Par sva bila skoraj 9 let. Imela sva dobre in tudi zelo hude trenutke, vendar sva jih nekako premagala in uspešno šla skozi to. Zadnje pol leta pa sem začela opažati, da se me ne dotakne več. Ne dotik, ne poljub, ne spolni odnosi. Najprej nisem rekla nič, ker nisem takoj hotela težiti. Potem, ko sem mu začela to omenjati, je odgovoril, da je izčrpan od dela in da ima pač tako obdobje. Nekaj časa sem čakala, ko pa je minilo več mesecev, pa sem se hotela pogovoriti z njim, vendar brez uspeha. Pogovorov se je izogibal. Ponavadi mi je nazaj v odgovor kričal kaj grdega ali pa enostavno odšel od doma, da me ni poslušal. Ko sem videla, da tako res več ne gre, sem ga nekako le prisilila v pogovor in takrat je na mene zakričal, naj se poberem, ker hoče mir. Skupaj sva si ustvarila dom v hiši njegovih staršev in nisem imela niti kam za iti. Potem sem prosila, jokala, z lepimi besedami poskusila, da bi nekako poskusila znova, vendar nisem imela sreče. Tako dolgo, da sem spregledala, da res moram nekam drugam. Poiskala sem si majhno podnajemniško garsonjerico, si jo za silo uredila in sem mu tudi rekla, da čez 2 tedna odhajam. Rekel je, da ga veseli. Ko je prišel dan, ko sem spakirala, je jokal. Ni me prosil naj ostanem. Odšla sem. Še isti dan me je poklical, da mu je težko in me vprašal, če je to res najin konec. Rekla sem mu, da imam še vedno zelo rada, da ga močno ljubim in če se bo spremenil, da bom takoj nazaj z njim. Rekel je, da bo ta čas poskušal najti samega sebe in da se bo potrudil za naju. Te besede so mi dale upanja in zagona, da se nisem zlomila pod skelečo bolečino. Minila sta dva tedna, ko me je redno klical, vmes sva se tudi enkrat videla in šla na pijačo. Zadnje dni me je klical vse redkeje, zvečer je bil vedno grozno zaspan in je kao pred TV zaspal in me pozabil poklicati. Če sem klicala jaz, mi ni dvignil. Pred nekaj dnevi pa sem izvedela, da se že dobiva z eno drugo punco. Informacijo sem preverila pri njemu in mi je najprej lagal, da to ni res in da to prvič sliši. Ko je videl, da ne bom nasedla na laži, mi je priznal, da je to res in začel kričati na mene, naj ga pustim pri miru, ker me noče več videt. Mene pa je sesulo. Ponoči mogoče pol ure do uro vse skupaj spim, ne jem, nobene volje nimam do življenja…zjutraj komaj čakam, da mine dan. Ne morem se pobrati. Kako je lahko tako hitro prebolel tako dolgo razmerje? Ljubila sem ga z vsem srcem, mu v vsakem problemu stala ob strani, več mi pomeni kot jaz sama sebi. On pa je tako hitro pozabil na vse skupaj. Ob njem sem prenesla marsikaj in še več bi. Ne morem dojeti, da je to res. Da ga ni več ob meni. Meni na misel ne pride drugi moški, da bi ga pogledala, kaj šele kaj več. V mojem srcu in očeh je samo on. Vsaki nekaj minut me prime, da bi ga poklicala, ga prosila naj se vrne, ker ga ljubim. Pa četudi ga kličem, mi ne dvigne. Kako naj se poberem? Kako naj dojamem, da za njega ne obstajam več? Kako naj dobim voljo do življenja? Kje naj dobim zagon, da bom šla skozi to? Čeprav ga še vedno hočem nazaj. Načrtovala sva otroke, poroko…čez nekaj časa pa je na vse skupaj »pozabil«, za njega sem samo preteklost. Prosim za nasvet, kaj naj naredim? Je res skrajni čas da pozabim na njega? In kako?
Strah me je vsakega novega dne brez njega, čeprav mi je storil tudi dosti hudega. Ampak to mi ni zadosti močen razlog, da bi ga prebolela.

Žal moraš naprej, pa če še tako boli in vem, da te boli. To je dno, kar imaš sedaj, nižje bi v vajinem odnosu res težko šlo. Lahko upaš, da bosta zopet skupaj, verjetno te bo itak prišel prosit odpuščanja, ampak rane, ki ti jih je zadal, so precej hude. Tudi, če boš zopet z njim, boš to težko pozabila. Zato je po moje bolje, da se posvetiš sebi.

