Lepo pozdravljeni!
Prvo opravičilo,pred tednom sem vam pisal pa ni bilo odgovora morda ni prišlo do vas če pa je pa niste uspeli še odgovoriti se pa opravičujem.
Pa bom puskuša razložitl svoje počutje in razdvojenost.Zaljubljnost jaz 18 let ona
16 in tako nekako sva se zaljubila in vedno več sem ostajal pri njej počasi so moji starši začeli preganjat odloči se že vendar, al boš doma ali tam in tako sem se preselil k njej in se nekako navadil na življenje z njo potem je prišel otrok in ko se mi je rodil otrok sem prvič potočil solzo sreče.Nikoli nisem v sebi čutil neke prave ljubezni do nje nisva imela kakih skupnih interesov vedno bolj sem čutil da skupaj živiva iz navade. Česarkoli sem se lotil je imela pripombe, ko sem za nekaj časa ostal brez službe sem skrbel ,da smo imeli dovolj za preživetje in delal kar se dalo če sem si kupil kako orodje so bile spet pripombe.V spolnosti nikoli nisem čutil da počneva to iz ljubezni ampak da pač to spada zdraven.Vedno sem čakal, če kam gremo kot je dopust tako, kot bo rekla da se vsedem v avto in peljem sama ni želela nikoli vozit.Zleti sem se navadil na tako življenje kot da sem v sebi mislil,da drugače in bolje ne morem živeti.Pogrešal sem pa v sebi toplino lačen sem bil ljubezni prijetnih pogovorov spodbude ,nežnosti.Pa sem pričel klepete na netu in se pučutil mnogo bolje ,da me nekdo posluša česar mi je manjkalo tu se pa potem zapletevsa moja stvar.Tako sem z eno žensko vspostavil stik ki je bila v podobni situaciji kot jaz 10 let starejšo sam imam 37 let.Tako sva par mesecev klepetala in se pol dogovorila za prvo kavo
in niti sam nevem kaj se mi je premaknilo v glavi in postala sva tudi pri spolnosti saj me je zelo privlačila in jaz njo .Moram povedat, da tud zelo blizu z to prijateljico stanujeva,tako da se lahko zelo pogosto videvava in dobivava.Vse to zdaj traja že več ko leto .Tu ob tej ženski sem pa ugotovil kako lepo je če ljubiš če si ljubljen če te nekdo objame če ti nekdo zaželi lep dan če mu ni vseeno kako se počutiš skratka vse česar sem bil lačen vsa leta.Vem pa da to nemore trajat v nedogled.Prijateljica se je med tem ločila.Kaj pa jaz ostajam tako razdvojen ker se zmorem odločiti.Kko napre?Da ne govorim o spolnosti kako si jo zdaj želim kako neizmerno mi je lepo ob prijateljici že pogovori z njo me vzburjajo ne samo bližina pa čutim v sebi da me ne veže na njo samo strast vse ljubim jo vsak dan mi je lepši ko pomislim da imam nekje nekoga ki me ljubi in da misli name.Doma preprosto več ne zmorem se ljubit z ženo ampak to naredim zato da me nebi odkrila . Pa še to ko mi reče in me opozarja da ni nič z mnene že en mesec,si rečem zdaj pa bom in to opravim v 10 minutah.Vem da ni prav to kako živim in delam.Mislim da jaz nisem žene in ona mene toliko prebožala v vseh letih kar vsa skupaj ,kot z prijateljico v tem letu.Ampak nezmorem se odločit strah me je začet na novo.Vem pa da bi bil srečen mnogo bolj kot sem zdaj saj je to tud napor zame.Mi lahko poskušate pomagat odločil se bom tako prej ali slej sam ampak morda mi pa tud kak vaš nasvet prav pride.Vem da tudi prijateljica bo prej ali slej rekla dost mam kljub ljubezni zdaj se pa že odloči ,saj mi je že namignila da bi blo bolje da se kam preselim pa prekinema stike, da v miru razmislim kaj si sploh želim in kaj me dela srečnegin če želim tako razdvojeno in pusto živeti kot vsa leta.To pa tako vem kaj me osrečuje le moči za odločitev mi zmanjka.Mi lahko pomagate vsaka beseda mi v tej situaciji pride prav nisem pokvarjen morda za nekatere sem vendar je neki strahv meni.
Iskrena hvala za vaš odgovor
Nesrečnež

Vaš strah ped veliko življenjsko spremembo je popolnoma naraven. Večina ljudi se boji sprememb in tveganja, ki ga prinaša vsaka nova zveza. Z ženo imate varnost, vse v vajinem življenju je predvidljivo, nimate pa ljubezni. Ljubezni do sedaj sploh poznali niste. Kljub temu nimate garancije, da bi bilo življenje z novo partnerko uspešno na daljši rok. Tega nima nihče, ki je v podobni situaciji kot ste vi. Ljudje se pač ločijo potem, da nekateri tvegajo in si omogočijo priložnost za bojše življenje, tisti ki se tega preveč bojijo pa izberejo varnost. Kaj je bolj primerno za vas, se boste, tako kot pravite, morali odločiti sami. Kakorkoli že bo zavedajte se, da ste le vi odgovorni za svoja dejanja. Pa naj vam še kdo iz lastnih izkušenj posreduje kakšno spoznanje in vam svetuje.

Alenka B

Ce si nasel ljubezen, je ne izpusti.
Ne bo lahko, gnev vseh let se bo zgrnil nate, obtozbe, ocitanja, groznje. Skoraj ne bos prezivel. Najdi si stanovanje, ker takoj, ko bos povedal, tam ne bos mogel vec ostati. Potreboval bos prostor, kjer se bos lahko spocil in trezno razmisljal.

