oglasili. Težko si predstavljam vašo agonijo, ki ste jo doživljali,  in vam čestitam za pogum, da ste izbrali življenje in si v stiski  poiskali pomoč. Izvijanje iz primeža nasilja ni enostavno, je pa vredno in je mogoče. Bravo! Vas spodbujam, da si zgradite čim širši krog podpore in se dobro opolnomočite.  Naj vam gre uspešno še naprej. Zmagali boste.

Vse dobro vam želim.

Jerneja Dimec Bratina, spec.zakonske in družinske terapije, zakonska in družinska terapevtka NOVO UPANJE, individualne,zakonske in družinske terapije in izobraževanje, Goriška cesta 17 5270 Ajdovščina 030/235 117 [email protected] www.novoupanje.si Facebook: https://www.facebook.com/terapije.novo.upanje/

Pozdravljeni,

hvala vam za vso podporo. Podala sem se na pot do cilja. Naredila načrt, ki bo terjal nekaj časa. Do plana načrta, mi je pomagal tudi sin. Izpeljati pa ga moram seveda sama, zavedajoč se, s kom imam opravka.

Z možem sva bila že prej v fazi prodaje najine hiš in nakupa stanovanja in male hišice z vrtom.

Zdaj sem postala igralka. Počnem vse, kar sem počela 40 let. Le, da tokrat igram še dodatno vlogo nebogljene ženske, kar možu zelo ustreza. Skrbi zame, mi kuha, pospravlja itd….

Hišo sva prodala, stanovanje sva kupila. Zdaj je na vrsti še hišica z vrtom. Vse prenašam in igram.  Ta igra me bo popeljala, da bom živela sama v stanovanju, on pa v svoji hišici z vrtom. Potrpežljivo čakam, da se vse realizira in in igram svojo vlogo. Težko je.

Zavedam se, da bo ločitev huda. Da bom morda potrebovala tudi pomoč policije. Bom zmogla? Bom. Predstavljam si jutra v svojem stanovanju. Sama. Pila bom kavo in okoli mene bo mir. Predala se bom miru. Brez strahu. Uva!

Pišem si seznam stvari, ki jih bi jih rada  počela. Stvari, ki jih imam rada, pa še vedela nisem za njih. Koliko je tega! V seznamu je tudi to, da bom napisala knjigo, kako je biti žena, ki je bila 40 let v primežu psihopata.

Hvala! Vse dobro želim.

 

New Report

Close