Draga Sara!
Vse to, kar se ti dogaja, se je zgodilo že marsikomu, tudi meni.
Brez odvečnih besed, čeprav vem, da bo bolelo, in čeprav globoko sočustvujem s tabo, bom zapisala tole: LJUBEZEN JE DOKONČNO UMRLA.
Ljubezen z njegove (morda boš nekoč ugotovila, da tudi s tvoje) strani. In ni umrla včeraj in ne pred pol leta, ko se te je nehal dotikati. Umirati je začela že mnogo prej.
Vem, kako hudo ti je, vem, kako zelo ti manjka velik del tvojega življenja, a lahko verjameš: ko ti pogleda ne bodo več meglile solze in boš stvari videla od daleč, v objektivnejši luči, boš zadovoljna, da je bilo tako.
Ljubezen umre iz sto in enega razloga, a nikdar ne išči KRIVDE pri sebi. Lahko si objektivna in opaziš napake, ki sta jih storila, nikoli pa krivde za smrt ljubezni ne pripisuj sebi. In odvadi se IMETI GA RAJE KOT SAMO SEBE.

Najpametneje in najzreleje si storila, ko si se odselila. Njegova negotovost je bila po mojem mnenju posledica tega, da se je z umrlo ljubeznijo in koncem še težje soočiti, če partnerja že živita skupaj. Za pogum ti čestitam. Ne morem pa čestitati njemu, ker ga je tvoj odhod očitno vtoliko presenetil, da je negotovost omajala njegov ego in te je ravno zato še nekaj časa držal v prepričanju, da mu je pravzaprav hudo in še želi biti s teboj.
Verjamem, da mu je bilo zares hudo. A zdaj je očitno spoznal, da mu novo stanje ustreza. Zaradi slabe vesti se je znesel nad tabo.
Naj skrajšam:čaka te še mnogokaj lepšega kot umiranje na obroke v umirajoči vezi. Čimprej se postavi na noge. Držim ti pesti.
Vem, da bo šlo. Po vsem povedanem si zelo pogumna, samozavestna in zelo gotovo tudi zanimiva in prijetna ženska. Morda si na to le malce pozabila.
Vso srečo!
Zoja

Sara ne obupaj. Vem, kako je to, če nekoga ljubiš in na koncu ostaneš sam. Sama sem dala to vse skozi, takrat sem tudi jaz mislila, da nebom preživela, toda s časoma mine vse. Nikar ga ne kliči, če vidiš, da ne dvigne slušalke. Dal ti je vedeti, da ga ne zanimaš več. Poskušaj iti ven v družbo, prisili se, čeravno ti ni, toda nekaj moraš narediti za sebe. Boš videla, da čas zaceli rane, pa naj bodo še nevem kako globoke. Ne delaj mu veselja, da bo mislil, da je edini na svetu.Mogoče bo imel zanimanje zate, ko bo videl, da ga pozabljaš. Pa adijo in veliko sreče v nadaljnem življenju

Dokončno je konec enega obdobja v tvojem življenju. To je začetek novega, in verjemi, boljšega. Ne misli, kako boš vse življenje brez njega, misli na to, kako boš preživela današnji dan, da bo tebi lepo. Vedno obstaja samo današnji dan. Kaj rada delaš? Kaj rada ješ, kaj rada gledaš po TV? Zdaj živi en čas samo zase in se imej rada.
Med vrsticami si nam povedala, da ni bil ravno najboljši fant (ob njem sem prenesla marsikaj) in najbrž je prav, da sta se razšla, ker vredna boljšega.
To je čas, da razmisliš o tem , kak odnos imaš do same sebe in kakšnega fanta si želiš. Ali bi ga res hotela nazaj, zdaj, ko je že kričal na tebe?
Ne ponižuj se, dvigni glavo in ponosno sama naprej!

Živjo!

Sem šla lani samo skoz to in te zelo razumem. Čas celi rane. Sicer počasi, ampak jih. Tudi moje še niso zaceljene. Pa počasi že gledam z drugimi, bolj realnimi očmi. Slika počasi postaja kristalna.
Tvoja pa je seveda vsa v megli. Še dolgo bo. Od tebe odvisno. On je že dolgo časa vedel, da ne bo imel s tabo družine. Pa si ni upal povedati ali pa je morda upal, da se bo kaj spremenilo. Tiste punce on sigurno ni spoznal po tem, ko si ti spokala kovčke. Jo je imel že prej. In hvala bogu, da je še pravi čas pokazal svoj obraz.
Če ne bi ti to pisala šele čez par let in takrat bi pisalo, da si v garsonjerici z otrokom(a). Si predstavljaš? Ne si.

