Kako naprej?
Pozdravljeni
Stara sem 30 let. Pred nekaj dnevi sem prekinila razmerje s fantom, s katerim sem bila skupaj od svojega 16 leta. Ljubila sem ga in ga kljub vsemu še vedno. Ljubezen, ki jo čutim do njega je nekaj neverjetnega, ne znam si je razlagat. Ampak ta ljubezen me je počasi ubijala. Zaradi tega sem in želim dokončno prekinit (nekajkrat v teh letih sva že prekinila razmerje, vendar sva zaradi moje labilnosti, strahu ter njegovih prošenj spet poskusila). Seveda me je strah, kako bo, kako se bom znašla ali bom kos vsem težavam, ki mi prihajajo na pot. In ne nazadnje nimam človeka, ki bi me čakal doma, me objel, mi svetoval, človeka s katerim bi imela otroke. Kljub vsemu mi je v neki meri to dajal, zdaj pa sem zgubljena. Razmišljam kako bo spoznal drugo, bo srečen z njo, bo imel otroke, ki si jih jaz nenormalno želim in kako lepo mu bo v življenju. Da bi lahko morda kaj potrpela in imela vse to. Groza me je. V drugem trenutku se spomnim na vse grozne stvari, ki mi jih je delal. Tudi sama nisem brez napak ampak mislim, da jih imam precej manj kot on. Če bi želela biti srečna z njim bi se morala odreči marsičemu. Temu sem se bolj ali manj uspešno odrekala leta in leta, zdaj pa enostavno ne morem več. Zamenjala sem hišo ki je imela lepo, udobno opremo z enim malim najemniškim stanovanjem v katerem nobena stvar ne dela najbolje. Kljub temu vem, da imam več kot veliko kdo. Bojim se, da sem res tako slaba, kot mi je rekel, da si bom spet (čez čas) nakopala kakega ljubosumneža. Da si ne bom mogla ustvarit družine, konec koncev sem stara 30 in moja biološka ura se izteka.Moj bivši fant je bil sicern priden, ni kadil, ni pil, je delal doma ampak je bil zelo zelo ljubosumen. Celo na mojo izobrazbo, plačo, čeprav sam zasluži precej več. Večkrat mi je dejal, da take kot sem jaz (ki imajo šolo) prezira, ker so napolnjeni s teorijo, da nismo nič več. Naj povem, da je res zelo iznajdljiv in ima zelo uspešno podjetje. Ja, tudi denar bom pogrešala, priznam. Sama sicer imam službo za nedoločen čas, a nikoli ne veš kaj bo, pri njem pa bi bila v tej smeri brez skrbi. Morda se sliši grdo in kot da mi materialne dobrine največ pomenijo. Pa ni tako. Ostala sem brez vsega, sama. Pozitivna stran je, da me nihče ne bo nadzoroval, preverjal telefona, govoril kaj lahko oblečem, dajal pripomb o moji službi, sodelavcih, poslovnih poteh. Ni prisluhnil, da jaz ne želim živeti z njegovimi starši, čeprav smo imeli ločena stanovanja. Iz preprostega razloga, ker se z njegovo mamo nisva razumeli. Da ne želim hoditi na morje in izlete z vso njegovo familijo. Da ne morem prenašat, ko preklinja nad menoj, da preprosto ne zmorem več prenašati opazk, s koliko moškimi delam, da meni zaupa, njim pa ne. Da sem ista kot moja mati (tako ji pravi on, svojo kliče mama), da ne znam živeti družinskega življenja. Nisem jaz kriva za obnašanje svojih staršev. Da mu nisem upala zaupati težav s katerimi sem se srečevala pri delu, doma. In prav nikoli nisem naredila kaj prav, vedno je on znal stvar narediti bolje od mene. Razočarana sem bila, ko sem ga prosila za usluge me je nadrl, češ da to pa že lahko sama, ko je za uslugo prosila sestra je bil takoj na razpolago. V 14 letih nisem bila na nobeni obletnici, zabavi. No, bila sem dvakrat in to takrat ko sva bila skregana in narazen, pa sem jih potem poslušala da samo hodim okrog. Občutek sem imela, da me zatira, ignorira, podcenjuje.. Saj mi je povedal, koliko žensk bi ga rade imele in da bi bile zadovoljne s tem kar bi jim nudil. Lepo bi bile doma, skrbele za otroke, mu stale ob strani. On bi jih razvajal, kupoval darila. Težko mi je ampak odločena sem, da to izpeljem do konca. Kaj me čaka ne vem. Strah, da bom sama. Zavist, da bo on pa morda srečen, da bo imel vse (otroke). In nenazadnje sem globoko prizadeta, da mi ni uspelo. Trudila sem se po svojih najboljših močeh, pa tega sploh ni opazil. Boli me, ker so bili tudi lepi trenutki, ko sva se smejala, uživala, čeprav sem morala nanje čakati. In potem so prišli dnevi kreganja, tišine. Vedno razlog , da je preobremenjen, da mora vse sam. Nisem mu znala pomagat. Preprosto dajala sem mu čustva, oporo, se trudila, pa tega sploh ni opazil niti cenil. Zdaj me je strah, ker mi je privoščil, da naj trpim, da bom dobila enga ta pravga moškega. Strah me je.
Skoraj polovico svojega mladega življenja ste bili v zvezi s fantom v kateri ste se ves čas odrekali sami sebi. Ta neverjetna ljubezen o kateri pišete je nezdrava, je resnično bolezen. Odvisni ste od nezdravega odnosa s fantom. Sami s sebi niste pomembni. Odgovornost zase ste prepustili njemu. Trudili ste se, da bi na življenje gledali skozi njegova očala. Ne sprejemate sami sebe in se nimate radi. Zdi se vam, da niste dovolj dobri in da si ne zaslužite boljšega. Zato ste dolga leta tudi dopuščali, da je ravnal zvami tako kot je. Bojite se osamljenosti, ker nimate razvitega občutka lastne vrednosti in ker ne zaupate sami sebi. Čim prej si poiščite psihoterapevtsko pomoč. Ne obupajte, mladi ste še in vse možnosti imate, da spremenite odnos do sebe, do drugih in življenja. Tudi biološka ura sevam še ne izteka. Vem, da vam je težko, vendar verjemite, da je še vse dobro pred vami.
Alenka B
Najboljši kažipot je zanašanje na svoje občutke. Če ste se odločili, da prekinete s fantom, je to sigurno najboljša pot za vas. Jaz sem 7 let živela v dilemi s fantom, pa si tega koraka, kot ste ga storili vi, nisem upala narediti. Sedaj sem 13 let poročena z njim in to zelo obžalujem. Ko začutiš, da to ni to, kar bi moralo biti, moraš ukrepati. Sedaj, ko imam otroka, je to toliko težje. Še enkrat: občutek, ki ga imate, da to ni prava veza, vas sigurno ne vara. Odprla se vam bodo nova obzorja in s ponosom stopite naprej ter zadihajte.