Da te je strah, verjamem, da se bojis prihodnosti tudi, samo garancije ni. Za nic v zivljenju je ni.

Srecno!

Moj mail:[email protected]

Pozdravljen, nesrečnež

Popolnoma iste težave sem imela jaz. Stara sem 37 let in imela enega otroka, v zakonu je bilo nemogoče. Odločila sem se za drugega moškega, ki mi sedaj sploh ni žal, žal mi je samo to, ker sem bila tako nora, da sem trpela po želji ljubezni 12 let. Sedaj sem presrečna žena in imava enega zlatega otročka v prvem zakonu sem imela še enega otroka, tako, da jaz imam dva.
Jaz ti priporočam, da se odloči za prijateljico ne bo ti žal.
To je moje mnenje in iz lastnih izkušenj ti povem.

Lep pozdrav in veliko sreče v nadaljnem življenju!
Anonimka*

Ženi položi karte na mizo, dvigni rit in jo prestavi drugam….. kot sem že na eno tvoje prejšnje vprašanje odgovorila….. Pa ne pozabi da ima tudi žena dušo in do tebe čuti neko pripadnost…. ljubezen…. povezanost….. to naredi tako da je ne boš po nepotrebnem preveč prizadel, in da ne boš prikrajšal hčerko za del svoje ljubezni……. In kot ti je seveda svetovala
krasna Tanita*….. poskrbi kje boš živel, ko boš ženi povedal za svojo odločitev…… Misli na svojo srečo na način da prizadeneš čim manj ljudi okoli sebe!!!!!

Srečno!!!

Pa pozdravček še za Tanito z zvezdico!!!

Podobno zgodbo bi lahko napisala tudi sama. Poročila sem se pri dvajsetih letih, mož je bil star 21. Hitro sva imela otroke, oba ob delu študirala. Bila sva mlada, ne bom rekla, da nisem bila zaljubljena. Morda. Čeprav sem gledam na ljubezen takrat povesem drugače, kot gledam zdaj. Saj to je tudi normalno. Človek potrebuje čas, da dozori. Ves čas najinega zakona ni bilo tiste prave ljubezni, pravega odnosa, vse je vedno viselo v zraku, nobenega pogovora, le nerazčiščene stvari. Posledica vsega tega pa je odtujevanje. Pred enim letom sem se zavestno odločila, da takega življenja enostavno več nočem. Povedal sem to možu in mu rekla, če misli, da lahko še kaj narediva, naj pride do mene, da se pogovoriva, sicer bo lahko prepozno. Seveda ni prišel. Čeprav sem še parkrat začela pogovor, a je ostalo le pri mnologu. Saj normalen, zrel človek niti ne more verjeti, da človek pri štiridesetih letih ne pove niti stavka. pa vendar sem vztrajala 20 let, nikoli ga nisem prevarala, vsaka misel na to, mi je bila nemogoča.
Medtem pa sem spoznala moškega, za katerega sem prepričana, da je ljubezen mojega življena. Zanj bi bila pripravljena storiti prav vse. Najino poznanstvo traja že skoraj eno leto in lahko rečem, da je ljubezen iz moje strani le še vsak dan večja. Tudi on je poročen, z ženo se ne razume, nekaj let med njima ni intimnosti. Včasih reče, da se bo ločil ali da bi se najraje ločil, nikoli pa ga jaz ne silim, da govori o tem. Saj mi je dobro znano, da je to način nekaterih moških, kako obdržati ljubice. Mislim, da kljub vsem silnim čustva razmišljam zelo realno in ne “padam” na njegove besede o ločitvi.
A vendar lahko rečem, da ju verjamem. Pa ne na osnovi njegovih besed, ampak enostavno čutim, da je pošten, da ne laže in čutim, resnično čutim, da me ima rad. Vidiva se 1-2x na teden, vsak dan pa sms, elektronska pošta, tudi klici. Saj se sploh več ne morem brzdati.
Pa vseeno…..nimam pojma, kaj naj naredim. Ne iščem izgovorov, vendar otrok v puberteti nočem prizadeti. Vem, da bi bilo to za otroka najhuje. Vem pa tudi, da dobim kurjo polt, če se me mož hoče le dotakniti. Devet mesecev nisva imela spolnih odnosv, saj se mu ves čas izmikam. Vse skupaj je včasih prav mučno. Vendar v vseh teh mesecih brez spolnosti se ni bil niti enkrat sposoben pogovoriti. Meni to zadnje čase celo odgovarja. Žalostno, vendar tako je.

Saj ne vem, zakaj sem sploh vse skupaj napisala, morda zato, ker se mi zdi, da je moja zgodba podobna tvoji. Ne morem pa ti dati nasveta, saj ga tudi zame nimam. Vem le, da sem tiste trenutke, ki si jih ukradem srečna, srečna tudi ob vsakem sms-u, sporočilu, ob misli nanj. Vem, da mi to, kar mi daje on, mož nikoli ni mogel dati.

Nekaj pa se bo v prihodnosti sigurno moralo zgoditi. Tudi čas je potreben za to. Človeka je potrebno spoznati. Tako on mene, kot jaz njega. In morda nama enkrat uspe nekaj enkratnega,….saj enkratno je že, le ure so nama odmerjene. Kako težko je včasih, ko bi si želela ostati v njegoem objemu, pa moram domov….