Skratka, ne še sedaj, ker ne moreš, ampak predolgo pa tudi ne čakat, se nasmehni, dvigni glavo in pojdi življenju naproti. Še kar nekaj časa verjetno ne boš mogla imeti drugega fanta. Lahko pa imaš prijatelja. Hočem ti reči, druži se. Ne daj mu veselja. Ni te vreden, pozabi ga.

Oprosti, tako so meni lani govorile prijateljice in, ko so mi stotič povedale, sem jih šele slišala, kaj mi govorijo. Prav so imele. Po enem letu si še ne predstavljam veze s kakšnim fantom, ampak opazim jih pa že.

Jutri bo menda še dež, pol pa že sonček prihaja. Jupi.

Čao.

Draga Sara12

Verjetno ti je lažje, ker si vse to napisala. Saj sama veš, da vajina zveza ni imela več prihodnosti, le sprejeti tega še ne moreš. Lahko ga imaš še toliko rada, za zvezo sta potrebna dva. On do tebe ne čuti več tistega, kar je čutil včasih, kar čutiš ti še zdaj.

Ni te kar pozabil čez noč, “pozabljati” te je začel že mnogo prej. Ko se te ni več dotaknil, je bil že globoko ven vajinega odnosa. Ne misli, da te je z lahkoto zavrgel. Zelo lepo si opisala njegove faze – preveč dela, zapiranje vase, odhod od doma, grobo kričanje in nazadnje da se poberi, ker hoče imeti mir. V tem času je on pri sebi razčiščeval, tehtal. Prav gotovo je bila ta njegova nova ljubezen vzrok takemu stanju. Rešila si ga s predlogom, da se odseliš, kajti on še ni imel dovolj poguma, da bi ti povedal, da se želi s teboj raziti.

Razumem tvojo bolečino, kdor je zavrnjen, zapuščen, trpi bolj kot tisti, ki je zapustil. Ne vem, če ti kaj pomaga, ko ti bo marsikdo svetoval, kako ga pozabi, kako se zamoti da ne boš mislila nanj. A nekaj boš le morala narediti. Bolečina mora dozoreti, mora iti ven. Zjokaj se, bodi žalostna, a postavi si mejo, mogoče datum, ko boš s tem prenehala. Piši, pogovarjaj se, a ne razmišljaj, kako bi ga dobila nazaj. Pomisli, ali si res želiš živeti z moškim, ki se te ne dotakne, ki ne govori s tabo, ki je zadirčen, ki ne ŽELI biti s tabo? Bi se s takim človekom poročila in imela otroke?

Razumljivo je, da ti drugi fantje zdaj ne hodijo po glavi. Ko bo čas za to, jih boš veliko srečala. Boš videla, ne bo dolgo, ko boš vedela, zakaj se je to moralo zgoditi.

Drži se in oglasi se še

Draga Sara,

Skozi nekaj podobnega sem šla tudi sama, le da je bila doba ki sem jo preživela z Njim pol krajša.
Najprej bi Ti rada povedala nekaj, kar si velja zapomniti.ON NI,PONAVLJAM NI !!! PREBOLEL VAJINEGA RAZMERJA. Vedeti moraš nekaj…9 let je dolga zeloooo dolga doba in kljub temu,da sedaj reagira kot reagira, je to le zašasno (ali reciva prehodno) obdobje skozi katerega gre.
Sama verjetno pri sebi veš, kako težko je spregledati vse tisto kar spominja nanj,enako se bo če ne sedaj pa kasneje dogajalo z njim.Lahko,da se dobiva z drugo…a vedeti moraš, da je dekle lahko še tako v redu, ima drugačne navade,lastnosti kot jih imaš Ti.Ja, lahko da za enkrat vidi samo tiste,ki so Tebi manjkale…a pomisli.Vsak ki je zaljubljen, se ljubljeni osebi pokaže precej drugačen kot v resnici je.Ponudi samo tiste najlepše stvari,ki so v končni fazi lahko tudi zaigrane…a s časoma se pokaže kaj je in česa ni.
Upam si napovedati,da bo fant čez nekaj časa začel pogrešati vse tisto kar si bila in takrat lahko pričakuješ klice,sms-je,obiske.
NIHČE ne preboli 9 letnega razmerja v nekaj tednih,pa lahko slednje še tako trdi.Še krajši konec pa človek potegne, če eno razmerje preboleva z drugim.

A povedati Ti moram še nekaj.NIKAR ga ne kliči,lepo Te prosim.In ne išči stikov z njim.
Vedeti moraš,da ga boš v slednjem primeru res odrinila od sebe stran.Saj veš…ljudje smo komplicirana bitja,vrednost ima prav tisto kar nam ne leži pred nogami.Zato zdrži…V nasprotnem primeru je zelo majhna verjetnost,da bo razmišljal kot sem opisala zgoraj,pa tudi lastnosti deklice s katero se dobiva lahko zmagajo nad Tvojimi.
Lahko se zgodi,da bo vso to ljubezen, ki jo čutiš sedaj ob morebitnem njegovem klicu zamenjalo usmiljenje ali celo zaničevanje.Vem, da se Ti zdi zdaj to nemogoče, a to se je zgodilo meni.A o tem kdaj drugič,ko bo prvi kos poti,ki Te čaka za Tabo.

Vem,res vem da tole niso lahko stvari.

Pošiljam ti veliko moči,

Kaja 76

P.S.
Omisli si kakšen šport,ki te bo dodobra utrudil in zvečer boš kar padla v posteljo.

Pozdravljena!

Mislim da vem kako se počutiš in da bi tud najraje kr izbrisala se iz tega sveta. V tvoji glavi roji samo to da zate ni več življenja ni upanja in sploh ni sreče. Ampak se motiš tk kot sem se jaz! Tudi jaz sem mislila da je vsega konca zame, ampak če poštuderaš mal in začneš mislit nase in mislit na to kakšen je bil do tebe (slabe lasnosti poštuderi) in vse skupaj pretehtaj boš videla da zate gori luč nekje drugje in da to luč boš tudi našla.
Vem hudo ti je ampak potrudi se bit močna.

Pokliči prijateljico za pijačo, začni se ukvarjati z kakšnim športom al pa začni tečt. Poskušaj si zapolnit dan.

In vedno poštuderaj in vedi, da nekje čaka nekdo prav nate ki te je vreden in boš zanj obstajala samo ti!
In opštuderi kok rib je v morju tok je moških. Čeprav je nekaj slabih rib ampak velik je tudi vredu rib.

Pojdi še ti naprej in mu na nek način pokaži da znaš tudi ti neki narest in si koga poiskat.

Veloko sreče ti želim in čim manj bolečin!!

Ojla!

En stavek, ki si ga zapisala, mi je posebej padel v oči: več mi pomeni kot jaz sama sebi. To je srž stvari in to moraš rešiti sama pri sebi.

SI ŽENSKA, KI PREVEČ LJUBI DRUGE.

Ker jih preveč ljubiš, oni tebe ne morejo ljubiti tako zelo in po določenem obdobju je tvoje ljubezni tako preveč, da se morajo umakniti in oditi.
Preberi knjigo Robin Norwood: Ženske, ki preveč ljubijo!!! Ne samo enkrat, dvakrat ali petkrat, da boš razumela, kaj se ti dogaja in kaj delaš narobe!! Seveda, če želiš kdaj imeti normalne odnose s partnerjem! Zdaj, ko ti je težko, imaš priložnost, da spoznavaš samo sebe in se učiš, kaj si delala narobe!
Druga možnost pa je, da jokaš nekje osamljena in ponujaš svojo ljubezen naokrog!

Kako boš izbrala??

Vsekakor pa pojdi ven iz stanovanja, med ljudi, obnovi prijateljstva, obišči sorodnike, morda včasih malo prevzemi sosedove otroke, poišči si prostovoljno delo, privošči si kaj prijetnega, telovadbo ali savno, dobro knjigo, sprehod, karkoli, samo da greš ven in ne misliš na žalostne stvari! In beri in delaj na sebi!!

Najprej bi se rada zahvalila vsem za odgovore, prebrala sem vsakega 3x. Opažam, da res nisem edina ki mora iti skozi to. Moram povedati, da sem bila zelo »pridna« in ga nisem klicala. V soboto dopoldan je še nekako šlo, popoldan pa me je začelo zdelavati. Najprej sem mislila, da bom v roke prijela telefon in poklicala. Pa sem raje vzela kolo in uro in pol kolesarila kot nora, tako da sem bila na koncu čisto brez moči, da sem še edino obsedela, ko sem se vrnila domov. Zgodaj sem odšla v posteljo in hitro zaspala(verjetno od izčrpanosti).
Nedelja do dvanajstih je tudi nekako minila, čeprav me je mučilo kam bo šel na kosilo, kaj bo jedel, s kom bo preživel nedeljo. Popoldan pa spet nora skušnjava, da ga pokličem. Pa sem ponovila kot prejšnji dan-spet na kolo. S tem, da se nisem do doma pripeljala, ko sem poklicala. In še isti moment, ko sem poklicala, mi je bilo žal. K sreči je bil nedosegljiv, tako da sem si oddahnila, da ga nisem dobila in da niti ni mogel vedeti, da sem klicala. Ko sem prišla domov me je prijateljica povabila na pijačo. In res sem šla z njo na pijačko, telefon sem pustila doma. Ko sem prišla domov, sem imela na telefonu 3 neodgovorjene klice. Klical je ON! Ko sem to videla, sem mislila da imam privide. Ko sem dojela, da me je klical on, je prvo kaj mi je prišlo na pamet bilo to, da me je klical verjetno zato, ker je iskal kaj po stanovanju in ni našel in se verjetno misli na mene spravit, če sem kaj takega odnesla kaj »ne bi smela«(po njegovo).
Potem sem na hitro poštudirala, če sem kaj takega vzela, ko sem odhajala kaj je njegovo…spomnila sem nisem ničesar. Misli je spet prekinilo zvonjenje telefona-klical je on. Brez pomisleka sem dvignila. Rekel je, da je bil pri meni, da me je iskal. Šokiralo me je. Hotel me je povabiti na pijačo. Ker nisem na to nič rekla, me je vprašal če me lahko povabi. Pa sem rekla, da lahko. Zmenila sva se kje se dobiva. Prvič sem se po dolgem času smejala v njegovo družbi(priznam-prisilila sem se, ker sem si zaprisegla, da me žalostne in objokane več ne bo videl). Govorila sem čisto nasplošne stvari, nisem omenila ne naju, ne njegove nove ljubezni…govorila sva o nevtralnih stvareh. Čez ene 15 min sem rekla, da grem počasi. Potem mi je predlagal sprehod(na katerega ga nisem mogla spravit nikoli, vedno sem morala sama iti). Pa sem rekla, da malo lahko greva…in sva šla…spet govorila brezvezne stvari, potem je šel z mano do avta, ko sem rekla da grem domov in ko sem odpirala vrata se je nagnil k meni in me hotel poljubiti. Ne vem mogoče samo na lica…ampak sem se odmaknila. Rekla sem naj se ima lepo in se odpeljala domov. Zvečer me je klical in sva spet nekaj govorila o nepomembnih stvareh. Danes me je spet klical(2x), ob vsakem pogovoru se obnašam hladno, čeprav bi najraje zakričala kako ga ljubim. Ampak se ne dam. Ne sprašujem ga nič, ne o tem kje se zadržuje, ne kaj dela, ne s kom je skupaj…nič. Ne postavim mu nobenega vprašanja. On mene občasno kaj vpraša.
Kako naj si zdaj to razlagam? Ali delam narobe, da dvignem?
Priznati moram, da me je zelo presenetilo, da je poklical, da je prišel do mene; samo ne vem kaj to pomeni?!
Jaz se zadržujem, ga ne kličem. Čeprav me muči, da bi ga vprašala 1000 vprašanj, se zadržim…
Kako naj ravnam vnaprej?
Še enkrat hvala za vaše odgovore, moram priznati da so bili balzam za dušo. Še posebej, ko sem prebrala tisto, da bom enkrat dobila nekoga, ki me bo imel zares rad…zdelo se mi je pravljično smešno, vendar je pasalo…

Če te še vedno kliče, mislim, da je prišel čas, da se odkrito pogovorita.

Moje mnenje je, da z nekom, ki je bil toliko let tvoj partner ne moreš biti prijatelj, vsaj toliko časa ne, dokler ga ne preboliš. Pa ne mislim, da bi se morala grdo držati drug na drugega. S tem mislim predvsem to, da ne vzdržujeta medsebojnih stikov, se ne kličeta in se ne videvata. Le tako boš lahko rano zacelila.

Govorim iz lastnih izkušenj. Vedno znova sva se z bivšim partnerjm vračala nazaj, se videvala in na koncu ponovno intimno zapletla. On je odšel, mene pa je skeleko. Zgodba se je dvakrat ponovila. Ko je prišel tretjič sem s cmokom v grlu rekla, da so stvari minile, da se lahko vidiva le še slučajno.
Jokal je, vendar sem vedela, da ne smem popustiti, čeprav, bi ga bila najraje objela. Odšel je- danes sem srečna da je, jaz pa sem ga s časom prebolela.

Mislim, da ti mora zelo natančno pojasniti pretekle dogodke, pa tudi kako vidi vajino prihodnost- skupaj ali narazen.

Želim ti, da bi čimprej našla svojo srečo (pa naj bo z njim ali z drugim). Meni je uspelo- danes sem žena in mama in naša družinica zaenkrat v vseh pogledih lepo funkcionira.

pri nekaterih moških očito res mora priti do šoka, da ugotovijo, koliko jim njegova partnerica pravzaprav pomeni… mojemu bivšemu je npr. kapnilo šele takrat, ko sem se poročila z drugim… saj se ti nikamor ne mudi, ostani pri nedolžnih pogovorih, pijački ipd., samo nikar mu ne skoči v posteljo… boš videla, kaj bo prinesel čas. morda to kar, se ti sedaj dogaja, le preizkušnja vajinemu razmerju, če je ob tem ugotovil,koliko mu v resnici pomeniš, je lahko vajin odnos le še boljši. ne vem, od daleč je težko presojati…

veš, poznam primer, kjer je bila orenk kriza, tip je bil v vojski, ona je imela razmerje z drugim. pa sta prišla spet skupaj in tega je zdaj že 20 let.

mislim, da ravnaš popolnoma pravilno. zaradi ene take krize ne gre uničiti dolgoletnega razmerja – morda. daj času čas, potem pa se boš morala odločiti sama

Sara,

dobro se držiš, pametna punca si! Bistvena ugotovitev tvojega zadnjega pisanja je, da on s tabo (hoče) manipulira. Če se mu zaželi tvoje družbe te najde in ti se odzoveš, če si je ne, se izogne in ne upošteva, da si mogoče ti želiš njegove družbe. Egoist. Dokler ve, da te bo našel kadar se mu bo zahotelo, toliko časa bo to počenjal. Ne pusti se, saj nisi igrača!

Glede na vse, kar si nam napisala, bi jaz čez njega naredila črto, pa če še tako boli. Ljubiš ga? Razčleni to, mogoče pa ne misliš prav. Devet let si bila z njim, mogoče še nikoli nisi spoznala, kaj je to v resnici ljubiti. Jaz sem to spoznala šele pri 40-ih in tudi bila pred tem vsevedna, da vem kaj je ljubezen. Kar vem, kaj se plete po njegovi glavi. Tako kot so ti že pred mano pisale; nova punca ima določene dobre lastnosti, ti tudi. On bi najraje združil vajine dobre lastnosti v eno žensko. Ker to ne gre, bi bil malo s tabo in malo z njo. Povej mu, da boš s tistim moškim, ki te bo sprejel v kompletu.

In še nekaj. Pišeš, da stalno razmišljaš kaj zdaj počne, kaj je jedel, kako bo preživel nedeljo. S človekom, s katerim živimo, delimo tudi skupno energijo. Poznamo njegove navade, občutke. Tudi ko ga ni zraven nas, ga čutimo. Vajin razhod je še vse presvež, da bi te energije prekinila. Brala sem, da znajo trajati še pol leta po odhodu. S tem, da razmišljaš kaj ta trenutek dela, energijo samo poglabljaš. Poskušaj ga odmisliti. Saj si na pravi poti, kolesarjenje je že eno takšnih telesnih in umskih naporov, ko je to možno. Kako zanimivo, tudi jaz sem v času krize kolesarila kot nora, vse sem zmogla, največje klance in velike razdalje.

Saj bi ti lahko še kaj napisala, pa je za razumevanje kar dovolj. Hočem te le bodriti, da si največje korake že naredila, hodi naprej, ne vračaj se nazaj. Iz te zveze ne bo prihodnosti. Vse bolje ti bo in dobro ti že gre. Zdrži in bodi še naprej pogumna.

Me veseli, da sem imela prav.Tako kot sem rekla- nihče ne more preboleti ali pozabiti devet let trajajočega razmerja,tudi on ne.
Normalno…tudi on te pogreša in po vsej verjetnosti mu ven udarja tudi slaba vest,ker neglede na to, da se je zapletel z neko drugo deklico, globoko v srcu najbrž ve, da je prizadel.Toliko časa sta bila skupaj,Ti boš najbolje vedela kakšen človek je…

Veseli me,da si kljub tistemu telefonskemu klicu,ko ga nisi dobila vzdržala.Verjemi,da si s tem svojim neoglašanjem predramila marsikatero vprašanje,vzbudila celo ljubosumnost,kajti ne pozabi, da tudi on ni vedel kje si,s kom si, kaj počneš…In s tem, ko si delovala tako kot Te berem, Ti je vrednost zrasla.Verjemi!
Najbrž je pričakoval, da boš jokala,spraševala….a nisi.In prav je tako.
Prizadel Te je,prevaral in s tem ponižal in glede na vse ne more in ne sme pričakovati,da boš skočila v njegov objem kakorhitro si Te bo spet zaželel.
Nadaljuj in vzdrži tempo,ki si ga začela.Ne smeš dovoliti, da nekdo v tebi vidi neko rezervo,k kateri se bo vračal takoj ko nekaj ne bo šlo tako kot si predstavlja.
Sedaj moraš biti močna in vzdržati,naj se tudi On muči z neštetimi vprašanji.Ne sprašuj ga o Njej,ne sprašuj ga kako preživlja dan.Daj mu občutek,da si pomebna Ti in Tvoje želje,z veseljem mu povej kako Ti je bilo všeč to,kako ono kar si počela.Speklo ga bo,verjemi.
Na Tvojem mestu bi se uredila in se zvečer odpravila kam ven,po možnosti tja kjer boš opažena,pa ni nujno da Te opazi On,dovolj je da je tam nekdo, ki mu je blizu in mu bo vse to nesel.Igraj,improviziraj veselje pa tudi če boš v sebi čutila žalost,brezvoljo.
Boš videla kako bodo takrat peli telefoni,kajti čutil bo da nekaj oz.nekoga izgublja in to bo bolelo.
In prav je tako…Kajti samo če Ti sedaj uspe in se spet najdeta, mu kaj podobnega verjetno ne bo več padlo na misel.
Medtem pa zdrži,saj Ti gre…Telefon imej doma,da Te ne zgrabi skušnjava,svoje telo pa utrujaj s športom- saj vidiš da pomaga.

Držim pesti,

Kaja 76

Sara12 ! Čestitke, dobro si se odrezala ! Najprej z izselitvijo, potem z kolesom in umikom od poljuba. Seveda srček še dela tika-taka, a v glavi se stvari že “šlihtajo”.

Ekvialent naprotnemu spolu moram povedati da sem bil tudi sam pred leti v podobnem položaju. Zelo podobnem. Danes mi ni žal za umik, grenke solze in izdana čustva, danes sem ji samo še bolj hvaležen ! Hvaležen, ker sem sedaj ljubljen in ljubim ! Danes preprosto lahko rečem da živim polno življenje ! In da bo tudi zate prišel trenutek sreče, o tem pa sploh ne dvomim. Poglej, pri nas (bolj) na podeželju sonce vzide tam za prelepimi gorami. V tej faboli se najdem tudi sam. Počasi se kaže, a vem da bo vzšlo. In da bo zvečer zašlo. O tem ne premišljujem, vem da ga jutri spet vidim. In tako tudi ti – ti si najprej sebi svoj sonček. Nauči se ljubiti samo sebe, ne pusti se raniti, živi in kot taka boš opažena ! Danes, jutri – vseeno kdaj.

1. ”..več mi pomeni kot jaz sama sebi.” NAPAKA 1
2. ”..meni na misel ne pride drugi moški, da bi ga POGLEDALA, kaj šele kaj več.” NAPAKA 2

Draga Sara,
dve HUDI napaki, ki ti bosta mogoče vsaj razložili zakaj se te je naveličal.

1. NIHČE na tem svetu, razen tvojih otrok, ti ne smejo pomeniti več kot TI SAMA SEBI!
Ko boš to uspela zgraditi v življenju, ti obljubim, da se kaj takega ne boš nikoli več spraševala (zakaj me je tako hitro pozabil ali zapustil). To sicer ne pomeni, da se v življenju nikoli več ne boš z nikomer razšla, vendar če se že boš, boš vsaj vedela zakaj si se oz. sta se razšla. Učimo se pač na napakah.

2. To, da ti niti na misel ne pride, da bi kogarkoli pogledala, sploh moškega spola v 9 letih, pa ne mislim, da moraš varat ali flirtat ali kaj podobnega, je dokaz ali tvoje posesivnosti do tega moškega s katerim si bila ali nekakšnega strahu, da je to prepovedano (??!). Lepo te prosim, GLEDATI, POGLEDATI NI GREH! Zakaj pa imamo oči? Verjetno ne samo zato, da bi se orientirali v prostoru? Verjetno gledamo tudi zato, da lahko kaj vidimo, spoznamo, se učimo, naučimo, razmišljamo ali preprosto uživamo v trenutkih, lepoti, barvah..Torej, če gledaš lahko vsa živa bitja, naravo, filme, zakaj ne bi gledala ali pogledala kdaj pa kdaj tudi kakšnega moškega?

Poanta, ki jo v dolgih vezah vedno ljudje pozabljamo je ta, da je partner v življenju zato, da ob njem ŽIVIŠ in ne da umiraš, da ob njem DIHAŠ s polnimi pljuči in ne da se dušiš, in da ti omogoča in te spodbuja ter opogumlja pri razvoju tvoje lastne kreativnosti (kakršnikoli že, v mišljenju, pisanju, delu, ki ga opravljaš ipd.) in ne da ti jo zatira, prepoveduje in ti ubija duha. Seveda velja to za oba enako.
TAKŠEN PARTNER je tisti, za katerim je vredno jokati ali žalovati (npr. če ga izgubiš po svoji neumnosti ali pa če npr.umre). Vse ostalo so veze in vezice, krajše ali daljše iz katerih se učimo, eni malo manj, drugi malo več, da pridemo enkrat do tistega zgoraj omenjenega.
Vendar, preden ga lahko sploh srečaš, takšnega, ki te bo ljubil, cenil in spoštoval in mu boš zanimniva tudi ko boš stara in zgubana, se moraš najprej naučiti LJUBITI SEBE! Samo to.

Želim ti, da čimprej preboliš, zbereš toliko ljubezni do sebe in se začneš imeti rada, sebe bolj kot njega, potem pa mu boš verjetno čez nekaj časa še hvaležna, da ti je dal ”vsaj” to; svobodo in samo sebe!
Želim ti vse dobro!
Lp, Laura

Lep pozdrav!

Imam vprašanje za kimonco. Draga kimonca, napisala si:

“Jokal je, vendar sem vedela, da ne smem popustiti, čeprav, bi ga bila najraje objela. Odšel je- danes sem srečna da je, jaz pa sem ga s časom prebolela.”

Ne vem, kako naj formuliram vprašanje, vendar… zanima me, po čem danes veš, da je sreča, da je odšel…

Zelo veliko bi mi pomenil tvoj odgovor, zato te lepo prosim zanj!

Lp, -Anna-

Ko sva se razšla s fantom, za katerega sem mislila, da je on “tisti ta pravi”, sem mislila, da se mi bo preprosto zmešalo. Bila sem zaljubljena tako kot še nikoli, slepa za vse dobronamerne nasvete in opozorila, zanj bi naredila vse, šla z njim povsod…. Tudi on je bil zaljubljen vame, ampak… Ne samo vame. Težko sem se sprijaznila, da njemu ena (pa ni važno katera) ne bo nikoli dovolj. Po nekaj letih sem naredila konec – zelo težko je bilo, a drugega izhoda zame ni bilol Še po 13-ih letih mi ni vseeeno… Še prejšnji mesec mi je jasno povedal, da bi bil spet rad z mano… Ne razumem takih ljudi. Kako sem ga prebolela? Dopovedovala sem si, da preprosto on ni zame, da si ZASLUŽIM NEKOGA BOLJŠEGA. Bilo je težko, zelo težko, ampak uspelo je. Najprej s pomočjo prijateljev, potem pa sta čas in življenje naredila svoje.
Spoznala sem fanta, s katerim imava zdaj dva otroka in lepo življenje. Mislim, da vanj nisem bila nikoli tako zaljubljena kot v prvega, a so tu še druge stvari, ki niso tako nepomembne: kot npr. spoštovanje, razumevanje, prilagajanje… – stvari, ki jih potrebuje vsak zakon. Tudi ljubezen je, pa čeprav ne tako močna.